Jedro

Pridobitev stanovanjske pravice na stanovanju, v katerega sta se tožnika preselila šele marca 92, torej po uveljavitvi SZ, ni bila več mogoča. Zato sta tožnika neutemeljeno v primarnem tožbenem zahtevku terjala nakup tega stanovanja po navedenih določbah SZ, in tako neutemeljeno tudi v podrejenem zahtevku terjala nakup drugega primernega stanovanja. Zahteve za nakup stanovanja, na katerem je tožnica ob uveljavitvi SZ imela stanovanjsko pravico, nista nikoli vložila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika morata v 15 dneh povrniti toženki 335,99 EUR stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo štirikrat. V prvih dveh sojenjih je odločalo o primarnem tožbenem zahtevku in ga v drugem sojenju zavrnilo. S tem zahtevkom sta tožnika terjala sklenitev kupne pogodbe za stanovanje na G. v L. po določbah Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS, št. 18/91-I in nadaljnji) za kupnino 1,751.174,80 SIT. S podrejenim tožbenim zahtevkom sta tožnika zahtevala sklenitev kupne pogodbe za drugo primerno stanovanje oziroma za stanovanje s podobnimi in enakimi karakteristikami, kot jih ima stanovanje na G. V L., za kupnino določeno po SZ po merilih, postavljenih v primarnem toženem zahtevku. V drugih dveh sojenjih je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov proti sodbi iz četrtega sojenja zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopa in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata tako spremembo obeh sodb, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) uveljavljata zato, ker sta sodišči spregledali zapisnik z dne 21.2.1992 o ogledu stanovanja na G., v katerem je toženka zapisala, da je imetnik stanovanjske pravice prva tožnica. Zato sta sodišči odločili v nasprotju s to listino in sodbe ni mogoče preizkusiti. Zmotno uporabo materialnega prava tožnika utemeljujeta s sklicevanjem na splošne določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR; Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84) ter na posebne določbe 47., 48. in 49. člena o pridobitvi stanovanjske pravice. Iz njih izpeljujeta, da je v njunem primeru mogoče govoriti o fikciji vzpostavitve stanovanjske pravice ob preselitvi iz stanovanja na T. v stanovanje na G., ker je ob preselitvi stanovanjska pravica prešla na novo stanovanje. Sklicujeta se tudi na 23. člen ZSR o načinu pridobitve stanovanjske pravice v primeru zamenjave stanovanj. Sodiščema očitata, da ne pojasnjujeta, kakšno pravico, če ne stanovanjske, sta izvrševala v času med preselitvijo v stanovanje na G.in podpisom najemne pogodbe. Menita, da iz dejanskih ugotovitev tudi glede namena pravdnih strank izhaja, da naj tožnika bivata in uporabljata novo stanovanje na enak način kot prejšnjega. To je toženka tožnikoma tudi omogočila s sklenitvijo najemne pogodbe za nedoločen čas in je torej imela ves čas namen podeliti stanovanjsko pravico. Zato je stanovanjska pravica očitno prešla na novo stanovanje. Zaradi enakega obravnavanja je treba tožnikoma priznati enake pravice po SZ kot tistim, ki so po tem zakonu prišli do lastniških stanovanj. Zakon je treba razlagati v korist šibkejše stranke, to pa sta tožnika. Tožnika sta glede na 50. člen ZSR sedaj celo v slabšem položaju od tistih oseb, ki so se nezakonito vselile v stanovanje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z zakonsko določenimi omejitvami, med katerimi je tudi določba tretjega odstavka 370. člena ZPP. Po njej z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja. Zato so v tej fazi postopka revizijsko sodišče in stranke vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala tudi preizkus pritožbenega sodišča. Revizijsko sodišče torej ne sme upoštevati tistih revizijskih trditev, ki odločilna dejstva izpodbijajo, dopolnjujejo, spreminjajo ali kakorkoli obhajajo.

