Jedro

Določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da razmerje do upravnega postopka odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja izkazuje le oseba, ki dokaže (tj. upravni organ oziroma sodišče prepriča), da je vplivno območje, kot je opredeljeno v predloženem poročilu, napačno. Izpodbijanje pravilnosti opredelitve vplivnega območja namreč po vsebini pomeni izpodbijanje pravilnosti poročila o vplivih na okolje. To pa je predmet ugotovitvenega postopka za izdajo okoljevarstvenega soglasja, saj se presoja vplivov na okolje izvede prav na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje, katerega sestavni del je opredelitev vplivnega območja. Povedano drugače, v zadevah okoljevarstvenega soglasja se pravni interes oseb za udeležbo v postopku, ki ne sodijo v krog oseb iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, presoja z odgovorom na vprašanje, ali bi jim lahko bila kršena pravica in ne z odgovorom na vprašanje, ali jim je kršena pravica.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 165/2019-13 z dne 9. 5. 2019 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Agencije republike Slovenije za okolje, št. 35400-241/2017-27 z dne 24. 10. 2018 o zavrnitvi tožničine zahteve za priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za gradnjo stanovanjsko poslovne stavbe ... . Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožničino pritožbo.

2. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je Upravno sodišče – ob sklicevanju na 64. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 11. člen Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju Direktiva 2011/92/EU), Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija)1 in na stališča Sodišča Evropske Unije v tovrstnih zadevah – pritrdilo presoji upravnega organa, da iz dokazil, ki jih je tožnica predložila, ne izhajajo zatrjevane obremenitve zaradi tresljajev (vibracij), ki naj bi povzročile posedanje in rušenje zidu in podrtje tožničine rdeče bukve. V zvezi s tem je pojasnilo, da se tožnica pri dokazovanju svojih navedb ne more uspešno sklicevati na dokazila prizadete stranke (nosilki nameravanega posega, tj. družbe G., d. o. o., - v likvidaciji), ki nasprotujejo kasnejšim ugotovitvam istih oseb, ki so izdelala že prvotna mnenja. Ker tožnica glede hrupa ni predložila dokazil, je sodišče pritrdilo ugotovitvi upravnega organa, da nameravani poseg ne bo povzročal obremenitev, ki bi lahko vplivale na njegove pravne koristi. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da je toženka v obravnavani zadevi že odločala po vsebini. Tožbene navedbe v zvezi z varstvom rdečelistne bukve kot naravne vrednote pa je zavrnilo s sklicevanjem na mnenje Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN), kot je povzeto v okoljevarstvenem soglasju, iz katerega naj bi izhajalo, da nameravani poseg ne bo vplival na tožničino drevo. Glede na posebno težo tega mnenja, bi po mnenju Upravnega sodišča tožnica morala navesti konkretne razloge, ki bi vzbujale dvom vanj. Ker naj bi iz navedenega mnenja izhajalo tudi, da so izpolnjeni pogoji za gradnjo po predpisih o varstvu naravnih vrednot, sodišče ni sledilo tožbenim ugovorom, ki se nanašajo na vsebino Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot. Tudi iz arboristične ocene naj bi izhajala le tveganja in ne ugotovitve konkretnih obremenitev na tožničino drevo. V preostalem delu je Upravno sodišče tožbo zavrnilo s sklicevanjem na razloge izpodbijanega sklepa.

3. Vrhovno sodišče je na tožničin predlog s sklepom X DoR 117/2019-3 z dne 4. 9. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali se v postopku odločanja o vprašanju priznanja stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja določbi drugega odstavka 64. člena ZVO-1 in prvega ter drugega odstavka 43. člena ZUP pravilno razlagata tako, da se vsebinsko in meritorno presoja predložena mnenja izvedenih prič o obstoju zatrjevanih obremenitev na zemljiščih stranskega udeleženca, ali pa se o tem lahko meritorno odloča le v glavnem postopku?"

4. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je zoper sodbo Upravnega sodišča vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno razlago 64. člena ZVO-1 in 43. člena ZUP, s katero naj bi bila v nasprotju z Aarhuško konvencijo, s prvim odstavkom 11. člena Direktive 2011/92/EU, s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in s 23. členom Ustave prikrajšana za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Zatrjuje tudi, da sta sklicevanje sodišča na mnenje ZRSVN in stališče, da revidentka ni vzbudila dvoma vanj, zanjo presenečenje in s tem kršitev pravice iz 23. člena Ustave, saj upravna organa tega mnenja nista vzela kot temelja za izpodbijano odločitev. Meni, da bi moralo sodišče na Sodišče EU nasloviti vprašanje za predhodno odločanje glede razlage navedene določbe Direktive 2011/92/EU o izpolnjevanju zahtev za priznanje položaja stranke. Povzema stališča pravne teorije o pravnem interesu za udeležbo v postopku in meni, da ta ni vprašanje meritorne presoje o obstoju zatrjevanih obremenitev zemljišč v lasti takega udeleženca. Meni, da procesne predpostavke ni mogoče dokazovati na enak način kot utemeljenosti zahteve, o čemer se lahko odloča le v glavnem meritornem postopku. Ker je vprašanje pravnega interesa procesna predpostavka, naj bi ji meritorna, vsebinska presoja zatrjevanih obremenitev na njenih zemljiščih na podlagi mnenj izvedenih prič, ki jih je ta stranka predložila, kršila pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Poudarja, da je posameznik, ki zatrjuje varstvo svoje lastninske pravice udeleženec v postopkih v okoljskih zadevah, in se v zvezi s tem sklicuje na Sporočilo Komisije o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah z dne 28. 4. 2017. Procesna legitimacijo posameznikov naj bi izhajala tudi iz stališč Sodišča EU v sodbah, na katere se v reviziji sklicuje, zlasti na sodbo v zadevi C-570/13. 5. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbi ugodi, podrejeno, da se razveljavi in vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila. Stranka z interesom pa v odgovoru na revizijo meni, da so določbe 64. člena ZVO-1 in 43. člena ZUP jasne, da je določba Direktive 2011/92/EU jasna in da iz nje izhaja, da mora predmetno materijo urediti posamezna država članica. Meni, da je revidentka izkazala le dejanskega ne pa pravni interes v smislu stališč o opredelitvi pravnega interesa po navedenih zakonskih določbah. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne kot neutemeljeno in uveljavlja plačilo stroškov postopka.

**K I. točki izreka**

7. Revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali revidentka izpolnjuje pogoje za priznanje položaja stranske udeleženke v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za gradnjo stanovanjsko poslovne stavbe ... . V postopku je bilo ugotovljeno, da revidentkine nepremičnine niso v vplivnem območju, kot je to opredeljeno v poročilu o vplivih predvidenega posega na okolje, predloženem v obravnavani okoljevarstveni zadevi. Revidentka pa po presoji Upravnega sodišča s predloženimi dokazili ni dokazala trditev o vplivih nameravanega posega na njeno nepremičnino in zaščiteno naravno vrednoto, ki stoji na njenem zemljišču. Pri tej presoji se je oprlo na mnenje ZRSVN (povzeto iz okoljevarstvenega soglasja), iz katerega ne izhaja, da bi nameravani poseg lahko vplival na revidenkino drevo, in na novi mnenji, ki ju je predložila prizadeta stranka, iz katerih, drugače kot v mnenjih, ki ju je predložila revidentka, izhaja, da nameravani poseg ne bo imel nobenega vpliva na okolico, sosednjo revidentkino parcelo, niti na rdečelistno bukev na tej parceli. Zato je pritrdilo odločitvi upravnih organov, da se revidentki ne prizna statusa stranske udeleženke v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja za gradnjo omenjene stanovanjsko poslovne stavbe.

10. V okviru dopuščene revizije mora Vrhovno sodišče odgovoriti na vprašanje, na kakšen način in s katero stopnjo dokazanosti morajo osebe, ki zahtevajo položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, izkazati svoj pravni interes za udeležbo.

11. Na podlagi prvega odstavka 64. člena ZVO-1 je stranka v postopku za izdajo tega soglasja nosilec nameravanega posega (v tem upravnem sporu je to stranka z interesom). Drugi odstavek tega člena pa določa krog oseb, ki že na podlagi samega zakona izkazujejo pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. To so (poleg nevladnih organizacij) osebe, ki na območju, opredeljenem v poročilu o vplivih na okolje iz 6. točke drugega odstavka 54. člena ZVO-12 stalno prebivajo ali so lastnice ali druge posestnice nepremičnine.

