Jedro

Za odločitev glede povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v konkretnem primeru je poleg vprašanja, kako se je postopek zaključil, odločilno vprašanje, kdaj so ti pravdni stroški tožeči stranki nastali, in v primeru, če so ji nastali pred začetkom stečajnega postopka tožene stranke, še vprašanje, ali jih je pravočasno prijavila kot svojo terjatev v tistem stečajnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeča stranka krije sama svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 607,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sklepa izhaja, da je bila v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko, terjatev tožeče stranke v celoti priznana, kar pomeni, da je z zahtevkom zoper toženo stranko tudi v tej pravdi uspela in je zato upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v skladu s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in navedla, da je upravitelj soglašal z umikom tožbe, ker je v stečajnem postopku prijavljeno terjatev, sestavljeno iz glavnice, obresti in stroškov, priznal in bo zato izplačana v skladu s pravili, ki veljajo za poplačilo terjatev v stečajnem postopku. Pritožba je opozorila na določbo 252. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), v skladu s katero učinkuje začetek stečajnega postopka na vse terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, kar velja tudi za terjatev tožeče stranke. Opozorila je tudi na načelo koncentracije, ki v 277. členu ZFPPIPP določa, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti uveljavlja samo v stečajnem postopku, zato bi bilo morebitno izplačilo pravdnih stroškov kršitev enega izmed temeljnih načel postopka, saj bi pomenilo prednostno obravnavanje enega upnika v razmerju do ostalih upnikov.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Za odločitev glede povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v konkretnem primeru je poleg vprašanja, kako se je postopek zaključil, odločilno vprašanje, kdaj so ti pravdni stroški tožeči stranki nastali, in v primeru, če so ji nastali pred začetkom stečajnega postopka tožene stranke, še vprašanje, ali jih je pravočasno prijavila kot svojo terjatev v tistem stečajnem postopku. Pravica do povračila stroškov pravdnega postopka je terjatev stranke, ki nastane praviloma šele ob koncu postopka, ko sodišče o njej odloči na zahtevo stranke z odločbo, s katero se postopek pred sodiščem konča (četrti odstavek 163. člena ZPP), vendar pa ti stroški nastanejo že prej, med samim tekom pravdnega postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Stroški pravdnega postopka, ki so nastali v času trajanja postopka, ko še ni bil začet stečajni postopek nad toženo stranko, torej predstavljajo terjatev upnika, ki bi jo slednji moral v stečajnem postopku prijaviti v trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Takšne terjatve namreč ni mogoče šteti kot strošek stečajnega postopka v smislu 354. člena ZFPPIPP, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Če bi pravdne stroške, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, obravnavali kot strošek stečajnega postopka in jih zato poplačali v celotnem znesku, kot so bili odmerjeni, bi kršili določbo tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP, na kar pritožba prav tako utemeljeno opozarja (načelo enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP).

Stroški, ki jih je v izpodbijanem sklepu odmerilo prvostopenjsko sodišče, to je izdatki za nagrado za postopek, za izdelavo in izročitev dokumentov in materialni stroški ter (v delu) izvršilni stroški, sodijo v stroške, ki so nastali že pred začetkom stečajnega postopka, kar pomeni, da bi jih morala tožeča stranka, če jih je želela dobiti povrnjene, prijaviti kot svojo terjatev v stečajnem postopku. In v tem primeru(1) bi se do njih opredelil stečajni upravitelj; ne morejo pa biti predmet sodne odmere, če v stečajnem postopku niso bili prijavljeni.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke kot utemeljeni ugodilo, izpodbijani sklep pa spremenilo tako, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka(2) (3. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: pritožba sicer navaja, da naj bi jih prijavila, čeprav to iz spisovnih podatkov ne izhaja (razen za izvršilne stroške) op. št. 2: razen izvršilnih stroškov, katere je pravočasno uveljavljala kot svojo terjatev v stečajnem postopku, kjer bo zanje tudi poplačana v enakem razmerju kot ostali (navadni) upniki.