Jedro

Že v odločbi upravnega organa druge stopnje je ustrezno pojasnjeno, zakaj že prej zgrajeni zid, tudi če ne bi bil v glavnem porušen, ne bi bil legalen glede na določbo 120. člena ZGO-1B, in sicer zaradi njegove višine do 2,4 m. Pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja je namreč pred začetkom uporabe tega zakona določal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ki je med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, uvrstil tudi zidane varovalne ograje, če njihova višina ni presegala 2,2 m.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje dveh ograjnih zidov višine od 3,4 do 4 m, skupne dolžine približno 34,7 m, stoječih na severnem delu parcele št. 1376/1, zahodnem delu parcele št. 1296/26 in na vzhodnem delu parcele št. 1296/7, vse k.o. ... S 1. točko izreka ji je bila odrejena ustavitev nadaljnje gradnje, z 2. točko izreka pa odstranitev objektov do 1. 2. 2013 in vzpostavitev prejšnjega stanja, sicer se bo v skladu s 4. točko izreka začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. Za objekt so bile s 3. točko izreka izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Odločeno je bilo še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da stroškov postopka ni bilo (6. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor ugotovil, da je tožnica leta 2012 zgradila predmetna objekta, za kar ni pridobila gradbenega dovoljenja. Pri tem obravnavane ograje, ki je višja od 2,2 m, ni mogoče uvrstiti ne med enostavne, ne med nezahtevne objekte po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba).

Upravni organ druge stopnje je odpravil 3. točko izreka izpodbijane odločbe in jo nadomestil z novo, v ostalem pa je tožničino pritožbo zavrnil. Sklicevanje tožnice na prvi odstavek 120. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07, v nadaljevanju ZGO-1B) je zavrnil z ugotovitvijo, da prvotnega zidu že zaradi njegove višine do 2,40 m ni mogoče uvrstiti med vrste enostavnih objektov, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Kot neutemeljeno pa je zavrnil tudi pritožbeno navedbo, da gre za gradnjo, potrebno zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč. Po presoji upravnega organa druge stopnje v zadevi ni šlo za gradnjo, ki bi jo bilo treba izvesti zaradi okoliščin takoj in nemudoma. Razloge, zaradi katerih je tožnica sporna zidova gradila, pa je ocenil kot nepomembne. Ker tožnica v pritožbi ne trdi, da spornih objektov ni gradila in se še sama sklicuje na nadgradnjo obstoječega zidu in razloge, zaradi katerih je ograjna zidova nadgradila, je kot pravilno ocenil, da je bil tožnici izrečen inšpekcijski ukrep.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je del zidu obstajal že prej. Ob takšni ugotovitvi pa je izdana odločba nezakonita, saj se nanaša na celotno ograjo. Pravni status obeh delov ograje je različen, česar toženka ne upošteva. Upravni organ druge stopnje pa se ni opredelil do dokazov, ki jih je predlagala tožnica v zvezi z ugotovitvijo, da je na tem mestu že prej stala ograja in da je bila sedaj zgolj nadgrajena. Upravni organ druge stopnje tudi ni navedel razlogov, zakaj šteje, da burja ni neposredna nevarnost in zakaj sporna gradnja ne šteje za ravnanje, s katerim se preprečuje škoda na premoženju. V zvezi s tem je tožnica predložila konkretne dokaze, do katerih pa se upravni organ zaradi napačne uporabe materialnega prava ni opredelil. Prav tako pa upravni organ druge stopnje ni odgovoril na ugovore v zvezi z investitorstvom, čeprav je ugotovitev dejanskega investitorja bistvenega pomena za zakonitost odločbe. V tem delu odločba upravnega organ druge stopnje nima obrazložitve. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz obeh izpodbijanih odločb in temelji na podatkih upravnih spisov, sta inšpekcijski in pritožbeni organ pravilno uporabila predpise in navedla pravilne razloge za svoji odločitvi. Zato sodišče njune razloge sprejema in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja: Že v odločbi upravnega organa druge stopnje je ustrezno pojasnjeno, zakaj že prej zgrajeni zid, tudi če ne bi bil v glavnem porušen, ne bi bil legalen glede na določbo 120. člena ZGO-1B, in sicer zaradi njegove višine do 2,4 m. Tej ugotovitvi tožnik ni ugovarjal. Tožbeni ugovor, da toženka v zvezi s tem ni ugotavljala nobenih dejstev, zato ni utemeljen. Pri tem sodišče pojasnjuje še, da se po prvem odstavku 120. člena ZGO-1, na katerega se je tožnik skliceval v pritožbi, šteje, da imajo nezahtevni objekti po tem zakonu, ki so z dnem začetka uporabe tega zakona že zgrajeni ali se je pred dnem začetka uporabe tega zakona pričelo z njihovo gradnjo in izpolnjujejo po dosedanjih predpisih določene pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja, gradbeno dovoljenje po samem zakonu. Pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja je pred začetkom uporabe tega zakona določal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list št. 114/03 in naslednji), ki je med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, uvrstil tudi zidane varovalne ograje, če njihova višina ni presegala 2,2 m. Glede na neizpodbijano ugotovitev toženke o višini in s tem o nelegalnosti prejšnje ograje izvajanje dokazov zaradi dokazovanja njenega obstoja ni bilo potrebno.

Neutemeljeno je stališče, da naj bi imel tožnik za gradnjo brez gradbenega dovoljenja podlago v četrtem odstavku 1. člena ZGO-1. Ta določa, da določbe tega zakona ne veljajo za gradnjo objektov, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč ali zato, da se preprečijo oz. zmanjšajo njihove posledice, za objekte za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah in za gradnjo vojaških inženirskih objektov, zaklonišč in drugih zaščitnih objektov med izrednim ali vojnim stanjem. Določba torej pomeni izjemo od zahteve iz prvega odstavka 3. člena ZGO-1 v času izjemnih razmer, za kar pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče se strinja s stališčem upravnega organa druge stopnje, da tožnik ni izkazal, da je šlo za gradnjo, ki bi jo bilo zaradi okoliščin potrebno izvesti takoj in nemudoma. Poleg tega po presoji sodišča močne burje na predmetnem območju ni mogoče šteti za izjemne razmere, na kakršne se nanaša četrti odstavek 1. člena ZGO-1. Tožbeni ugovor, da je toženka zaradi napačne uporabe navedene določbe nepopolno ugotovila dejansko stanje zato ni utemeljen.

Odločba upravnega organa druge stopnje vsebuje ustrezno obrazložitev, zakaj je pravilno, da je predmetni inšpekcijski ukrep izrečen tožnici. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijana odločitev v tem delu nima obrazložitve. Tudi sicer pa iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica kot investitorka dne 8. 3. 2013 zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo predmetnih zidov, ki ji ga je upravna enota dne 29. 3. 2013 tudi izdala.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.