12. ZVO-1 s tako določbo nedvomno olajša vstop v postopek vsem osebam, ki prebivajo v opredeljenem vplivnem območju ali imajo tam svojo nepremičnino, saj jim ni treba izkazovati pravnega interesa. Po stališču Vrhovnega sodišča pa priznanje pravnega interesa tem osebam ne izključuje udeležbe v postopku drugim osebam, ki bi na enak način, kot v drugih upravnih zadevah, izkazale, da imajo pravni interes za sodelovanje v postopku. Vrhovno sodišče je že v sodbi X Ips 335/2011 z dne 29. 11. 2012 sprejelo stališče, po katerem taka taksativna opredelitev udeležencev, kot izhaja iz navedenih določb ZVO-1, ki ne izhaja iz obstoja njihovega pravno varovanega pravnega interesa, temveč iz formalnih in na videz objektivnih pravil, nedopustno izključuje osebe, ki bi v tem postopku kot stranski udeleženci lahko varovale svoj materialnopravno varovan pravni položaj.3 Od tega stališča Vrhovno sodišče ne odstopa.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča torej drugi odstavek 64. člena ZVO-1 ne opredeljuje zaključenega kroga oseb, ki imajo pravni interes za udeležbo v postopku odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja. Tudi iz izpodbijane sodbe ne izhaja drugačno stališče, saj se njena obrazložitev sklicuje na 43. člen ZUP. Po 43. členu ZUP pa je stranski udeleženec oseba, ki ima zaradi varstva svojega pravnega položaja pravni interes za udeležbo v upravnem postopku, ki je bil uveden na zahtevo drugega (aktivne stranke) ali po uradni dolžnosti (zoper pasivno stranko).4

14. Kot pravilno navaja Upravno sodišče, in na kar v odgovoru na revizijo opozarja stranka z interesom, mora za priznanje pravnega interesa v posameznem primeru obstajati določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari.5 Odgovor na vprašanje, ali tak osebni, neposredni in pravno varovan pravni interes obstaja, torej izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja določenega posameznika. Pri tej presoji pa sodišče predpisov ne sme razlagati tako, da bi s tem v nasprotju z namenom normodajalca stranki odvzelo pravno varstvo njenega pravnega interesa oziroma uporabo učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva za varstvo tega pravnega interesa.6

15. Poleg določb ZVO-1 pa je treba upoštevati tudi določbe Aarhuške konvencije in Direktive 2011/92/EU. Neutemeljeno je namreč stališče stranke z interesom, da je ureditev te "materije" prepuščena državam članicam, kolikor iz tega stališča izhaja prepričanje, da države članice pri tem urejanju niso vezane na cilje Aarhuške konvencije7 in omenjene direktive.8 Države članice morajo namreč "zadevni javnosti" zagotoviti širok dostop do pravnega sredstva pred sodiščem, tj. do sodnega varstva. Po določbah ZUS-1 pa lahko okoljevarstveno soglasje kot upravni akt izpodbija le oseba, ki je imela priznan položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje tega akta. Dostop do sodnega varstva zoper izdano okoljevarstveno soglasje je torej odvisno od udeležbe v upravnem postopku, v katerem je bilo to soglasje izdano. To pomeni, da morajo biti zahteve in cilji navedenih predpisov spoštovani že pri priznavanju udeležbe "zadevne javnosti" v upravnem postopku.

16. Sodišče Evropske unije pa je v svojih sodbah že navedlo stališča glede omejevanja dostopa do pravnih sredstev v okoljskih zadevah s področja te direktive. Zato Vrhovno sodišče ni sledilo revidentkinemu predlogu, naj glede razlage teh določb vloži predlog za predhodno odločanje.

17. Iz sodb Sodišča EU, na katere se sklicujeta tako revidentka kot sodišče, izhaja, da je cilj, ki ga zahteva zakonodaja Evropske unije glede izkazanosti pravnega interesa za sodno varstvo, dosežen, če se zatrjuje kršitev pravice. Sodišče EU je v sodbi C-570/13 z dne 16. 4. 2015 pojasnilo, da imajo na podlagi navedene pravne ureditve države članice sicer široko polje proste presoje za ugotovitev, kaj je "zadosten interes" oziroma "kršitev pravice" (v smislu sodb C-115/09 in C-72/12), da pa je to prosto polje presoje omejeno s spoštovanjem cilja omogočiti zadevni javnosti širok dostop do pravnega sredstva (39. točka obrazložitve). Po stališču Sodišča Evropske unije v sodbi C-570/13 pa skoraj splošna izključitev možnosti izpodbijanja ugotovitev o presoji vplivov na okolje ni združljiva s to direktivo (43. točka).

