Jedro

Tožnik se je poškodoval pri opravljanju svojega dela, ko mu je pri sestopu iz vakumskega kanala na pol metra nižja tla spodrsnilo, zaradi česar je utrpel zvin desnega gležnja. Tožena stranka tožniku ni omogočila varnega dela, saj ni namestila stopnic za sestop, kjer je bilo treba premagati višino več kot pol metra. Poleg tega je bil v času škodnega dogodka kanal, v katerega je stopil tožnik, pokrit s polno kovinsko ploščo, kar je bilo neprimerno (pokrov bi moral biti iz rešetkaste pločevine, kar bi onemogočalo zdrs ob morebitnem mokrem pokrovu). Tožena stranka tožnika ni opremila z ustrezno obutvijo in mu ni dala ustreznih navodil za obhod stroja, pri katerem je prišlo do tožnikove poškodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku za nastalo škodo krivdno odškodninsko odgovorna. Tožnik pa k nastanku nezgode ni soprispeval.

Izrek

I. Pritožbi zoper dopolnilno sodbo se delno ugodi, pritožbi zoper izpodbijani del sodbe pa se ugodi v celoti in se:

1. drugi odstavek izreka dopolnilne sodbe delno spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati vtoževane zakonske zamudne obresti od zneska 1.500,00 EUR tudi za obdobje od 7. 2. 2010 do 2. 5. 2011

2. II. točka izreka sodbe (odločitev o stroških) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek

3. v preostalem se pritožba zoper dopolnilno sodbo zavrne in se potrdi prvi odstavek in nespremenjeni del drugega odstavka izpodbijane dopolnilne sodbe

II. Pritožba se v delu, ki se nanaša na vtoževane zakonske zamudne obresti od zneska 3.900,00 EUR za obdobje od 23. 1. 2010 do 2. 5. 2011, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

III. Pritožbeni stroški in stroški predloga za izdajo dopolnilne sodbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe, ki ni pod pritožbo, naložilo toženi stranki, da tožniku v 15 dneh plača odškodnino v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2011 dalje do plačila. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti 861,44 EUR stroškov, stranskemu intervenientu pa 1.666,39 EUR stroškov tega delovnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V prvem odstavku dopolnilne sodbe je tožnikov tožbeni zahtevek nad zneskom 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2011 dalje do plačila zavrnilo, v drugem odstavku izreka dopolnilne sodbe pa je zavrnilo tudi tek zakonskih zamudnih obresti za znesek 1.500,00 EUR od 23. 1. 2010 do 3. 5. 2011. 2. Zoper II. točko izreka sodbe in zoper dopolnilno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovima pritožbama ugodi, izpodbijani del sodbe (odločitev o pravdnih stroških) in izpodbijano dopolnilno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse njegove stroške postopka, vključno s pritožbenimi, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V pritožbi zoper zavrnilni del sodbe (pri čemer izrek te sodbe zavrnilnega dela niti ne vsebuje) navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, prisodilo prenizko odškodnino za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode, ki jih je tožnik vtoževal (tožnik je vtoževal odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, odškodnino za strah in odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), zaradi česar tudi prisojena odškodnina kot celota ni niti primerna niti pravična. Prav tako je napačna tudi odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje ugotovljenega uspeha stranka v tem individualnem delovnem sporu sploh ni obrazložilo, pri čemer je ta uspeh tudi napačno izračunalo. Upoštevati bi namreč moralo, da je postopek v največji meri potekal v zvezi z dokazovanjem temelja tožbenega zahtevka, tožnik pa je po temelju uspel v celoti. Glede na to je uspeh tožnika vsaj 50,14 % (aritmetična sredina med uspehom po temelju in po višini) in ne 27,78 %, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. V pritožbi navaja odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki potrjujejo zgoraj opisani način ugotavljanja uspeha strank v odškodninskem sporu. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo tudi posamezne stroške strank v postopku. Kot tožbeni strošek tožnika je upoštevalo izvedenino za izvedenca varstva pri delu v višini 411,21 EUR in za izvedenca medicinske stroke v višini 579,60 EUR, čeprav je tožnik za izvedenca varstva pri delu plačal 748,08 EUR, kar izhaja iz listinske dokumentacije. Toženi stranki in stranskemu intervenientu pa so bili neupravičeno priznani tudi stroški prihoda na sodišče, saj ni šlo za potrebne stroške (sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati stroškov prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža strank oziroma sodišča, saj to niso bili potrebni stroški (tako npr. odločbi VDSS opr. št. Pdp 1001/2013, opr. št. Pdp 1232/2010). Pri odločanju o stroških bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti tudi prvi odstavek 38. člena ZDSS-1. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode. Dne 23. 10. 2010 (pravilno 23. 1. 2010) je stranski intervenient prejel odškodninski zahtevek tožnika, zato je tožena stranka glede na drugi odstavek 299. člena OZ s tem dnem prišla v zamudo. Tožnik v pritožbi opozarja tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 2. 2002 in na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 199/2013, iz katerih izhaja, da odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo zapade takrat, ko ta škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja, kar pa je bilo v konkretnem primeru 13. 11. 2008, ko je imel tožnik zaključen bolniški stalež zaradi zdravljenja utrpele poškodbe. Čeprav je tožnik glede temelja uspel v celoti (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo), tožnik meni, da je bila podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke.

3. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo ponavlja pritožbene navedbe o prenizko dosojeni odškodnini kot celoti in glede na posamezno obliko vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Poleg tega ponovno zatrjuje, da bi mu morale biti zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine prisojene že od 23. 10. 2010 dalje, saj je stranski intervenient najkasneje tega dne prejel odškodninski zahtevek tožnika za plačilo škode. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 299. člena OZ, na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 2. 2002 in na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 199/2014 glede zapadlosti odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo. Ugotavlja, da tudi z izpodbijano dopolnilno sodbo ni bilo odločeno o njegovem celotnem zahtevku, saj ni bilo odločeno o delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vtoževane zakonske zamudne obresti od zneska 3.900,00 EUR za obdobje od 23. 1. 2010 do 2. 5. 2011. Odločitve o tem delu njegovega tožbenega zahtevka ni vsebovala niti sodba z dne 10. 6. 2015. Tudi glede stroškov postopka ponavlja navedbe iz pritožbe zoper izpodbijani del sodbe, ob tem pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o stroških v zvezi z njegovim predlogom za izdajo dopolnilne sodbe. V obeh pritožbah priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Tožena stranka in stranski intervenient sta podala odgovora na pritožbi, v katerih predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi tožnika zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, del njegove pritožbe, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 3.900,00 EUR za obdobje od 23. 10. 2010 do 2. 5. 2011, pa se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijano dopolnilno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik navaja v svojih pritožbah in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi z dopolnilno sodbo ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožnika.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo 14. 10. 2008. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je vtoževal odškodnino v višini 3.000,00 EUR, iz naslova primarnega in sekundarnega strahu odškodnino v višini 1.200,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 1.200,00 EUR, skupaj torej 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2010 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika že večkrat odločilo. S sodbo opr. št. Pd 75/2011 z dne 2. 4. 2014 je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2011 dalje do plačila (v 15 dneh in pod izvršbo), kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo, poleg tega pa je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je pritožbam tožnika, tožene stranke in stranskega intervenienta zoper to sodbo ugodilo, jo s sklepom opr. št. Pdp 633/2014 z dne 17. 9. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Sodišče prve stopnje je po ponovno izvedenem dokaznem postopku s sodbo opr. št. Pd 98/2014 z dne 10. 6. 2015 naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2011 dalje do plačila in da je dolžan tožnik toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 861,44 EUR, stranskemu intervenientu pa njegove pravdne stroške v višini 1.666,39 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno sodbo se je pritožil le tožnik, v pritožbi je izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela njegovega tožbenega zahtevka (ki ga izrek izpodbijane sodbe sicer ni vseboval), posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 959/2015 z dne 12. 11. 2015 tožnikovo pritožbo štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, odločitev o priglašenih stroških v zvezi s tem predlogom pa pridržalo za končno odločbo. Po prejemu tega sklepa pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dne 14. 1. 2016 izdalo dopolnilno sodbo opr. št. Pd 98/2014, s katero je tožbeni zahtevek tožnika nad zneskom 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2011 dalje zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zakonske zamudne obresti od zneska 1.500,00 EUR za obdobje od 23. 1. 2010 do 3. 5. 2011. 8. Glede na zgoraj opisan potek odločanja o tožbenem zahtevku tožnika tožnik v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da kljub izdani dopolnilni sodbi sodišče prve stopnje še vedno ni v celoti odločilo o njegovem tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vtoževanih zakonskih zamudnih obrestih od zneska 3.900,00 EUR za obdobje od 23. 1. 2010 do 2. 5. 2011. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 325. člena ZPP tožnikovo pritožbo v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, s katero bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka.