Iz povzetih revizijski trditev izhaja, da gresta tožnika prav v opisani nedovoljeni smeri. Nikjer v reviziji ne navedeta odločilnega dejstva, da sta se v stanovanje na G. preselila šele v marcu 1992, kot sta sicer povedala sama ob svojem zaslišanju, kot izhaja iz listin in kot je to pojasnilo prvostopenjsko sodišče na začetku tretje strani svoje sodbe. SZ je na novo uredil stanovanjska razmerja. Z njegovo uveljavitvijo 19.10.1991 je na podlagi 2. točke prvega odstavka 159. člena prenehal veljati ZSR. Dotakratna stanovanjska razmerja, ki so temeljila na pridobivanju stanovanjske pravice, je novi zakon uredil drugače. Po lastninjenju stanovanj v družbeni lastnini je omogočil tudi njihovo privatizacijo: dotakratnim imetnikom stanovanjske pravice je dal možnost, da ob izpolnjevanju zakonskih pogojev zahtevajo odkup tistih stanovanj, v katerih so bili imetniki stanovanjske pravice, v določenih primerih pa tudi tem stanovanjem primernih drugih stanovanj. Stanovanjske pravice po uveljavitvi SZ ni bilo mogoče na novo pridobiti in tudi ne "prenesti" na drugo stanovanje, kot zmotno menita revidenta. Sicer pa je bila že po prejšnji ureditvi stanovanjska pravica vezana le na določeno stanovanje. Imetnik je tudi ob zamenjavi stanovanja na zamenjanem stanovanju na novo pridobil stanovanjsko pravico (primerjaj 23. člen ZSR).

Pravilni so torej razlogi obeh sodišč, da nobeden od tožnikov na stanovanju na G. ni imel stanovanjske pravice. Na dan uveljavitve SZ je prva tožnica imela stanovanjsko pravico le na stanovanju na T., kjer je družina tudi dejansko živela. Nobeden od tožnikov ni zahteval odkupa stanovanja na T. To je bil tudi razlog za zavrnitev tako primarnega kot podrejenega tožbenega zahtevka. Ker tožnika nista vložila zahteve po 117. členu SZ za odkup stanovanja na T., ne moreta utemeljeno zahtevati niti odkupa drugega primernega stanovanja po prvem in drugem odstavku 129. člena SZ. Po navedenih zakonskih določbah lastnik stanovanja v hiši, v kateri teče celovita prenova, stanovanja ni dolžan prodati, je pa dolžan omogočiti nakup drugega temu primernega stanovanja, če imetnik stanovanjske pravice v dveh letih po uveljavitvi zakona zahteva nakup takega stanovanja. Na potrebno povezavo 129. člena s 117. členom SZ kaže sama vsebina prve zakonske določbe, pravilni pa so tudi razlogi pritožbenega sodišča, da je treba in zakaj je treba ozko razlagati zakonsko obveznost lastnika, da omogoči imetniku stanovanjske pravice kupiti drugo primerno stanovanje. Poleg tega se zahtevana primernost nanaša na stanovanje, na katerem ima imetnik stanovanjsko pravico, tožnika pa s podrejenim zahtevkom zahtevata nakup bistveno večjega stanovanja, saj primernost vežeta na stanovanje na G. Ob pavšalno navrženi trditvi o neenakem obravnavanju tožnikov revizijsko sodišče le na kratko povzema razloge iz revizijske sodbe II Ips 411/2001 o zavrnitvi revizije tožnikov proti odločitvi o zavrnitvi njunega primarnega tožbenega zahtevka. Že takrat je namreč pojasnilo, da se je zakonodajalec moral odločiti za upoštevanje na konkretni dan zatečenega stanja, da je s tem zadostil zahtevam pravne varnosti in onemogočil možnost raznih špekulacij.

Že iz doslej pojasnjenega izhaja neutemeljenost revizijskega sklicevanja na citirane določbe ZSR o načinu izvrševanja stanovanjske pravice, o načinu njene pridobitve, o zamenjavi stanovanj, o prenosu stanovanjske pravice, o namenu pravdnih strank in podobno. Vse te trditve so povezane z vprašanjem o pridobitvi stanovanjske pravice na stanovanju, v katerega sta se tožnika preselila šele marca 1992. Primerjanje z vprašanjem nezakonito vseljenih oseb, ne glede na vprašanje pravilne opredelitve njihovega položaja, je neustrezno, ker gre za povsem drugačno situacijo. Neutemeljen je očitek sodiščema, da ne pojasnita, v kakšnem položaju sta bila tožnika po preselitvi v novo stanovanje in pred sklenitvijo najemne pogodbe. Po lastni izjavi sta se preselila konec marca 1992, najemna pogodba pa je bila sklenjena 10.3.1992 (priloga A4 spisa).

Ker po uveljavitvi SZ ni bilo mogoče na novo pridobiti stanovanjske pravice na drugem stanovanju, tožnika v zvezi z izostalo oceno listine z dne 21.2.1992 neutemeljeno uveljavljata procesno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo tožnikov zavrnilo in z njo tudi njune priglašene revizijske stroške. O toženkinih stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniške tarife.