Jedro

Za začetek teka subjektivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pomembno, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved. Zaključek o datumu seznanitve s prenehanjem potreb po delu predstavlja dejansko ugotovitev sodišča, na katero je revizijsko sodišče vezano.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnici dne 18.1.2005 podala tožena stranka. Hkrati je ugodilo tudi zahtevku za vrnitev tožnice na delo, priznanje neprekinjene delovne dobe in za prijavo tožnice v socialno zavarovanje ter povračilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni bila podana v zakonskem tridesetdnevnem subjektivnem roku odkar se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved, ki je prekluzivnega značaja. Pri tem je štelo, da začne subjektivni rok za podajo odpovedi iz poslovnega razloga teči najkasneje z dnem podaje obvestila o nameravani odpovedi, lahko pa začne teči že prej, če se je delodajalec s poslovnim razlogom seznanil že pred tem.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da začne tridesetdnevni subjektivni rok za podajo odpovedi teči najkasneje od obvestila o nameravani odpovedi oziroma, da je v tožničinem primeru pričel teči že v novembru 2004, ko je bila tožena stranka obveščena o predvidenem zmanjšanju naročil za leto 2005. Ker je bila tožena stranka o obsegu naročil v letu 2005 dokončno obveščena šele v mesecu januarju 2005, je lahko šele takrat dokončno odločila o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Zato sodišče glede presoje začetka teka subjektivnega roka za odpoved neutemeljeno ni upoštevalo prejema listine o izjavi naročnika izdelkov tožene stranke z dne 11.1.2005, v kateri je bila opredeljena letna kvota naročil in neutemeljeno ni upoštevalo izpovedbe priče oziroma ni zaslišalo dodatno predlagane priče v zvezi s tem. Revizija graja izhodišče sodišča, da gre pri toženi stranki za statični obseg proizvodnje, saj se mora tožena stranka sproti prilagajati obsegu naročil praktično edinega kupca, od tega pa so odvisne tudi potrebe po delu delavcev.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

Na podlagi petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tako opredeljena roka za podajo odpovedi sta prekluzivnega značaja, saj po njunem izteku delodajalec odpovedi ne more več podati oziroma izgubi pravico do odpovedi (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 25/2006 z dne 14.3.2006).

Za začetek teka subjektivnega roka je pomembno, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved. Zaključek o datumu seznanitve s prenehanjem potreb po delu predstavlja dejansko ugotovitev sodišča, na katero je revizijsko sodišče vezano (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 499/2007 z dne 11.3.2008). Glede na navedene opredelitve je začetek teka roka za podajo odpovedi dejansko vprašanje.

Sodišče je ugotovilo, da je bila tožena stranka seznanjena s predvidenim prenehanjem potreb po tožničinem delu v letu 2005 že v mesecu novembru 2004, ko je njena skupščina sprejela usmeritve glede bodočega stanja zaposlenih v družbi v posledici zmanjšanja obsega proizvodnje in ko je dne 3.12.2004 tožnico pisno obvestila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na navedene dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) in se zato tožena stranka ne more uspešno sklicevati na kasnejše obvestilo naročnika izdelkov tožene stranke o končnem okvirnem obsegu naročil za leto 2005. Prav tako ne morejo biti pravno pomembne njene navedbe o odvisnosti obsega njene dejavnosti in obsega potreb po delu delavcev od vsakokratnega obsega naročil kupca njenih proizvodov.

Glede na ugotovitve, da je bila tožena stranka s prenehanjem potreb po tožničinem delu seznanjena najkasneje 3.12.2004 ob podaji pisnega obvestila o možnosti odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je tožena stranka ob podaji sporne odpovedi 18.1.2005 oziroma ob njeni vročitvi tožnici dne 2.2.2005 zamudila tridesetdnevni subjektivni rok in da je zato odpoved nezakonita.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.