Jedro

Tožnik kot subjekt nadzora, ki mu toženka v izreku izpodbijane odločbe nalaga določene obveznosti, ni subjekt nadzora, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Takšna neskladnost med izrekom in obrazložitvijo ne pomeni zgolj „pomotno pojasnilo“ v obrazložitvi, kot meni toženka, ampak gre za takšno neskladnost izpodbijane odločbe, zaradi katere se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Razlogi v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi toženke pa ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve, saj se v upravnem sporu presoja zakonitost konkretnega posamičnega upravnega akta, ki mora vsebovati vse relevantne razloge za odločitev, skladno z določbami 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za trg vrednostnih papirjev 499-42/2020-1 z dne 12. 10. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP, tudi Agencija) tožnici naložila, da v roku 8 dni po pravnomočnosti te odločbe plača nadomestilo za nadzor za leto 2020 v znesku 1.008,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, na račun Agencije, kot je naveden.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je Agencija na podlagi 491.a člena v zvezi s prvim odstavkom 557. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1) izdala Tarifo o taksah in nadomestilih Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Tarifa), v kateri je določila tudi višino nadomestila za nadzor nad ciljno družbo iz 4. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1), v nadaljevanju tudi nadomestilo za nadzor. V skladu s prvim odstavkom tarifne številke 121 Tarife znaša nadomestilo za nadzor 240 točk, vrednost točke znaša 4, 20 EUR (prvi odstavek 5. člena Tarife.) Obveznost za plačilo nadomestila za nadzor nastane 1. januarja v koledarskem letu za tekoče leto (sedma alineja prvega odstavka 8. člena Tarife). Nadomestilo za nadzor se plača v enkratnem znesku za tekoče leto in sicer obveznost zapade v plačilo 31. maja v koledarskem letu za tekoče leto (drugi odstavek 11. člena Tarife). Glede na dejstvo, da je bila družba tožnice na dan 1. januarja 2020 ciljna družba iz 4. člena ZPre-1, in sicer javna družba, ki s svojimi delnicam z glasovalno pravico trguje na organiziranem trgu, je v skladu s prvim odstavkom tarifne številke 121 Tarife dolžna poravnati nadomestila za nadzor za leto 2020, ki znaša 240 točk oziroma 1008,00 EUR. Agencija izdaja odločbo, ker subjekt nadzora nadomestilo za nadzor za navedeno leto ni plačal Agenciji v roku, kot je določen, niti kasneje. Skladno z drugim odstavkom 557. člena ZTFI-1 je pravnomočna odločba izvršilni naslov.

3. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov iz 1. in 3. točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženka v razlogih za svojo odločitev navaja, da je tožnica ciljna družba iz 4. člena ZPre-1 in sicer javna družba, ki s svojimi delnicami z glasovalno pravico trguje na organiziranem trgu in je zato dolžna poravnati nadomestilo za nadzor za leto 2020. Tožnica poudarja, da ni javna družba, ki bi s svojimi delnicami z glasovalno pravico trgovala na organiziranem trgu, kar je jasno razvidno že iz seznama javnih družb, ki ga vodi toženka. Slednji zajema vse javne družbe po 123. členu ZTFI-1, torej vse izdajatelje vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje na organiziranem trgu v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici. Tožnica teh pogojev iz prvega odstavka 4. člena ZPre-1 ni izpolnjevala niti 1. 1. 2020, kot trdi toženka, saj se z njenimi delnicami ni nikoli trgovalo na organiziranem trgu in tako tudi ni bila uvrščena na seznam javnih družb. Tožnica tako ni ciljna družba po prvem odstavku 4. člena ZPre-1 in ji nadomestilo po tej podlagi ne more biti odmerjeno.