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je utemeljen del pritožbe tožnika, ki se nanaša na vtoževane zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine v višini 1.500,00 EUR za obdobje od 7. 2. 2010 do 2. 5. 2011. Iz podatkov spisa in tožnikovih zatrjevanj (ki sta jih tožena stranka in stranski intervenient le pavšalno prerekala) izhaja, da je tožnik z dopisom z dne 18. 1. 2010 (A9) stranskega intervenienta pozval na plačilo odškodnine. Na toženo stranko je naslovil dopis z dne 19. 11. 2009 (A7), v katerem je navedel, da bo zaradi posledic nesreče pri delu z dne 14. 10. 2008 uveljavljal odškodnino iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode in da naj mu tožena stranka sporoči podatek o tem, pri kateri zavarovalnici ima tožena stranka zavarovano splošno odgovornost in številko zavarovalne police. Te podatke je tožniku tožena stranka z dopisom z dne 12. 1. 2010 (A8) tudi posredovala. Dopis z dne 18. 1. 2010 je stranski intervenient po neprerekanih trditvah tožnika prejel 23. 1. 2010. Ker je bil v tem dopisu s pozivom na plačilo stranski intervenient dolžan plačati zahtevano odškodnino v 14 dneh, to pomeni, da je zamuda za plačilo odškodnine nastala petnajsti dan, torej 7. 2. 2010 (299. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP zavrnilni del dopolnilne sodbe, ki se je nanašal na zakonske zamudne obresti od zneska 1.500,00 EUR za obdobje od 23. 1. 2010 do 3. 5. 2011 delno spremenilo tako, da je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od tega zneska tudi za obdobje od 7. 2. 2011 do 2. 5. 2011 (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožnika, ki se je nanašala na zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine, zavrnilo (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je v preostalem tožnikova pritožba, ki se nanaša na vtoževano nepremoženjsko škodo, neutemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo 14. 10. 2008. Prav tako soglaša s prisojeno odškodnino za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode, ki jo je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tožnik od tožene stranke kot svojega delodajalca.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnik pri opravljanju svojega dela dne 14. 10. 2008 poškodoval. Tega dne je opravljal obhod okoli stroja, pri tem pa je sestopal iz vakumskega kanala na pol metra nižja tla. Pri tem sestopu mu je spodrsnilo, zaradi česar je utrpel zvin desnega gležnja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost ter na podlagi izpovedb tožnika in zaslišanih prič ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila varnega dela (v skladu z določbami Zakona o varnosti in zdravja pri delu - ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj., ki je bil v veljavi v času nesreče pri delu), saj ni namestila stopnic za sestop, kjer je bilo treba premagati višino več kot pol metra. Poleg tega je bil v času škodnega dogodka kanal, v katerega je stopil tožnik, pokrit s polno kovinsko ploščo, kar je bilo po ugotovitvi sodnega izvedenca za varstvo pri delu popolnoma neprimerno (pokrov bi moral biti iz rešetkaste pločevine, kar bi onemogočalo zdrs ob morebitnem mokrem pokrovu). Prav tako tožena stranka tožnika tudi ni opremila z ustrezno obutvijo, tožniku pa tudi ni dala ustreznih navodil za obhod stroja, pri katerem je prišlo do tožnikove poškodbe. Glede na zgoraj ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku za nastalo škodo krivdno odškodninsko odgovorna (prvi odstavek 131. člena OZ). Glede na izvedene dokaze pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval, kar pomeni, da mu je dolžna tožena stranka plačati celotno odškodnino za ugotovljeno škodo (1. odstavek 171. člena OZ).

12. Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v primerni višini, prisojena odškodnina je pravična in v skladu s 179. členom OZ, prav tako pa ne odstopa od prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah in sicer za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode, ki jo je tožnik vtoževal. 13. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal odškodnino v višini 3.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 1.200,00 EUR. Pri tem je upoštevalo, da je imel tožnik po poškodbi dva tedna mavčni škorenj, da je dva dni trpel zmerne telesne bolečine, lažje telesne bolečine pa do zaključka zdravljenja (zdravljenje je bilo zaključeno 13. 11. 2008, ko je bil zaključen bolniški stalež zaradi poškodbe pri delu). V času zdravljenja je moral tožnik boleče mehko tkivo hladiti z ledom, poškodovani del noge pa razgibavati. Tožnik je trpel tudi zaradi nevšečnosti med zdravljenjem (2 pregleda pri kirurgu, 2 tedna nošenja mavčnega škornja, namestitev in snemanje mavca, jemanje sredstev za lajšanje bolečin, rentgensko slikanje in pregled pri osebnem zdravniku). Glede na to, da je tožnikova poškodba po ugotovitvi sodnega izvedenca za medicino - ortopedsko kirurgijo spadala v skupino zelo lahkih do lahkih primerov (po Fischerjevi klasifikaciji poškodb v skupino I-II), je prisojena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezna (primerjaj odločbe VDSS opr. št. Pdp 268/2014, Pdp 936/2014, Pdp 801/2013). Prav tako je po zaključku pritožbenega sodišča primerna odškodnina za primarni in sekundarni strah v znesku 300,00 EUR, ki jo je prisodilo tožniku sodišče prve stopnje (tožnik je sicer za to obliko nepremoženjske škode vtoževal odškodnino v višini 1.200,00 EUR). Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino - ortopedsko kirurgijo izhaja, da je tožnik ob sami nezgodi utrpel lažji primarni strah, ki je trajal par sekund. Zaradi bolečin v stopalu, ki so nastopile po poškodbi, je trpel lažji sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti glede poškodbe, ki pa je po pregledu pri kirurgu izvenel. Zaskrbljenosti glede izida zdravljenja tožnik ni trpel. Izvedenec je ugotovil tudi, da poškodba ni zapustila trajnih anatomskih, funkcionalnih in estetskih posledic, bolečine, ki jih tožnik navaja danes, pa ne morejo biti posledica predmetne poškodbe. Glede te ugotovitve (ki jih ne more omajati niti tožnikovo pritožbeno sklicevanje na njegovo izpovedbo) je prisojeni znesek za to obliko nepremoženjske škode tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča primeren in v skladu z primerljivo dosojenimi odškodninami za tovrstno obliko nepremoženjske škode (npr. odločba VDSS opr. št. Pdp 801/2013, Pdp 371/2013, Pdp 35/2014).

14. Ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da zaradi sporne poškodbe ni prišlo do trajnega zmanjšanja tožnikovih splošnih vsakodnevnih življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje odškodnino za to obliko nepremoženjske škode utemeljeno zavrnilo.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v premajhni meri upoštevalo njegovo izpovedbo v delu, ki se je nanašal na posledice nesreče pri delu glede vsake od posameznih vtoževanih oblik nepremoženjske škode. Tožnikovo izpovedbo je namreč v izdelavi izvedenskega mnenja upošteval tudi sodni izvedenec za medicino - ortopedsko kirurgijo in tudi na podlagi te izpovedbe izdelal izvedensko mnenje (poleg tega, da je pri izdelavi mnenja upošteval podatke spisa, zdravniški karton tožnika, razen tega pa je opravil razgovor s tožnikom in tožnika tudi pregledal). Iz podatkov spisa izhaja, da se tožnik s tem izvedenskim mnenjem sicer ni strinjal, ocenil ga je za nepravilnega oziroma nestrokovnega (navedbe tožnika na naroku za glavno obravnavo dne 10. 6. 2015), vendar pa drugih dokazov v zvezi s tem izvedenskim mnenjem (npr. dopolnitev izvedenskega mnenja, zaslišanje sodnega izvedenca) ni predlagal. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo ugotovitvam iz izvedenskega mnenja in tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v zgoraj opisanih zneskih. Glede na to so drugačne pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, neutemeljene. V zvezi s tem se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 553/2007 in II Ips 210/2007, na sklepa VDSS opr. št. Pdp 1001/2013 in Pdp 1232/2010 oziroma na sodbo VS RS opr. št. II Ips 199/2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v zadevah II Ips 553/2007 in II Ips 210/2007 tožniku prisojena odškodnina tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (obstoja teh duševnih bolečin sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu pri tožniku ni ugotovilo). Sklepa VDSS, ki jih v zvezi z zatrjevano prenizko odmerjeno odškodnino navaja tožnik, se nanašata na vprašanje potrebnih stroškov za pravdo (in ne na vprašanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo), odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 199/2013 pa se nanaša tudi na odškodnino, odmerjeno za škodo, ki jo je v citirani zadevi tožnik utrpel zaradi hudega zloma levega kolka v prometni nesreči in to za veliko hujšimi posledicami, kot pa jih je utrpel tožnik v tem individualnem delovnem sporu. Glede na to višine prisojenih odškodnin v zgoraj omenjenih zadevah po zaključku pritožbenega sodišča ni možno primerjati s prisojeno odškodnino v tem individualnem delovnem sporu. Stališče Vrhovnega sodišča RS o zapadlosti odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo, ki izhaja iz citirane odločbe VS RS, pa na začetek teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine nima odločilnega vpliva.

16. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba tožnika, ki se nanaša tudi na odločitev o pravdnih stroških. Tožnik tako pravilno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni odločalo o njegovih stroških predloga za izdajo dopolnilne sodbe. Ob tem pri odločanju o pravdnih stroških ni upoštevalo, da je tožnik za izvedenca iz naslova varstva pri delu plačal višji znesek od 411,21 EUR, kot ga je pri odmeri in prisoji stroškov upoštevalo prvostopenjsko sodišče. Glede na to je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (2. točka izreka sodbe) razveljavilo in zadevo tudi glede odločitve o stroških vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri ponovni odločitvi o pravdnih stroških se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do navedb tožnika o potrebnih stroških kilometrine pooblaščencev tožene stranke in stranskega intervenienta za udeležbo na opravljenih narokih za glavno obravnavo, kot tudi do uporabe prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Tožnik pa v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu ugotavljati ločeno glede na uspeh po temelju in glede na uspeh po višini, saj ZPP za takšno odločanje o pravdnih stroških ne daje podlage.

17. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje odločiti še o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, o katerem v dosedanjem postopku še ni bilo odločeno in o stroških strank v zvezi s tem individualnim delovnim sporom.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (oziroma predloga za izdajo dopolnilne sodbe) se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).