Jedro

S tožbo za nedopustnost izvršbe lahko dolžnik izpodbija le dovoljenost izvršbe, ne pa obstoja in višine terjatve, navedene v izvršilnem naslovu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.357,04 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je izvršba, dovoljena z v izreku točno navedenimi sklepi sodišča, nedopustna; razveljavitev v izreku navedenih sklepov o izvršbi in ustavitev z njimi dovoljene izvršbe; plačilo 66.067,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2012 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo 3.669,15 EUR pravdnih stroškov toženke, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi.

2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo ali pa jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Vztraja, da je bila terjatev iz sodne poravnave v celoti in pravočasno poravnana, kar so uveljavljali že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v tej tožbi. Toženka je temu dejstvu nasprotovala, kar pomeni, da je bilo to dejstvo med strankama sporno. Torej gre za opozicijski razlog, ki je utemeljen razlog za tožbo za nedopustnost izvršbe. Ne drži, da bi s tožbo želela spremeniti izvršilni naslov, saj je uveljavljala, da je bila izvršba nedopustna, ker je svojo obveznost po sodni poravnavi v celoti poravnala pred vložitvijo predloga za izvršbo. To je storila s tem, ko je od v sodni poravnavi dogovorjenega zneska 107.500,00 EUR obračunala in odvedla dohodnino in prispevke za socialno varnost ter upnici (toženki v tem postopku) izplačala neto znesek 49.659,30 EUR. Ravnala je v skladu s sodno poravnavo in veljavnimi predpisi. To dejstvo potrjuje tudi hkrati s sodno poravnavo podpisana izvensodna poravnava, kjer je navedeno, da bodo toženki plačali 107.500,00 EUR bruto. Sporno je dejstvo „v zvezi katere škode sta stranki sklenili sodno poravnavo oziroma katera škoda je krita z dogovorjeno odškodnino“. Sporno dejstvo se nanaša na samo terjatev in je odločilno za odločitev o nedopustnosti izvršbe, bilo pa je bistveno tudi za sicer napačno odločitev izvršilnega sodišča pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pojasnjuje zakaj meni, da v sodni poravnavi dogovorjena odškodnina predstavlja dohodek iz delovnega razmerja, od katerega je pravilno odvedla prispevke za socialno varnost na podlagi Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) in davek na podlagi Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Toženki je tako plačala v izvensodni in sodni poravnavi dogovorjeni bruto znesek 107.500,00 EUR. Navaja sodno prakso iz katere izhaja, da se od odškodnin, dosojenih v zvezi z delovnim razmerjem, plačujejo prispevki in davki. Vprašanje, ali je pri plačilu dogovorjenega zneska toženki ravnala pravilno, ni pravno, pač pa dejansko. Tako je tudi vprašanje, ali je bila izpolnitev pravilna ali ne. Bistveno v izvršilnem postopku namreč ni bilo samo vprašanje, ali je od zneska potrebno plačati davščine in prispevke, ampak predvsem, kakšna je bila vsebina dogovora med strankama. Da je bila vsebina sodne poravnave taka, kot zatrjuje, je potrdil kot priča zaslišani M. K., neopravičeno pa sodišče ni zaslišalo predlagane priče R. S., ki se je s toženko na D. dogovoril o vsebini poravnave. Zato sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Kršilo pa je tudi določila ZPP, saj ni izvedlo substanciranega dokaznega predloga, zakaj ne, pa ni obrazložilo. Če bi bil zaslišan R. S., bi se izkazala protipravnost ravnanja toženke oziroma njena neupravičena obogatitev. V tem delu sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je napačno uporabilo 190. in 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Sam obstoj sodne poravnave ali sklepa o izvršbi še ne pomeni, da je ob upoštevanju ostalih dogovorov med strankama upnik tudi upravičen do izterjave. Predvsem iz izvensodne poravnave, ker je opredelitev obveznosti natančna, izhaja, dogovor, ki je omejeval toženko pri sproženju izvršilnega postopka. Ob upoštevanju tega je ravnanje toženke protipravno, saj je jasno, da je bila obveznost v celoti izpolnjena. Zato toženka za izterjavo razlike med 49.659,30 EUR in 107.500,00 EUR ni imela pravne podlage. Toženka je dolžna znesek, do katerega ni bila upravičena po določilih izvensodne poravnave, pa ga je kljub temu izterjala, vrniti.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Argumentirano zavrača pritožbene navedbe ter pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. Prav tako jasni in zadostni razlogi izpodbijane sodbe, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje. V odgovor pritožbenim navedbam višje sodišče poudarja in dodaja:

6. Teorija(1) in sodna praksa(2) sta enotni, da lahko s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe dolžnik izpodbija le dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, kakršna je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka sodišču ne dovoljuje presojati utemeljenosti in pravilnosti izvršilnega naslova, pač pa mora upoštevati v izvršilnem naslovu navedeno terjatev. V ugovoru zoper sklep o izvršbi se lahko uveljavlja le razloge, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ); noben od teh razlogov pa ni tak, da bi dopuščal ponovno presojo utemeljenosti terjatve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen ZIZ) je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, zato se tudi z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izvirajoče obveznosti. Zatrjevanje kakršnihkoli dejstev, ki se nanašajo na izvršilni naslov, tako ne pride v poštev.