4. Tudi sicer je bil v družbi tožnice celotni prevzemni postopek po ZPre-1 uspešno zaključen že aprila 2015 na podlagi odločbe ATVP z dne 1. 4. 2015 in so dne 17. 11. 2015 bile s sklepom skupščine o iztisnitvi vseh preostalih delničarjev družbe njihove delnice v celoti prenesene na edinega glavnega delničarja A.A., ki je še vedno edini - izključni delničar družbe tožnice, kar izhaja iz sodnega registra. Tako tožnica ni bila po letu 2015 več zavezana nobenemu postopku po ZPre-1 in od takrat ni izvajala nobenih dejavnosti, ki bi bile predmet ZPre-1, nad katerim toženka izvaja nadzor. Toženka je tako pri izdaji izpodbijane odločbe napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo ter posledično tožnici odmerila nadomestilo za (hipotetičen) nadzor, katerega tožnica sploh ni zavezana plačati. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika, če se z njimi izrecno ne strinja. Uvodoma navaja, da je v obrazložitvi pomotoma kot pojasnilo napisala „in sicer javna družba, ki s svojimi delnicami z glasovalno pravico trguje na organiziranem trgu“ namesto „in sicer nejavna družba iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1,“ to je delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje, ki ima na zadnji dan pred letom, ki je pomemben za presojo uporabe tega zakona, več kot 4 milijone evrov celotnega kapitala, ki je razviden iz zadnje objave letnega poročila te družbe na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe. Po navedbah toženke gre za manjšo pomoto v obrazložitvi izpodbijane odločbe in za pravilen izrek, saj je bila tožnica na dan 1. 1. 2020 ciljna družba iz 4. člena ZPre-1, konkretneje nejavna družba iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1, in zato zavezana za plačilo zadevnega nadomestila za nadzor, ki ga ni plačala v roku, niti kasneje.

6. Toženka navaja prvi odstavek tarifne številke 121 Tarife, ki določa nadomestila za nadzor toženke nad ciljno družbo iz 4. člena ZPre-1 ter določbe prvega odstavka, prve alineje drugega odstavka ter druge alineje drugega odstavka 4. člena ZPre-1, ki jih citira, ter 70. člen tega zakona v zvezi s 3. točko prvega odstavka 491. člena ZTFI-1. Navedena tarifna številka določa višino nadomestila za nadzor toženke nad ciljno družbo iz 4. člena ZPre-1 (javno družbo iz prvega in nejavno družbo iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1) za opravljanje drugih nalog, ki jih po zakonu oziroma drugem predpisu opravlja toženka. Tožnica je imela v skladu s svojim javno objavljenim letnim poročilom za leto 2018, objavljenim 25. 4. 2019, to je dneva nastanka obveznosti za plačilo nadomestila za nadzor, 4.449.310,84 EUR celotnega kapitala. Zato ne more biti sporna uporaba ZPre-1 za tožnico. Za presojo ni pomembno, koliko delničarjev ima tožnica kot nejavna delniška družba, oziroma, da ima samo enega delničarja, če njen celotni kapital na dan, ko je pomemben za presojo uporabe ZPre-1, presega 4 milijone EUR. ZPre-1 kot Tarifa ne predvidevata izjeme, na podlagi katere bi morala toženka tožnico oprostiti plačila zadevnega nadomestila za nadzor. Toženka navaja javno dostopen podatek o objavi letnega poročila za leto 2018 in podatke iz bilance stanja na dan 31. 12. 2018. Toženka ocenjuje, da je izpodbijana odločba izdana ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, pri čemer manjša pomota v obrazložitvi glede na okoliščine primera ni bistvena, in pravilni uporabi materialnega prava, in da so bile upoštevana in ugotovljena vse pravno pomembna dejstva in okoliščine. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne.

7. Tožnica v pripravljalni vlogi oporeka vsem navedbam toženke ter pojasnjuje svoja stališča. Med drugim navaja, da napačna navedba odstavka 4. člena ZPre-1 ne predstavlja zgolj minimalne napake toženke. Celotna izpodbijana odločba je utemeljena na napačni podlagi, kar pojasni. Pravilna ugotovitev dejanskega stanja in uporaba materialnega prava ter obrazložitev je pomembna med drugim tudi za učinkovito uporabo pravice do pravnega sredstva. Tožnica navaja, da toženka nima zakonske podlage za zaračunavanje takšnega nadomestila, kar pojasni. Zakonodajalec je v 4. členu ZPre-1 že omejil krog gospodarskih družb, ki so zavezane ravnati po ZPre-1, vendar le, ko so v situaciji, ki narekujejo družbam določene prevzemne aktivnosti, kar pojasni. Tožnica že od konca leta 2015 ni več naslovljenec in zavezanec po ZPre-1, saj je v izključni lasti enega in edinega delničarja. Izpodbijana odločba je nezakonita, saj si toženka pri tožnici lasti pristojnosti, ki ji več ne gredo v zvezi z ZPre-1, kar pojasni. Letno nadomestilo, ki ga zaračunava toženka vsem ciljnim družbam po tarifni številki 121 Tarife, nima nikakršne podlage v zakonu, saj je namen ZPre-1 zagotoviti zgolj ustrezno varstvo manjšinskih delničarjev v prevzemnih aktivnostih pod zakonskimi pogoji. Kolikor gospodarska družba ni naslovljenec tega zakona in zavezanec k takšnim aktivnostim, ni potreben takšen nadzor ATVP in je predpisovanje in zaračunavanje le tega nezakonito.

