Jedro

Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna, pri čemer je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventiven (vplivanje na storilca) in generalno preventiven (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni. Tako je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist tehtalo na eni strani izpostavljene subjektivne in objektivne okoliščine (obsežna predkaznovanost, nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, zlasti zoper premoženje, priznanje storitve kaznivega dejanja tekom sojenja), v luči višine povzročene škode s kaznivim dejanjem, kar je narekovalo izrek zaporne kazni. Ne gre tudi spregledati judikature Vrhovnega sodišča, ki je v svojih številnih odločbah zapisalo, da mora sodišče pri odločanju o predlogu za alternativno prestajanje kazni zapora, poleg okoliščin, ki jih za posamezno obliko izvršitve zaporne kazni predvideva KZ-1, upoštevati tudi tiste okoliščine, ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A. A. o alternativni izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist z dne 12. 2. 2024, dopolnjen dne 4. 3. 2024, zavrnilo.

2.Zoper sklep se je z laično pritožbo pravočasno pritožil obsojeni brez navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbi je predlagal, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje zavrne.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni kazenski zadevi je bil obsojeni s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 76294/2010 z dne 25. 1. 2024, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ) ter obsojen na kazen eno leto in pet mesecev zapora. Sodba je postala pravnomočna 12. 3. 2024. Sodišče prve stopnje je v zvezi s predlogom za nadomestitev izvršitve kazni zapora z nalogami v splošno korist, katerega vsebino je povzelo v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, poudarilo, da je pri odločanju o predlogu obsojenca upoštevalo tako objektivne, kot tudi subjektivne okoliščine. Ob tem, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni formalni pogoji za nadomestitev izvršitve kazni zapora s predlagano alternativno obliko, je pri odločanju glede obstoja vsebinskih pogojev za alternativni način prestajanja zaporne kazni upoštevalo obseg obsojenčeve predkaznovanosti (kar izhaja iz podatkov kazenske evidence), vztrajnost pri ponavljanju kaznivih dejanj, dejstvo, da različno izrečene kazenske sankcije nanj niso vplivale, da bi z izvrševanjem kaznivih dejanj prenehal, na podlagi česar vse je sodišče prve stopnje zaključilo, da pri obsojenemu ne obstoji pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj, v kolikor bi ostal na prostosti, ne bo več izvrševal.

5.Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna, pri čemer je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventiven (vplivanje na storilca) in generalno preventiven (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni. Tako je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist tehtalo na eni strani izpostavljene subjektivne in objektivne okoliščine (obsežna predkaznovanost, nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, zlasti zoper premoženje, priznanje storitve kaznivega dejanja tekom sojenja), v luči višine povzročene škode s kaznivim dejanjem, kar je narekovalo izrek zaporne kazni. Ne gre tudi spregledati judikature Vrhovnega sodišča, ki je v svojih številnih odločbah zapisalo, da mora sodišče pri odločanju o predlogu za alternativno prestajanje kazni zapora, poleg okoliščin, ki jih za posamezno obliko izvršitve zaporne kazni predvideva KZ-1, upoštevati tudi tiste okoliščine, ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da predlog obsojenca glede alternativne izvršitve zaporne kazni ni utemeljen in da ne more zadostiti namenu kaznovanja tako z vidika generalne, kakor tudi specialne prevencije, je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah od 12 do 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Opredelilo se je do vseh okoliščin, ki jih je obsojeni izpostavil v svojem predlogu za alternativni način prestajanja zaporne kazni. Poudarilo je, da ugoditvi njegovemu predlogu nasprotujeta najmanj dve pomembni okoliščini, in sicer obsežna predkaznovanost, zlasti za kazniva dejanja zoper premoženje, zaradi katere pri obsojencu ne obstoji pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj v prihodnosti ne bo več izvrševal in pa okoliščina, da obsojeni oškodovani družbi ni povrnil ničesar od povzročene škode, kljub temu, da po lastnem zatrjevanju razpolaga z obsežnim premoženjem. Glede navedb obsojenca, ko izraža dvom v verodostojnost kazenske evidence in njeno vsebino, češ, da je ta napačna, pa je prvostopno sodišče pojasnilo, da se ta zatrjevanja pokažejo kot pavšalna in nimajo podlage v spisu, zato jih sodišče prve stopnje tudi ni moglo upoštevati. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre za tehtne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da pri obsojencu alternativni način prestajanja zaporne kazni ne bi bil primeren. Glede obsojenčevega zatrjevanja v pritožbi, da je sklep sodišča prve stopnje ″neveljaven‶, ker ni prejel poročila Probacijske enote Celje ter sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Celju o predlogu za alternativno kazen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obsojencu vročeno mnenje Okrožnega državnega tožilstva v Celju glede njegovega predloga za alternativen način prestajanja zaporne kazni, saj je po prejemu mnenja tožilstva obsojenec nanj tudi odgovoril pisno z vlogo z dne 22. 5. 2024, katere vsebino je sodišče prve stopnje povzelo v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Obsojenec pa seveda ni mogel prejeti poročila Probacijske enote Celje prav zato, ker njegovemu predlogu ni bilo ugodeno in v takšnem primeru sodišče prve stopnje tudi ni pridobivalo poročila probacijske enote.

6.Glede na navedeno, ko pritožbeni očitki niso utemeljeni, ko so glede na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje pravilni zaključki, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojencu ne bi bila smotrna in ne bi dosegla namena kaznovanja in ko niso bile ugotovljene kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

7.Glede na slabe premoženjske razmere obsojenca, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, bi bilo lahko s plačilom stroškov pritožbenega postopka ogroženo preživljanje obsojenca. Sodišče druge stopnje ga je zato oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.