7. Izvršilni naslov za izvršbo, katere nedopustnost uveljavlja v tej pravdi tožeča stranka, je izvršljiva sodna poravnava (1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ), ki sta jo sklenili pravdni stranki pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani v zadevi I Pd 665/2008 in se v relevantnem delu glasi, da se tožena stranka (tožeča stranka v tem postopku) brez priznanja krivde zaveže plačati tožeči stranki (toženka v tem postopku) 107.500,00 EUR v roku 8 dni od podpisa poravnave, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Že v ugovornem postopku sta izvršilni sodišči prve in druge stopnje pojasnili, da iz zapisa sodne poravnave jasno izhaja obveznost dolžnika (tožeča stranka) plačati upniku (toženka) 107.500,00 EUR, ker v poravnavi ni nobenega govora o davkih in prispevkih. Izvensodna poravnava ni izvršilni naslov, zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje nanjo. Če bi bila poravnava nejasna, sodišče na podlagi nje ne bi smelo dovoliti izvršbe. Dokler obstaja izvršilni naslov, ga je treba izvršiti tako, kot se glasi. V konkretnem primeru je to plačilo 107.500,00 EUR toženki, zato za razsojo v tej zadevi ni relevantno ali in kakšne davke in prispevke sta pravdni stranki dolžni plačati. Da bi lahko dosegla plačilo obveznosti na način, kot tožeča stranka zatrjuje, da je bilo dogovorjeno, bi morala doseči spremembo izvršilnega naslova. Ker je to sodna poravnava, je edino pravno sredstvo tožba za razveljavitev sodne poravnave (392. člen in naslednji ZPP).

8. Toženka v odgovoru na pritožbo pravilno ugotavlja, da iz navedb tožeče stranke v vlogah in pritožbi izhaja, da želi poseči v sodno poravnavo; dejansko želi doseči njeno revizijo, saj zahteva, da pravdno sodišče ugotovi, da višina terjatve iz poravnave ni znašala 107.600,00 EUR, temveč le 49.659,30 EUR (v poravnavi dogovorjen znesek zmanjšan za prispevke in dohodnino). Trditve, da je svojo obveznost po sodni poravnavi v celoti poravnala, namreč tožeča stranka temelji na svoji razlagi vsebine sodne poravnave. Pri tem pa svoje trditve utemeljuje na davčni zakonodaji ne pa spornih dejstvih. Tožeča stranka tako dejansko izpodbija vsebino sodne poravnave, torej izvršilnega naslova, ne pa med strankama sporna dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev. Gre za poskus ponovnega presojanja utemeljenosti v izvršilnem naslovu ugotovljene terjatve. Tega pa ZIZ v 59. členu ne dovoljuje, zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Terjatev iz izvršilnega naslova s plačilom 49.659,30 EUR toženki ni prenehala v smislu 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.

9. Del tožbenega zahtevka, s katerim želi tožeča stranka doseči razveljavitev sodnih odločb, s katerimi je bila dovoljena izvršba, na podlagi katere je bila toženki plačana razlika med v poravnavi dogovorjenim zneskom in dejansko izplačanim zneskom, ter ustavitev izvršilnega postopka, je nesklepčen. Pravnomočne sodne odločbe se lahko odpravijo, razveljavijo ali spremenijo le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). Zakon pa ne predvideva postopka za razveljavitev pravnomočnih sklepov o izvršbi in posledično ustavitev izvršbe. Slednje tudi ni mogoče, saj je bila izvršba že realizirana. V primeru, da uspe s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ima dolžnik na voljo nasprotno izvršbo (4. točka prvega odstavka 67. člena ZIZ). Torej je tudi odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka pravilna.

10. Upnik, ki razpolaga z izvršilnim naslovom, je vsekakor upravičen vložiti predlog za izvršbo, o utemeljenosti predloga pa odloči sodišče. Tak postopek je zakonsko predviden, torej o protipravnosti ne more biti govora. Prav tako ne o upravičeni obogatitvi toženke, saj je vtoževani znesek prejela na podlagi sodne odločbe.

11. Tudi pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja bistvene kršitve določb postopka zaradi nezaslišanja priče R. S., nista podana. Kaj se je priča dogovarjala s toženko, kot že obrazloženo, za razsojo v tej pravdi ni relevantno. Nerelevantnih dejstev pa sodišče v postopku ne ugotavlja. Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče tega ni izrecno zapisalo, vendar pa iz obrazložitve prvostopenjske sodbe nedvoumno izhaja, da gre za irelevantno dejstvo. Tožeča stranka, ki jo v postopku zastopa odvetniška družba, torej kvalificiran pooblaščenec, se zato ne more sklicevati na absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravico do izjave je stranki kršena, če ni seznanjena z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. Obrazložitev sodbe je jasna, zato ob dejstvu, da tožečo stranko zastopa kvalificiran pooblaščenec, ni utemeljenega razloga za zaključek, da stranka ne more vedeti, zakaj izvedba dokaza ni bila potrebna.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, prvo sodišče ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo po stroškovniku na koncu odgovora na pritožbo, saj ugotavlja, da so stroški priglašeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Na podlagi 313. člena ZPP je določilo 15-dnevni paricijski rok. Če tožeča stranka obveznosti ne bo izpolnila v roku, bo prišla v zamudo in bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

Op. št. (1): npr. dr. Vesna Rijavec v Civilno izvršilno pravo, izdala GV založba v Ljubljani leta 2003, stran 214. Op. št. (2): gl. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 603/2006, II Ips 81/2007, II Ips 306/2007, II Ips 361/2008, II Ips 1109/2008, III Ips 60/2010.