18. Iz teh sodb torej ne izhaja razlaga, po kateri bi bilo v okoljskih zadevah udeležbo drugih oseb v postopku treba oziroma celo dopustno pogojevati z izkazovanjem prepričanja, da bo poseženo v varovane pravice ali pravne koristi teh oseb. Nasprotno, v 40. točki obrazložitve sodbe C-570/13, Sodišče Evropske unije pojasnjuje, da čeprav lahko nacionalni zakonodajalec med drugim omeji pravice, na katere se lahko sklicuje posameznik v okviru sodnega varstva zoper odločitve v okoljskih zadevah s področja te direktive, določb njenega 11. člena v zvezi s pravico do pravnega sredstva članov javnosti, na katere se nanašajo odločitve, dejanja ali opustitve s področja te direktive, ni mogoče razlagati ozko. V sodbi C-664/15 z dne 20. 12. 2017 pa je sprejelo stališče, ki se nanaša na pravno ureditev, ki kot pogoj za vložitev pravnega sredstva zoper okoljevarstveno odločbo določa pridobitev položaja stranke. Po stališču, navedenem v 69. točki obrazložitve, se položaj stranke ne more zavrniti, če je z nacionalnim pravom uvedena taka povezava med položajem stranke v upravnem postopku in pravico do pravnega sredstva pri sodišču, ker bi bil sicer pravici do pravnega sredstva odvzet ves polni učinek ali celo njegova vsebina, kar bi bilo v nasprotju s tretjim odstavkom 9. člena Aarhuške konvencije v povezavi s 47. členom Listine. Prav do tega pa po presoji Vrhovnega sodišča pride ob razlagi, po kateri bi morala revidentka že z vlogo za priznanje položaja stranskega udeleženca s standardom prepričanja dokazati obstoj zatrjevanih posegov. Zato Vrhovno sodišče s to sodbo upoštevaje stališč Sodišča Evropske unije spreminja stališče glede načina izkazovanja pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja iz sodbe X Ips 335/2011 z dne 29. 11. 2012. 19. Na podlagi navedenih stališč Sodišča Evropske unije in za dosego cilja širokega dostopa „zadevne javnosti“ do sodnega varstva v okoljskih zadevah, mora za vključitev v postopek oziroma za izdajo takega sklepa, ki je po svoji pravni naravi procesni sklep, zadostovati že nižji dokazni standard, tj. izkaz verjetnosti ali še nižji. Vsebina dokaznega standarda je namreč v vsakem primeru odvisna od vrste in narave spoznanja, potrebnega za odločitev o zadevi.9 Pretežko dokazno breme pa bi v primerih, kot je obravnavani, ogrožalo pravico stranke do sodnega varstva zoper okoljevarstveno soglasje.

20. Po navedenem torej določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da razmerje do upravnega postopka odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja izkazuje le oseba, ki dokaže (tj. upravni organ oziroma sodišče prepriča), da je vplivno območje, kot je opredeljeno v predloženem poročilu, napačno. Izpodbijanje pravilnosti opredelitve vplivnega območja namreč po vsebini pomeni izpodbijanje pravilnosti poročila o vplivih na okolje. To pa je predmet ugotovitvenega postopka za izdajo okoljevarstvenega soglasja, saj se presoja vplivov na okolje izvede prav na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje, katerega sestavni del je opredelitev vplivnega območja.

