Jedro

Enkratnega dogodka, ki je sicer vseboval elemente maltretiranja, tudi sodišče druge stopnje ni moglo povezati z morebitno slabo vzgojo staršev oz. toženca. Res je, kot navaja tudi pritožba, da pogoja za krivdno odgovornost staršev, ne sme predstavljati šele opozorilo drugih. Vendar pa je potrebno izpostaviti, da pa bi vendarle, če bi seveda šlo za vzgojno zanemarjenega otroka, starši morali biti opozorjeni oz. na nek način obveščeni, v smislu, da je njihova vzgoja neustrezna, da se njihov otrok ne obnaša primerno, oz. da kaže znake agresije oz. neprimernega vedenja. Če starši, čigar otrok je normalno obnašajoč se mladoletnik, na kakršnokoli nemoralno obnašanje niso niti z enim dejanjem opozorjeni in so ob tem še prepričani, da se za otrokovo vzgojo trudijo po svojih najboljših močeh, ne morejo niti vedeti, da je z otrokovim vedenjem kaj narobe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da mu tožena stranka plača 2,500.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrne pravdne stroške. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati 627.730,00 SIT stroškov pravdnega postopka.

Proti taki sodbi se je pritožil toženec. Sodbo je izpodbijal iz vseh pritožbenih razlogov. Glede kršitve Zakona o pravdnem postopku je navajal, da divjaška narava dokazuje, da je toženčev otrok ravnal tako zato, ker je bil prepričan, da tako ravnanje ni nedovoljeno, ker je toženec opustil ustrezno vzgojo, s katero bi ga opozoril, da tega ne sme početi. Sodišče napačno razloguje, da toženec ni odgovoren, ker ga naj ne bi opozorili na nedovoljeno ravnanje njegovega otroka, kot da bi šele opozorilo drugih predstavljalo pogoj za odgovornost starša. Toženčev otrok ni bil niti po dogodku opomnjen, niti s strani staršev, niti s strani šole. Če že šola tolerira takšno nasilno ravnanje, še ne pomeni, da odgovornost starša ne obstaja zato, ker ga na to niso opozorili. Sodišče torej sklepa, da če bi bil toženec opozorjen, bi ukrepal in tako samo ugotavlja, da je bila vzgoja očitno neustrezna in pomanjkljiva. Toženec kot starš je bil tisti, ki je bil dolžan opozarjati otroka, da je ravnanje, s katerim je tožniku povzročil škodo nedopustno, še posebej, ker ga je vpisal h karateju. Niti ga ni opozoril, da znanja, ki si ga bo tam pridobil, ne sme uporabljati pri obračunavanju s sošolci. ZPP je sodišče kršilo, ker ni pravilno ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik navaja, da vsebina vzgoje ni v tem, da ne ukrepa, če ni opozorjen, temveč, da se otroka vzgoji v osebo, ki ve kaj je dovoljeno in kaj ni. Sam dogodek je bil izraz nevzgojenosti in neustrezne skrbi. Vse listine v spisu dokazujejo, da ni šlo za nedolžno igro (izvidi, mnenje izvedencev). Sodišče ugotovljenih dejstev ni upoštevalo. Sodišče je ugotovilo tudi, da zoper toženčevega otroka ni nihče ukrepal, še posebej ob dejstvu, da sin toženca tožnika ni prvič maltretiral, niti tožnik ni edini, ki ga je. Sodišče bi tudi te okoliščine moralo pretehtati in ni zaslišalo vseh prič, predvsem K., ki bi vedel izpovedati, da je bil v kritičnem času maltretiran tudi njegov otrok. Pritožba se ne strinja tudi z uporabo materialnega prava. Sodišče je napak uporabilo tudi ZZZDR. Tožena stranka niti ni dokazovala, da je ravnala tako, da bi otroka vzgojila v duhu, ki ve, kaj je dovoljeno in kaj ne. Z ničemer ni dokazala, da vzgoje ni zanemarjala. Sodišče je tako zmotno uporabilo tudi 165. čl. ZOR. Pritožba sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je fizični konflikt, ki se je med (takrat) mladoletnima tožnikom in S. Š. zgodil dne 3.12.1993 nedvomno presegel otroško igro. Kepanje, mazanje s snegom, metanje v sneg običajno ne puščajo niti fizičnih, niti psihičnih posledic, katere so bile ugotovljene pri tožniku. Kljub temu pa je sodišče ocenilo, da je šlo za enkraten primer tako nasilnega obračuna z vrstnikom. Ugotovilo je namreč, da je bil S. Š. vzoren in priden učenec, ter da njegovi starši niso bili nikoli opozorjeni na kakšno neprimerno vedenje ali maltretiranje drugih otrok. Na podlagi vseh dokazov je zaključilo, da oče, kot toženec, za škodo, ki je nastala tožniku, ni odgovoren.

