Jedro

Odločba o optiranju za italijansko državljanstvo, izdana na podlagi mirovne pogodbe z Italijo, ki ima vse predpisane sestavine po zakonu in pravilniku, ki sta urejala opcijo, ni pomanjkljiva, čeprav ni priložena opcijska izjava.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 29.12.1992 zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Oddelka za splošne zadeve občine z dne 19.10.1992, s katero je ugotovil, da pok. M.M. ni bila državljanka SR Slovenije, ker je optirala za italijansko državljanstvo. V razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožnik ni dostavil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da njegova mati ni istovetna oseba z navedeno M.M., za katero je ugotovljeno, da je optirala za italijansko državljanstvo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka ni imela razlogov za odpravo ali za spremembo prvostopne odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik še vedno izraža dvom, da je optantka M. oziroma M.M. njegova mati. Meni pa tudi, da je odločba o državljanstvu (opcijska odločba) pomanjkljiva, saj ni obrazložena in ni navedeno, kje naj bi mati podala izjavo, tožnikov brat jo je v Italiji v taborišču večkrat obiskal, in mu ni nikoli povedala, da se je odločila sprejeti italijansko državljanstvo. Tožena stranka bi morala predložiti opcijsko izjavo, ker je odločba tako pomanjkljiva, da sama zase ne more biti dokaz, da je M.M. optirala za italijansko državljanstvo, še zlasti, ker je v begunskem potnem listu iz leta 1951 vpisano, da je jugoslovanska državljanka. Če bi bila italijanska državljanka, potem verjetno ne bi bila v begunskem taborišču. Malo verjetno je tudi, da bi se le oče in mati odločila za italijansko državljanstvo, otroci pa ne, razen ndl. hčere oz. sestre, na katero se je avtomatično preneslo italijansko državljanstvo. Tožnik tudi meni, da bi morala tožena stranka dokazovati, da mati ni slovenska državljanka, ne pa on, da je mati slovenska državljanka. Ni sprejemljivo, da tožena stranka šteje tožniku v slabo, ker da se ni odzval vabilu na zaslišanje, ker je njegovi hčerki, ki se je namesto njega zglasila pri upravnem organu, bilo rečeno, da bo ponovno pozvan na zaslišanje, kar pa se ni zgodilo. Tožnik ponovno poudarja, da je opcijska odločba tako pomanjkljiva in netočna, da je ni mogoče šteti za verodostojno listino. Meni, da je bila izdana samovoljno in brez kakršnekoli podlage. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da so tožnikove tožbene navedbe neutemeljene. Pojasnjuje, da je bila pokojna M.M. vpisana v opcijski odločbi s priimkom S. zato, ker so se poročene žene v takratni Italiji vodile v uradnih evidencah tako, da je bil na prvem mestu naveden dekliški priimek, v praksi pa je prihajalo tudi do različne rabe priimkov. Odločbe o državljanstvu so bile tipizirane in enake za vseh tridesettisoč primerov, do napak je prihajalo zaradi velikega števila, kratkega roka in kampanjskega dela. Opcijska izjava se je podala na najbližjem diplomatsko-konzularnem predstavništvu. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba ni utemeljena.

Državljanstvo oseb, ki so na dan 10.6.1940 imele stalno prebivališče na ozemlju, ki je bilo po mirovni pogodbi z Italijo priključeno k Jugoslaviji, so urejali: že omenjena mirovna pogodba z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 74/47), zakon o državljanstvu oseb na območju, priključenem po mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 104/47) in pravilnik o opciji oseb iz območja, priključenega po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 109/47). Po navedeni mirovni pogodbi in zakonu so osebe iz navedenega območja postale s 15.9.1947 državljani FLRJ, v določenem roku pa so se lahko opredelile, optirale za italijansko državljanstvo. Izjavo o opciji so take osebe lahko dale pred izvršilnim odborom okrajnega oz. mestnega ljudskega odbora, na območju katerega so imele stalno bivališče oz. pred najbližjim diplomatsko-konzularnim predstavništvom FLRJ. Po določbi 6. člena že omenjenega pravilnika se je o opciji, na podlagi dane izjave, izdala odločba. Po določbi 7. člena istega pravilnika se je, v primeru zavrnitve izjave o opciji, izdala obrazložena pismena odločba, s pravico do pritožbe v roku 14 dni na vlado ljudske republike. V primeru pozitivne odločbe ni bila predpisana obrazložitev in tudi ni bila predvidena pritožba.

V obravnavanem primeru je S. por. M.M. bila izdana pozitivna odločba z dne 30.5.1951 in to z vsemi predpisanimi sestavinami. V tej odločbi se tudi navaja, da je bila dostavljena S.M., Okrajnemu izvršilnemu odboru ... in Generalnemu konzulatu FLRJ v Milanu. Ob navedeni zakonski ureditvi in opisanem načinu izdaje navedene odločbe, sodišče ne more sprejeti tožnikovih navedb, da naj bi bila ta odločba pomanjkljiva. Prav tako sodišče ne more sprejeti ostalih tožnikovih pomislekov v pravilnost zaključkov in odločitve tožene stranke, saj tožnik v upravnem postopku (pa tudi v tožbi ne) ni ponudil nobenih dokazov za utemeljitev svojih pomislekov. Zgolj iz dejstva, da je imela M.M. v begunskem potnem listu navedeno, da je jugoslovanska državljanka, ni mogoče zaključevati, da ni optirala za italijansko državljanstvo. Kajti glede na navedene predpise bi od 15.9.1947 dalje bila dejansko jugoslovanska državljanka, če ne bi optirala za italijansko državljanstvo. Za jugoslovansko državljanstvo se ni bilo treba posebej opredeljevati, ker se je to pridobilo po sami mirovni pogodbi oz. po samem zakonu. Predmetna odločba o opciji je dokončna upravna odločba, ki velja dokler obstaja.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožba neutemeljena, in jo je kot tako na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o državljanstvu oseb na območju, priključenem po mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ, zakona o upravnih sporih in pravilnika o opciji oseb iz območja, priključenega po mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ, je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).