Jedro

S tem, ko je obstoj terjatve, ki je bila že pravnomočno ugotovljena ponovno navedlo v 2. točki izreka, je še enkrat odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Taka terjatev se sicer lahko uveljavlja v pobot, v takem primeru pa izrek sodbe ne vsebuje tistega dela v katerem se ugotavlja obstoj toženčeve terjatve (ker je ta že pravnomočno ugotovljena).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih: -v 2. točki izreka r a z v e l j a v i, kolikor se ugotavlja obstoj terjatve tožene stranke v znesku nad 8276,08 EUR (prej:1.983.280,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.04.2000 do plačila; v 3. točki izreka pa s p r e m e n i tako, da se glasi: „Po pobotu v 1.točki izreka sodbe ugotovljene terjatve tožeče stranke v višini 25.986,84 EUR (prej: 6.227.486,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.04.2000 do plačila z, v 2.točki izreka sodbe ugotovljeno terjatvijo tožene stranke in njene v pobot uveljavljene terjatve iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 03.12.1999 je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 13.022,20 EUR (3.120.639,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.04.2000 dalje do plačila.“ Sicer se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem oziroma nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: 1.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v višini 6.227.486,00 SIT (25.986,84 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.04.2000 do plačila; 2.) ugotovilo terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.056.797,00 SIT (12.755,79 EUR) z zakonskim zamudnimi obrestmi od 28.04.2000 do plačila, višji pobotni ugovor pa zavrnilo; 3.) po pobotu obeh terjatev pod točkama 1 in 2 odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 3.170.689,00 SIT (13.231,05 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.04.2000 dalje do plačila; zaradi delnega umika tožbe za znesek 9.650.608,00 SIT (40.271,27 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.04.2000 dalje do plačila postopek ustavilo; 5.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru z dne 26.06.2001 razveljavilo v 1.točki izreka sklepa; 6.) odločilo, da ostane ta sklep v 3.točki izreka v veljavi za stroške izvršilnega postopka v znesku 52.118,25 SIT (217,49 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.06.2001 dalje do plačila, v ostalem delu pa se razveljavi; in pod točko 7 odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 320.987,00 SIT (1339,46 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo je vložila tožena stranka po svojem pooblaščencu delno pritožbo in sicer v delu, kolikor je sodišče zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 1.093.492,02 SIT (2.odstavek 2.točke izreka) in delno zoper 3. točko izreka, kolikor je sodišče naložilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek nad 2.027.146,85 SIT. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanih delih zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo določbe postopka, zaradi česar predlaga pritožbenemu sodišču, da v izpodbijanih delih sodbo spremeni tako, da ugotovi tudi obstoj terjatve tožene stranke v višini 1.093.488,70 SIT, tožbeni zahtevek, kolikor presega znesek 2.027.146,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.04.2000 dalje pa zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v napadenih delih. Trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 1.093.492,02 SIT zaradi zastaranja, napačna. Pri tem opozarja, da sodišče zastaranja ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč le na izrecen ugovor dolžnika. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka v vlogi z dne 14.03.2005 zgolj navedla, da zastaranje ugovarja, konkretnih navedb v zvezi s tem pa ni podala. V vlogi z dne 23.05.2005 pa je navedla le, da so terjatve zapadlih zneskov zamudnih obresti, ki so zapadle v letih 1996, 1997 in 1998 zastarale, ni pa podala navedb o tem, kdaj so te terjatve zapadle, kdaj so zamudne obresti začele teči in kdaj je zastaranje po posameznih postavkah sploh nastopilo. Tožeča stranka navedbam tožene stranke, da terjatev tožeče stranke temelji na računu z dne 27.03.2000, kar je manj kot tri leta od izdaje situaciji, v zvezi s katerimi so bile zamudne obresti obračunane, ni ugovarjala. Ugovarjala pa ni tudi samim obračunom obresti glede pravilnosti izračuna. Zato sodišče ugovoru zastaranja ne bi smelo slediti. Navaja pa tudi, da je sodišče bržkone napravilo tudi računsko napako, saj se izračun, kolikor ga je tožena stranka preizkusila, ne izide. Če ugotovimo, da sodišče kot nesporno priznava obresti po obračunu H. d.o.o. v znesku 1.983.280,00 SIT, ni jasno, kako je v 3.točki izreka prišlo do zneska 3.170.689,00 SIT, če nepriznana razlika po obračunu H. d.o.o. znaša 1.093.492,02 SIT. Tožena stranka pa zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena.