Z zaslišanjem številnih prič in s podatki O. š. P. G., S. K., je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo ugotovilo, da S. Š. v kritičnem obdobju ni bil niti agresiven, niti vzgojno zanemarjen otrok. Tožeča stranka sicer temu pritožbeno oporeka s sklicevanjem na to, da sodišče ni zaslišalo predvsem priče K. K.. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ne gre za tako pomemben dokaz (v smislu 213. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in ga zato ni izvedlo, ter razloge o zavrnitvi navedlo v obrazložitvi sodbe (čl. 287 ZPP). K. K. je oče R. K., katerega naj bi že v vrtcu pretepel S. Š., za katerega pa je S. Š. povedal, da sta bila in sta še prijatelja, res pa sta bila tekmovalna, saj je bil tudi R. športnik. Dejstvo je, da je bil ta dokazni predlog nekonkretiziran. Pritožnik šele v pritožbi poudarja, da naj bi šlo za pretep v "kritičnem obdobju", kar ne more držati, saj po drugi strani omenja obdobje vrtca, kar pa lahko pomeni tudi več let pred škodnim dogodkom, oz. bistveno časovno odmaknjenost od obravnavanega škodnega dogodka. Dejansko stanje, katerega tožnik graja v pritožbi, je bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Po presoji sodišča druge stopnje je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožencu krivdnega ravnanja ni mogoče očitati, kar je pogoj za odgovornost staršev po IV. odst. 165. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zakon tudi v tem primeru določa obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da je toženec tisti, ki mora dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je to uspel dokazati in s takim zaključkom se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje. Pritožba očita tudi kršitev Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Kakšna naj bo vzgoja otroka ZZZDR ne določa. Iz zakonskih določb izhaja le, da morajo starši svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Končni cilj vzgoje otroka je torej socializiran, družbeno prilagojen odrasel človek, v čigar zavest so vpete tudi moralne vrednote. Starši so dolžni skrbeti za to, ne le skozi vzgojo, temveč tudi z nadzorstvom nad otrokovim ravnanjem. V obravnavanem primeru tožencu ni mogoče očitati, da njegova skrb za mladoletnega otroka ni bila usmerjena pravilno in bila prilagojena otrokovemu karakterju, sploh ob dejstvu, da S. Š. ni bil problematičen otrok, v šoli priden učenec, ki je ravnal v skladu z moralnimi normami. Enkratnega dogodka, ki je sicer vseboval elemente maltretiranja, tudi sodišče druge stopnje ni moglo povezati z morebitno slabo vzgojo staršev oz. toženca. Res je, kot navaja tudi pritožba, da pogoja za krivdno odgovornost staršev, ne sme predstavljati šele opozorilo drugih. Vendar pa je potrebno izpostaviti, da pa bi vendarle, če bi seveda šlo za vzgojno zanemarjenega otroka, starši morali biti opozorjeni oz. na nek način obveščeni, v smislu, da je njihova vzgoja neustrezna, da se njihov otrok ne obnaša primerno, oz. da kaže znake agresije oz. neprimernega vedenja. Če starši, čigar otrok je normalno obnašajoč se mladoletnik, na kakršnokoli nemoralno obnašanje niso niti z enim dejanjem opozorjeni in so ob tem še prepričani, da se za otrokovo vzgojo trudijo po svojih najboljših močeh, ne morejo niti vedeti, da je z otrokovim vedenjem kaj narobe. Tudi pritožbeni očitek, da je bila toženčeva vzgoja neprimerna zato, ker je sina, ki je bil nagnjen k agresiji, vpisal še h karateju, ni utemeljen. Karate kot šport pomeni s tekmovalnimi pravili opredeljeno borbo, ter z zahodno kulturo, znanostjo in sistemiziranim športnim izkustvom opredeljeno pripravo tekmovalcev za športna tekmovanja. Ta šport ima striktno predpisana in s strogim moralnim kodeksom pogojena pravila obnašanja. Otrokom pa karate predstavlja obliko telovadbe, skozi katero razvijejo svoje psihofizične sposobnosti in se učijo samoobvladovanja. S. Š. sta starša vpisala h karateju zaradi zdravstvenih razlogov, saj jima je zdravnica svetovala, naj se otrok ukvarja s športom, da se utrdi. Toženec ni imel podlage za sklepanje, da je karate neprimeren šport za njegovega otroka, saj ta, kot že rečeno, ni kazal nobenih znakov agresije, ki bi mu jih morebiti karate še potenciral. Poleg tega pa je S. Š. karate pred škodnim dogodkom treniral le kakšen mesec in pol in v tem času si ni mogel pridobiti tako popolnega znanja, da bi ga lahko uporabil v obravnavanem škodnem dogodku.

Glede na vse dejanske ugotovitve je, po prepričanju sodišča druge stopnje, materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec za škodo ni odgovoren, saj ni izkazana neprimerna vzgoja, ki bi dovoljevala agresivnost do okolice oz. do sošolcev, oz. pravilno povedano tožencu je uspelo dokazati, da je bila njegova vzgoja primerna in tudi moralno zadovoljiva. Posledično je tako tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode na temelju posebne odgovornosti staršev, pravilno zavrnjen.

Pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil (čl. 165/I ZPP).