21. To seveda ne pomeni, da za priznanje udeležbe v teh postopkih zadošča zgolj zatrjevanje pravnega interesa. V obravnavani zadevi to niti ni vprašanje, saj med strankama ni sporno, da je revidentka pravni interes tudi dokazovala s predložitvijo mnenj o obremenitvah njene nepremičnine. Glede na to, da je revidentka kot dokaz svojega pravnega interesa predložila listine oziroma mnenja strokovnjakov, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je lahko listina kot predloženi dokaz najprej predmet preizkusa (z dokaznim standardom verjetnosti oziroma v nekaterih primerih celo nižjim) trditev o pravnem interesu osebe, ki uveljavlja udeležbo v postopku (tj. o njegovem materialnopravnem razmerju do upravne zadeve),10 kasneje v postopku meritornega odločanja o izpolnjevanju pogojev za izdajo soglasja pa (s potrebno višjim dokaznim standardom, npr. prepričanja oziroma „brez razumnega dvoma“)11 pri presoji utemeljenosti ugovorov zoper izdajo upravne odločbe o tem soglasju.

22. Verjetnost oziroma nižji dokazni standard se namreč pri izdaji procesnih sklepov utemeljuje z drugačnim metodološkim kriterijem kot dokazanost in zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni vezano na stroga pravila o izvajanju dokazov.12 Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse in odločb Ustavnega sodišča, je presoja dokazanosti pogojena z izpolnjevanjem predpisanih procesnih metod in procesnih jamstev, ki strankam zagotavljajo pošten postopek. Za izkazanost, kar je zahteva tudi za priznanje pravnega interesa za udeležbo v postopku, o čemer se odloča s procesnim sklepom, pa zadoščajo tudi neformalne in poenostavljene spoznavne metode. Razlika med dokazanostjo in izkazanostjo se torej kaže predvsem v metodi dokazovanja in zato tudi v dokaznem standardu.13

23. To velja tudi za upravni postopek. Stališče, da se v upravnem postopku o izkazanost pravnega interesa za udeležbo v postopku lahko odloča na podlagi dejstev in okoliščin, ki so verjetno izkazane, ima namreč podlago tako v drugem odstavku 8. člena kot v 167. členu ZUP. Po teh določbah je mogoče, če tako določa predpis, odločiti tudi na podlagi dejstev in okoliščin, ki so samo verjetno izkazane. Po stališču Vrhovnega sodišča torej za izkazovanje pravnega interesa za priznanje pravice do udeležbe v postopku po prvem odstavku 43. člena ZUP zadoščajo verjetno izkazana dejstva in okoliščine.14 Glede na to, da revidentka uveljavlja udeležbo v okoljevarstveni zadevi, pa je treba upoštevati tudi zahtevo po omogočanju širokega dostopa do sodnega varstva zoper upravne določbe, izdane v tovrstnih zadevah. To pomeni, da je stopnja verjetnosti, ki mora biti v teh primerih izkazana, nizka do te mere, da je mogoče udeležbo v postopku zavrniti le, če je že na podlagi vloge za udeležbo brez razumnega dvoma ugotovljeno, da razmerje te osebe do upravne stvari ne obstaja.

24. Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej, da se predložena mnenja izvedenih prič o obstoju zatrjevanih obremenitev na zemljiščih osebe, ki uveljavlja udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, presoja tako v postopku odločanja o vprašanju priznanja položaja stranskega udeleženca kot v postopku odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja. Pomembno različen pa je dokazni standard te presoje.

25. Po navedenem Vrhovno sodišče soglaša z revizijskim stališčem, po katerem se tudi v zadevah okoljevarstvenega soglasja pravni interes oseb, ki ne sodijo v krog oseb iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, presoja z odgovorom na vprašanje, ali bi jim lahko bila kršena pravica in ne z odgovorom na vprašanje, ali jim je kršena pravica. O slednjem je namreč s stopnjo dokazanosti mogoče odločiti šele po izvedenem ugotovitvenem postopku, v katerem se ugotavlja vsa odločilna dejstva in okoliščine. V tem posebnem ugotovitvenem postopku pa morajo imeti možnost sodelovati vsi, na pravice katerih bi odločitev o upravni zadevi lahko vplivala. Prav to, tj. pravico do izjave, namreč tem osebam zagotavlja pravica do udeležbe v postopku (drugi odstavek 9. člena, prvi odstavek 138. člena, prvi odstavek 145. člena ZUP) in s tem dopustnost tožbe v upravnem sporu zoper okoljevarstveno soglasje.