8. V pripravljalni vlogi toženka vztraja pri svojem odgovoru na tožbo, oporeka navedbam tožnice v pripravljalni vlogi in dodatno pojasnjuje svoje razloge. Pomoten zapis (pojasnilo) v obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka ustrezno pojasnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla pravno podlago za izdajo Tarife. Pri izdaji izpodbijane odločbe se je sklicevala na pravi predpis, to je ZPre-1 in sicer 4. člen ter 491.a člen v zvezi s prvim odstavkom 557. člena ZTFI-1. Ne držijo navedbe, da toženka nima zakonske podlage za zaračunavanje zadevnega nadomestila za nadzor, kar pojasni. Poudarja, da je bila izpodbijana odločba izdana zakonito, da so bila upoštevana vsa dejstva in okoliščine, ki se ugotavljajo ob izdaji odločbe po 491.a členu v zvezi s prvim odstavkom 557. členom ZTFI-1. K točki I izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila družba tožnice na dan 1. januarja 2020 ciljna družba iz 4. člena ZPre-1, in sicer „javna družba, ki s svojimi delnicami z glasovalno pravico trguje na organiziranem trgu“. To seveda ne drži, saj iz odgovora na tožbo izhaja, da „ je to delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje, ki ima na zadnji dan pred letom, ki je pomemben za presojo uporabe tega zakona, več kot 4 milijone evrov celotnega kapitala, ki je razviden iz zadnje objave letnega poročila te družbe na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe“. Toženka je slednje, kot rečeno, pojasnila v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi, ker pojasnjuje tudi druge okoliščine, ki kažejo na to, da naj bi tožnica bila zavezanka za nadomestilo za nadzor.

11. Po povedanem gre v obravnavani zadevi v obrazložitvi za drug subjekt nadzora, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Toženka šele v odgovoru na tožbo pojasni, da gre za „nejavno družbo iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1“. Tako se izkaže, da tožnik kot subjekt nadzora, ki mu toženka v izreku izpodbijane odločbe nalaga določene obveznosti, ni subjekt nadzora, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Takšna neskladnost med izrekom in obrazložitvijo ne pomeni zgolj „pomotno pojasnilo“ v obrazložitvi, kot meni toženka, ampak gre za takšno neskladnost izpodbijane odločbe, zaradi katere se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Razlogi v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi toženke pa ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve, saj se v upravnem sporu presoja zakonitost konkretnega posamičnega upravnega akta, ki mora vsebovati vse relevantne razloge za odločitev, skladno z določbami 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se subsidiarno uporablja v obravnavanem primeru (drugi odstavek 463. člena ZTFI-1). V obravnavanem primeru izpodbijani akt nima relevantnih razlogov glede stranke postopka (tožnice), zato sodišče ne more preizkusiti izpodbijane odločitve niti glede pravne podlage za naložitev obveznosti tožnici niti glede konkretnih okoliščin, ki so povezane s tožnico, saj teh okoliščin toženka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala.

12. Po 214. členu ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. Sodišče ugotavlja, da preizkus izpodbijane odločbe ni mogoč. Glede na določbe ZUP je razloge, ki sledijo izreku, treba pojasniti v obrazložitvi akta in ne v drugih pripravljalnih vlogah. Toženka mora relevantne okoliščine pojasniti v obrazložitvi na način, da jih je mogoče preizkusiti, kar v obravnavanem primeru ni mogoče, zato gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v povezavi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

13. Ker je izpodbijano odločbo potrebno odpraviti iz zgoraj navedenih razlogov, se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih navedb.

14. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, v ponoven postopek.

K točki II izreka:

15. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tožnica zamudnih obresti ni zahtevala. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).