Jedro

Peti odstavek 194. člena ZD določa, da sodišče, pri katerem je oporoka ali kateremu se oporoka predloži, to odpre in prebere, četudi je za zapuščinsko obravnavo pristojno kakšno drugo sodišče ali tuji organ. Ker je bila oporoka predložena Okrajnemu sodišču v Ljubljani, je to pravilno oporoko razglasilo, s tem pa ni sprejelo svoje pristojnosti za vodenje zapuščinskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zavrne predlog za ponovno odprtje oz. izvršitev oporoke.

2. V pravočasni pritožbi pritožnice predlagajo razveljavitev sklepa, odločitev naj se spremeni tako, da se zapuščinski postopek po pokojnem A. A. opravi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Navajajo, da so brez pravne pomoči poslovale s sodiščem v dobri veri, da bo dedovanje glede na prijavljeno bivališče zapustnika na naslovu ..., Ljubljana, brez problemov obravnavano in zaključeno pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Zato so sodišču posredovale le podatek o zapustnikovem bivališču v Sloveniji in o njegovem premoženju, ne pa tudi o njegovih povezavah z družino in prijatelji v Sloveniji.

Po prejemu sklepa Višjega sodišča v Ljubljani so dedinje vložile predlog, da se dokonča že začeti zapuščinski postopek. Z razglasitvijo oporoke brez vednosti in navzočnosti dedinj, ob dejstvu, da lahko dobijo le overjen prepis oporoke, so dedinje onemogočene pri pripadajočih dednih pravicah, saj si na Švedskem s prepisom oporoke ne morejo pomagati. V nadaljevanju pritožba opisuje kdaj in zakaj se je zapustnik preselil na Švedsko ter o njegovih vezeh s Slovenijo. Poudarja, da je imel zapustnik slovensko državljanstvo, vsa sorodstvena in socialna mreža, vsi ljudje, ki so mu bili blizu, so bili v Sloveniji, zato je tu preživel več kot polovico leta, ves čas odsotnosti pa je obdržal trdno povezavo s sorodniki, prijatelji in Slovenijo, kjer je bilo središče njegovih družinskih in družabnih odnosov. Na Švedskem ni imel premoženja – njegovo edino premoženje je nepremičnina v B., delež od najemnine je tudi njegov vir dohodka v Sloveniji.

Ker je sodišče v Sloveniji razglasilo oporoko in ker je bila 12. 9. 2022 opravljena zapuščinska obravnava (iz zapisnika je razvidno, da se ta zaključi in da sklep izide pismeno), je bil postopek v Sloveniji že odprt in je zato izpodbijana odločitev sama s seboj v nasprotju. Sodišče je v izpodbijanem sklepu napačno povzelo, da je davčni organ na Švedskem že opravil zapuščinski postopek, ampak je opravil le popis premoženja zapustnika. Ker tega ni bilo, je bil postopek pred davčnim organom zaključen, dedovanje pa ni bilo uvedeno in zato tudi ni moglo biti zaključeno. Opisan postopek lahko primerjamo s postopkom, ki se v Sloveniji vodi na upravni enoti za izdelavo smrtovnice. Od obeh postopkov je odvisno ali se bo začel zapuščinski postopek pred sodiščem. Ker je švedski davčni organ ugotovil, da ni premoženja, se postopek pred sodiščem na Švedskem ni začel. 17. člen Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju: Uredba) izrecno govori o postopkih pred sodišči. V tej zadevi pa je bil opravljen le postopek pred davčnim organom, pred sodiščem pa se sploh ni začel. Ker na Švedskem davčni organi nimajo sodnih pristojnosti, v tej zadevi ni mogoče govoriti o pristojnosti švedskega sodišča. Uredba v 4. členu določa pristojnost sodišča za celotno dedovanje v državi, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno bivališče in to je bila v tem primeru Slovenija. Uredba v 22. členu tudi daje zapustniku možnost, da lahko izbere državo, v kateri se ureja dedovanje skladno z njegovim državljanstvom – zapustnik je bil državljan RS. Zapustnik ni bil poznavalec prava, še manj uredb EU, zato se lahko šteje, da je glede na kraj sestave oporoke in navedbo premoženja posredno izrazil voljo o pristojnosti slovenskega sodišča z uporabo prava RS.

Z odklonitvijo izvedbe zapuščinskega postopka je zapustniku in dedinjam odklonjena ustavna pravica učinkovitega in pravičnega sodnega varstva.

Po do sedaj izpeljanih sodnih postopkih, brez originalne oporoke in njenega sodnega prevoda (edini sodni tolmač za švedščino je po navedbah pritožnic star in bolan in ne dela več), dedinje praktično nimajo možnosti zakonitega dedovanja, kar pomeni, da poleg zanikanja poslednje volje zapustnika in njihovega prikrajšanja, ostaja tudi nerešen status nepremičnine, ki je predmet dedovanja. Nepremična je v solasti več lastnikov, ki brez urejenega zemljiškoknjižnega stanja z njo ne morejo gospodariti, s čimer se posredno dela škoda tudi njim in MO B., ki bo imela v središču mesta propadajočo zgradbo kulturnega pomena, s katero ne more nihče v celoti razpolagati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je tudi pri izdaji izpodbijanega sklepa pravilno oprlo na Uredbo, ki v 15. členu jasno določa, da se sodišče, če se pred sodiščem države članice začne postopek v dedni zadevi, za katero to sodišče po uredbi ni pristojno, po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.