26. Upravno sodišče je torej zaradi napačne razlage določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1 in posledično 43. člena ZUP presojalo, ali je revidentka dokazala svoje trditve o posegih v njene nepremičnine, namesto, da bi presojalo, ali je revidentka z navedbami v vlogi in predloženimi dokazili izkazala, da varuje svojo pravico ali pravno korist, katero varstvo ji zagotavljajo določbe ZVO-1 v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Če jo, jo je prikrajšalo za pravico do sodnega varstva zoper okoljevarstveno soglasje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo torej nepopolno ugotovljeno tudi procesno dejansko stanje.

27. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji, razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 94. člena ZUS-1). Če bo v tem ponovljenem postopku presodilo, da bi revidentka morala biti udeležena v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, bo pri svoji odločitvi moralo upoštevati tudi procesno situacijo, ki je v obravnavanem primeru (kljub temu, da je revidentka pravočasno – v času trajanja postopka za izdajo zahtevanega soglasja – vložila zahtevo za priznanje položaja stranske udeleženke) nastala zaradi že izdane odločbe o tem soglasju in zaradi česar revidentka s tožbo uveljavlja tudi odpravo tega soglasja. To pomeni, da se bo moralo Upravno sodišče opredeliti do vprašanja, ali tožnica z isto tožbo hkrati izpodbija tudi odločbo o okoljevarstvenem soglasju in torej to zaradi vložene tožbe ni postalo pravnomočno. Če jo, gre namreč za enak primer kot v zadevi I Up 84/2016, v kateri je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 13. 4. 2016 že zavzelo stališče o pravilni uporabi pravil upravnega spora v takem primeru.

**K II. točki izreka**

28. Odločitev o stroških postopka je pridržana za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. _Glasovanje_

29. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Državni zbor je Aarhuško konvencijo ratificiral s sprejetjem Zakona o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Uradni list RS, št. 62/04, MP, št. 17/04 – v nadaljevanju MKDIOZ), spremembo Aarhuške konvencije pa z Zakonom o ratifikaciji spremembe Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Uradni list RS, št. 11/10, MP, št. 1/10 – MSKIVOZ). 2 Točka 6 drugega odstavka 54. člena ZVO-1 določa, da mora poročilo o vplivih na okolje vsebovati „opredelitev območja, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi“. 3 Pri tem stališču se je sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 o razveljavitvi določb ZGO-1, ki so opredeljevale krog oseb, ki so lahko sodelovale v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. 4 E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 135. 5 E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 135 in nasl. 6 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-741/12 z dne 2. 7. 2015. 7 Po 2. točki 9. člena Aarhuške konvencije pogodbenica v okviru svoje notranje zakonodaje zagotovi, da imajo člani vključene javnosti, a) ki imajo zadosten interes oziroma b) ki trdijo, da je bila kršena njihova pravica, če se to zahteva kot pogoj po upravnem postopkovnem pravu pogodbenice, dostop do pravnega sredstva pred sodiščem in/ali drugim neodvisnim ali nepristranskim z zakonom določenim telesom. "Zadosten interes" in "kršitev pravice" pa se sicer določi v skladu z zahtevami notranjega prava, vendar skladno s ciljem te konvencije o širokem dostopu "vključene javnosti" do pravnega sredstva. 8 Prvi odstavek 11. člena Direktive 2011/92/EU državam članicam nalaga, da z ustrezno nacionalno zakonodajo članom „zadevne javnosti“ zagotovijo dostop do pravnega sredstva pred sodiščem ali drugim neodvisnim ali nepristranskim organom. Pri tem kot „zadevno javnost“ opredeljuje osebe, ki imajo "zadosten interes" ali uveljavljajo "kršitev pravice". Po tretjem odstavku tega člena države članice opredelijo, kaj pomeni "zadosten interes" oziroma "kršitev pravice", a skladno s ciljem "zadevni javnosti" omogočiti širok dostop do pravnega sredstva. 9 O ustreznem dokaznem standardu glej npr. II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015. 10 Glej tudi L. Ude, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana 2006, str. 266. 11 V Tomaž Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo, 7/2012, primerjaj pregled pravne teorije in sodne prakse, da je stališče o dokaznem standardu prepričanja oziroma dokaznem standardu onkraj razumnega dvoma kot kategoričnem standardu pravdnega postopka že preseženo. 12 Glej J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana 2006, str. 331 in 332. 13 Prav tam, str. 332 do 334. 14 Glej J. Breznik v: J. Breznik (ur.), Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 545.