Jedro

Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da mu je bila tuja premična stvar in sicer Vitel 8,5 DH na podlagi ustnega dogovora z direktorjem oškodovane družbe V. d. o. o., zaupana za potrebe družbe S. d. o. o., ko si je vitel 10. 8. 2015 izposodil v razstavnem salonu oškodovane družbe in se hkrati zavezal, da ga bo v roku 14 dni oškodovani družbi vrnil. Zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve so: zaupanost stvari in njena protipravna prilastitev. Tuja stvar bo storilcu zaupana tedaj, ko jo sicer ima v posesti na podlagi nekega pravnega posla (tudi ustnega dogovora), ki pa ne povzroči lastništva nad predmeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi U. R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen šestih mesecev zapora. Prvostopenjsko sodišče mu ni preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 9. 2014, opr. št. I K 23645/2014, s katero mu je bila za kaznivo dejanje po prvem odstavku 208. člena KZ-1 določena kazen petih mesecev zapora, s triletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 36,21 EUR in plačilo sodne takse. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je bila oškodovana družba V. d. o. o., s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.220,00 EUR, napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je obdolženec pravočasno pritožil iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da mu je bila tuja premična stvar in sicer Vitel 8,5 DH na podlagi ustnega dogovora z direktorjem oškodovane družbe V. d. o. o., zaupana za potrebe družbe S. d. o. o., ko si je vitel 10. 8. 2015 izposodil v razstavnem salonu oškodovane družbe in se hkrati zavezal, da ga bo v roku 14 dni oškodovani družbi vrnil. Glede na opis dejanja obdolženca torej ne morejo razbremeniti pritožbene navedbe, da krivde za očitno mu kaznivo dejanje ni priznal, da je na glavni obravnavi podal ugovor pravne narave ter da se "to dejanje povezuje v nasprotju s pravnim redom". Zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve so: zaupanost stvari in njena protipravna prilastitev. Tuja stvar bo storilcu zaupana tedaj, ko jo sicer ima v posesti na podlagi nekega pravnega posla (tudi ustnega dogovora), ki pa ne povzroči lastništva nad predmeti. Bistveni poudarek obdolženčevega zagovora in pritožbenih očitkov je v zatrjevanju, da si je vitel izposodil v imenu družbe S. d. o. o., v kateri je opravljal delo tehničnega direktorja, vloga direktorja te družbe G. Š. pri izposoji in vrnitvi predmetnega vitla pa naj bi bila večja, kot je o tem G. Š. izpovedoval na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče do pritožbeno izpostavljenega vprašanja zavzelo odločno in z razumnimi ter tudi za višje sodišče sprejemljivimi razlogi podkrepljeno stališče pod točko 8 izpodbijanega sklepa. Priča G. Š., ki je sicer potrdila obdolženčev zagovor glede vloge in položaja obdolženca v družbi S. d. o. o., je poudarila, da je lahko obdolženec poslovne odločitve sprejemal popolnoma samostojno in tako je v času njegove odsotnosti sprejel tudi odločitev o izposoji predmetnega vitla, o kateri je G. Š. le seznanil. Je pa v nadaljevanju sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo, da je bil navsezadnje obdolženec tisti, ki mu je bilo z gotovostjo v tem kazenskem postopku dokazano, da se je dogovoril za izposojo vitla, prišel po vitel in ga odpeljal in da je bil on tista oseba od katere je bila s strani predstavnikov oškodovane družbe zahtevana vrnitev predmetnega vitla. Slednja dejstva so izkazana na podlagi izpovedb prič F. P., G. Z. in N. C., katerih pričevanja je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ovrednotilo. Obdolženec sicer pritožbeno meni, da priči F. P. in G. Z. v kazenskem postopku nista izpovedovali po resnici, vendar teh očitkov niti ne konkretizira in zato se sodišče druge stopnje do njih ne more opredeliti.

7. V kazenskopravni teoriji prevladuje naziranje, po katerem pomeni protipravna prilastitev takšno ravnanje, s katerim storilec na zunaj zaznaven način izkaže svojo voljo, da s tujo stvarjo razpolaga kot s svojo. Tudi ta zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja je bil obdolžencu z gotovostjo dokazan, sodišče prve stopnje pa ga je neoporečno argumentiralo pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Še po izteku 14 dnevnega dogovorjenega roka za izposojo vitla, je družba S. d. o. o., za katero si je obdolženec vitel izposodil, slednjega uporabljala kot svojega na delovišču v P. G., kar je potrdila tudi priča N. C. Obdolženec si je sprva na pozive predstavnikov oškodovane družbe za vrnitev vitla izmišljal razne izgovore nato pa se več niti ni odzival na njihove pozive, kot sta izpovedali priči F. P. in G. Z. Do vitla je tako oškodovana družba prišla šele s posredovanjem policije in zasegom 3. 11. 2015 oziroma tri mesece po poteku roka, za katerega naj bi si obdolženec predmetno orodje izposodil. 8. Obdolženec je sicer razen pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, uveljavljal pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, a teh kršitev pritožbeno ni substanciral in zato se sodišče druge stopnje do njih ne more opredeliti, razen seveda do tistih, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti.

9. Tudi odločbo o kazni obdolženec izpodbija le na načelni ravni. Meni namreč, da "gre v konkretnem primeru za nepravilen izrek kazenske sankcije". Za predmetno kaznivo dejanje je v prvem odstavku 208. člena KZ-1 zagrožena kazen do dveh let zapora. S tem, ko je prvo sodišče obdolžencu izreklo kazen šestih mesecev zapora, je postopalo zakonito v smislu določbe prvega odstavka 45. člena KZ-1, ki predpisuje, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje, ter prvega odstavka 49. člena KZ-1, po katerem se storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo. Ugotoviti gre, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni obdolžencu upoštevalo vse relevantne okoliščine, še zlasti pa njegovo predkaznovanost. Ne gre spregledati, da je obdolženec specialni povratnik, ki je bil od leta 2014 dalje že osemkrat pravnomočno obsojen zaradi storitev kaznivih dejanj premoženjske narave. Kot je pravilno poudarilo prvo sodišče, se kot izrazito obteževalno prav tako pokaže dejstvo, da je predmetno kaznivo dejanje storil tekom preizkusne dobe po prejšnji pogojni obsodbi in ga torej kazenska sankcija opozorilne narave ni odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje, z izrekom kazni v trajanju šestih mesecev zapora, pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na višino kazni in zaporno kazen obdolžencu izreklo v ustrezni višini.

10. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Obdolženec je brez vsakršnega premoženja in sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni v Z.. Zato ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.