Tožena stranka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila njena terjatev, ki se nanaša na situacijo 11-1100145 z dne 27.03.2000 in s katero uveljavlja obračune obresti za leto 1996, 1997 in 1998 delno zastarana, niti ne izpodbija. Trdi le, da ugovora tožeče stranke, ker ta ni bil dovolj konkretiziran, sodišče ne bi smelo upoštevati. S takim stališčem tožene stranke pa se tudi pritožbeno sodišče ne strinja. Po mnenju pritožbenega sodišča so bile namreč trditve tožene stranke o zastaranju ter terjatve dovolj konkretizirane (glej listovna št. 40 spisa), da jih je moralo sodišče prve stopnje preveriti. Tožeča stranka je namreč izrecno navedla, da gre v tem primeru za terjatve zapadlih zneskov zamudnih obresti, ki so zapadli v letih 1996, 1997 in 1998, pri čemer je nepomembno, da je bil obračun terjatev izdelan 06.04.1998, ker s tem ni bil pretrgan ali prekinjen tek zastaranja. Poudarila je tudi, da ima vsaka terjatev zamudnih obresti svoj zastaralni rok in sicer od trenutka, ko upnik lahko zahteva njeno izpolnitev in ne od trenutka, ko se opravi obračun. Take navedbe skupaj s predloženim dokazom – izračunom zamudnih obresti H. d.o.o., pa so tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadoščale zato, da je sodišče z vpogledom v navedeni obračun ugotavljalo upravičenost teh navedb. Zato po mnenju pritožbenega sodišča pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Prav pa ima pritožba, ko trdi, da je sodišče prve stopnje pri izračunu napravilo računsko napako. V obrazložitvi sodbe (4. stran) je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo, da je pri pobotu upoštevalo obračun zamudnih obresti št. 269 z dne 6.4.1998 oz. v njem obračunane zamudne obresti le od 16.11.1997 do 16.3.1998 v skupnem znesku 1.983.280,00 SIT (8.276,08 EUR). Ko pa je opravilo seštevek v pobotu uveljavljenih terjatev tožene stranke je to terjatev tožene stranke pomotoma upoštevalo le v višini 1.933.230,00 SIT, ne pa v sicer ugotovljeni višini 1.983.280,00 SIT. Zato se izračun res ne izide. Zato je pri spremembi sodbe pritožbeno sodišče to računsko napako odpravilo tako, da je pri uveljavljenem pobotu upoštevalo sicer v obrazložitvi sodbe pravilno ugotovljen znesek.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje z odločitvijo kot je navedena v 2. točki izreka izpodbijanega dela sodbe v obsegu, kolikor se izrek nanaša na ugotovitev, da obstoji v pobotu uveljavljena terjatev tožene stranke po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3.12.1999 v znesku 353.003,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kar skupaj znaša 1.123.567,00 SIT (4688,56 EUR) na dan 28.4.2000, zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 12. točki 2. odst. 339. člena ZPP. S tem, ko je obstoj te terjatve, ki je bila že pravnomočno ugotovljena ponovno navedlo v 2. točki izreka je še enkrat odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. To pa ni dopustno. Zato je moralo pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Taka terjatev se sicer lahko uveljavlja v pobot, v takem primeru pa izrek sodbe ne vsebuje tistega dela v katerem se ugotavlja obstoj toženčeve terjatve (ker je ta že pravnomočno ugotovljena). V izreku namreč sodišče lahko ugotovi le obstoj v pobot še neugotovljene terjatve, ko pa odloča o pobotanju (3. točka izreka sodbe) pa seveda tudi tako terjatev upošteva. To pa je narekovalo pritožbenemu sodišču da v 3.tč. izreka sodbo ustrezno spremeni. Pritožbeno sodišče meni, da tudi taka razveljavitev sodbe ne gre v škodo toženi stranki, saj je njena v pobot uveljavljena terjatev ne glede na razveljavitev dela izreka vseeno v celoti upoštevana. Ker pa je sodišče prve stopnje dejansko ugotovilo, da znašajo nezastarane v pobot uveljavljene zamudne obresti po obračunu št. 269 z dne 6.4.1998 8276,08 EUR (prej:1.983.280,00 SIT) je pritožbeno sodišče to pri oblikovanju spremenjenega izreka sodbe upoštevalo tako, da je ta znesek poleg že pravnomočno ugotovljenega v višini 4688,56 EUR (prej:1.123.567,00 SIT) po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 03.12.1999) odbilo od ugotovljene terjatve tožeče stranke 25.986,84 EUR (prej: 6.227.486,00 SIT) in tako zaključilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči po opravljenem pobotu le še znesek 13.022,20 EUR (prej:3.120.639,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.04.2000 dalje do plačila.

Tožena stranka je v pritožbi predlagala, da ji pritožbeno sodišče prizna tudi stroške pritožbe. Temu predlogu pa pritožbeno sodišče ni sledilo, saj ugotavlja, da je dejansko uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (50.050,00 SIT oz. 208,85 EUR), pri čemer pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Zato je ta njen predlog zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je v tej sodbi skladno z določili 4.odst.13. čl. Zakona o uvedbi eura (ZUE) po uradni dolžnosti preračunalo zneske, ki so se glasili na tolar v zneske, ki se glasijo na euro.