5. O nepristojnosti Okrajnega sodišča v Ljubljani je že bilo pravnomočno odločeno (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 604/2022 z dne 10. 5. 2022), zato o istem vprašanju ni več mogoče odločati. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje že v prvem izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je bil na Švedskem že izveden zapuščinski postopek. Pritožba temu oporeka, saj meni, da davčni organ na Švedskem ni sodišče, a vendar iz Uredbe izhaja drugače. Drugi odstavek 3. člena namreč jasno pove, da v Uredbi izraz »sodišče« pomeni tudi vsak organ, ki izvaja sodno funkcijo ali deluje na podlagi pooblastil, ki jih nanje prenese sodni organ, ali pod nadzorom sodnega organa, če ti drugi organi zagotavljajo jamstva glede svoje nepristranskosti in pravice strank do zaslišanja in so odločbe, ki jih izdajo, po pravu države, v kateri delujejo lahko predmet pritožbe, naslovljene na sodni organ, ali predmet ponovne proučitve s strani tega organa ter imajo podobno veljavo in učinek kot odločba sodnega organa glede iste zadeve. Pomembno je tudi, da so države članice dolžne obvestiti komisijo o drugih organih iz te določbe. Na spletni strani https://e-justice.europa.eu/380/SL/succession?SWEDEN&member=1 je tako mogoče najti organ, za katerega je Kraljevina Švedska sporočila, da vodi zapuščinski postopek na Švedskem. Tak organ je tudi švedska davčna uprava (Skatteverket), kot je bilo tudi v obravnavanem primeru. Zato nikakor ne drži, da postopek na Švedskem pred tamkajšnjim davčnim organom predstavlja nekaj podobnega, kot postopek pred slovensko upravno enoto, ko se sestavlja smrtovnica, ampak gre za postopek, ki ustreza našemu zapuščinskemu postopku, ki se opravi pred okrajnim sodiščem.

6. V predmetni zadevi je torej zapuščinski postopek na Švedskem bil opravljen. Posledica takšnega zaključka je postopanje vseh drugih sodišč v drugih državah članicah po 15. členu Uredbe: vsa druga sodišča se morajo zaradi že izvedenega zapuščinskega postopka po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, kot je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje in o čemer je že bilo odločeno tudi v pritožbenem postopku. Glede na to ugotovitev so nepomembna navajanja o zapustnikovih vezeh s Slovenijo, o tem, da je imel državljanstvo, da je imel socialno mrežo v Sloveniji in da na Švedskem ni imel premoženja. Takšna navajanja bi imela težo dokler se na Švedskem ni izvedel zapuščinski postopek, od takrat dalje pa je za pristojnost ključno, da je bil ta že izveden. Podobno velja tudi za pritožbeno navajanje o tem, da je zapustnik s sestavo oporoke v Sloveniji izrazil voljo o pristojnosti slovenskega sodišča z uporabo prava RS – to bi bilo lahko pomembno do izvedbe zapuščinskega postopka na Švedskem, kasneje pa ne več. Je pa tudi o tem že bilo odločeno s sklepom I Cp 604/2022 z dne 10. 5. 2022 (9. točka obrazložitve), tako da ponovno o istem vprašanju ni mogoče odločati.

7. Ko opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje izvedlo zapuščinsko obravnavo, je treba pojasniti, da iz spisa to ni razvidno: res je izvedlo narok, na katerem je z dedinjami razpravljalo o njihovem predlogu za izvršitev oporoke, ni pa iz zapisnika razvidno, da bi razpravljalo o vprašanjih, ki se nanašajo na zapuščino, zlasti pa pravico do dediščine, velikost dednega deleža in pravico do volila (prim. prvi odstavek 207. člena ZD), zato ne gre za zapisnik zapuščinske obravnave. Končno tudi iz vabila in oklica zadeve ni razvidno, da bi bila razpisana oz. izvedena zapuščinska obravnava. Na koncu zapisnika je res zapisan sklep, da se zapuščinska obravnava zaključi, a vendar upoštevaje gornje ugotovitve (o vsebini obravnavanih vprašanj na navedenem naroku) ni mogoč zaključek, da je šlo za zapuščinsko obravnavo, ampak je šlo očitno za pomoten zapis, ki bi se moral glasiti, da se zaključi narok in da sklep izide pismeno. Pritožba opozarja tudi, da je bil opravljen narok za razglasitev oporoke, kar drži, a tudi to ne to vpliva na pristojnost sodišča. Peti odstavek 194. člena ZD namreč določa, da sodišče, pri katerem je oporoka ali kateremu se oporoka predloži, to odpre in prebere, _četudi je za zapuščinsko obravnavo pristojno kakšno drugo sodišče ali tuji organ_. Ker je bila oporoka predložena Okrajnemu sodišču v Ljubljani, je to pravilno oporoko razglasilo, s tem pa ni sprejelo svoje pristojnosti za vodenje zapuščinskega postopka.

8. Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno, v ničemer ne vpliva na ustavne pravice dedinj, saj je Uredba povsem jasna, kako poteka postopek, v kateri državi in pred katerim organom. Dejstvo, da se zapuščinski postopek ne bo izvedel v Sloveniji zato ne vpliva na ustavne pravice dedinj.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 366. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).