Jedro

Ne glede na to, da se tudi v pravdnem postopku pri presoji silobrana izhaja iz elementov, opredeljenih v 22. členu KZ-1, kazenske oprostilne sodbe ni mogoče šteti kot rešeno predhodno vprašanje, na katero bi bilo pravdno sodišče vezano, saj gre le za obravnavanje identičnega dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj mu toženec v 15 dneh plača 80.000,00 EUR odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ko ga je toženec dne 11.8.2010 z nožem na preklop enajstkrat zabodel. Sodišče je ugotovilo, da je bil v kazenskem postopku toženec oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje poskusa uboja, ker je ravnal v silobranu. V sodbi je zavzelo stališče, da je v zadevi nujna vezanost pravdnega sodišča na oprostilno sodbo kazenskega sodišča, saj je vprašanje obstoja silobrana v tem postopku predhodno vprašanje, o katerem je že odločilo kazensko sodišče. Dodaten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka pa je predstavljala ugotovitev, da je tožnikova odškodninska terjatev zastarala.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščenki. V pritožbi navaja, da silobran predstavlja dejansko vprašanje, ko gre za vprašanje, ali se je dogodek v resnici zgodil, pravno vprašanje pa takrat, kadar ga umestimo v zakonsko določbo. Pri silobranu se ocenjuje neizogibnost obrambe, zato gre v takem primeru za dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih subjektivnih in objektivnih okoliščin. Pritožnik zatrjuje, da je toženec prekoračil meje silobrana, to pa pravdno sodišče lahko vedno ugotovi drugače zaradi dejstev, od katerih ni bila odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja. Oprostilna sodba nima erga omnes učinkov, temveč to velja kvečjemu za obsodilno sodbo. Obdolženčev zagovor v kazenskem postopku ima drugačno težo kot jo ima zaslišanje povzročitelja škode kot stranke v civilnem postopku. Iz izpodbijane sodbe gre razumeti, da je bilo o zahtevku tožnika praktično odločeno v kazenskem postopku in da o njem ni mogoče več odločati, kar vsekakor ne drži. Vezanost bi bila podana le v primeru obsodilne sodbe, ker civilnopravna obveznost ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za obsodilno sodbo. V nadaljevanju pritožba še navaja, da je do škodnega dogodka prišlo dejansko 11.8.2000 (pravilno 2010), zato tožnik tega ni imel kaj prerekati. Že sam opis škode govori, da škoda tega dne ni mogla zapasti. Sicer pa celotna tožbena naracija negira toženčeva zatrjevanja o tem, da je škoda zapadla istega dne kot se je zgodil škodni dogodek, zato tožniku ni jasno, zakaj bi moral to posebej prerekati. S tem, ko je sodišče štelo, da je tožnik priznal zatrjevanja toženca o tem, da je škoda zapadla 11.8.2010, je storilo kršitev postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni imel pravice zahtevati izpolnitve obveznosti že 11.8.2010, ker v tem trenutku škoda ni bila znana, zato tudi zastaranje ni moglo začeti teči navedenega dne.

3. Toženec je po pooblaščenki podal odgovor na pritožbo, v katerem v zvezi s tožnikovim izvajanjem zatrjuje, da gre za poskus zlorabe procesnih pravic, da bi tožnik skozi civilni postopek uspel ponovno doseči obravnavanje že zaključenega kazenskega primera. Meni, da se tožnik spreneveda ali pa resnično ne razume razlike med kazensko oprostilno sodbo, ko je obdolženec oproščen kazenske odgovornosti zaradi pomanjkanja dokazov in med oprostilno sodbo, ker dejanje, ki mu je bilo očitano, ni kaznivo dejanje. V nadaljevanju toženec opisuje potek škodnega dogodka in opozarja še, da tožnik toženčevega ugovora zastaranja ni prerekal niti na prvem naroku. Meni, da je pritožnikova tožba nedvomno zastarala, saj je triletni rok pretekel tako od škodnega dogodka kot tudi od konca zdravljenja. V tožbi ni ustrezne trditvene podlage o tem, kdaj se je zdravljenje zaključilo, iz tožbenih navedb pa izhaja, da zdravljenje ni trajalo dlje kot nekaj tednov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Za odločitev v tem pritožbenem postopku je, ker gre za razmerje med kazenskim in pravdnim postopkom, ključno pravilno razmejevanje predhodnega vprašanja od identičnega dejanskega stanja. Vprašanje, ali gre za kaznivo dejanje je za civilno sodišče vedno predhodno vprašanje. Če je o tem, ali je kaznivo dejanje podano, že odločilo kazensko sodišče, je civilno sodišče na tako odločbo vezano, najsi je sodba obsodilna ali oprostilna1. To pa zato, ker je kazensko sodišče rešilo neko vprašanje, ki se lahko z učinkom pravnomočnosti reši le v kazenskem postopku. Drugače pa je, ko gre za identično dejansko stanje. O slednjem govorimo takrat, kadar obstoj kaznivega dejanja ni pogoj za nastanek določene civilnopravne posledice, ampak sodišče v pravdnem postopku zgolj obravnava isti historični dogodek, kot je bil obravnavan že v kazenskem postopku. Nastanek odškodninske obveznosti torej ni odvisen od tega, ali škodno dejanje obenem pomeni tudi kaznivo dejanje ali ne. Zato pravdno sodišče v primeru, ko gre za identična dejanska stanja, ni vezano na kazensko oprostilno sodbo. To velja tudi za v tej pravdi obravnavani primer. Čeprav se presoja pravdnega sodišča povsem pokriva s presojo kazenskega sodišča glede vprašanja, ali je bilo toženčevo ravnanje storjeno v silobranu, je bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da je vezano na kazensko oprostilno sodbo, zmotno. Pravna teorija nevezanost utemeljuje z naslednjimi razlogi: tako kot glede ugotovitev o nekem historičnem dogodku ni vezanosti pravdnega sodišča na dejstva, ki jih je glede istega dogodka ugotovilo in v sodbi obrazložilo sodišče v drugi pravdi, tudi ni vezanosti civilnega sodišča na dejstva, ki jih je ugotovilo kazensko sodišče. Drugi razlog pa je v spoštovanju načela kontradiktornosti: če bi bilo pravdno sodišče vezano na kazensko oprostilno sodbo v primeru ugotovitve, da je bilo dejanje storjeno v silobranu, bi to pomenilo, da gre sodba, izdana v kazenskem postopku, v škodo osebe, ki v kazenskem postopku ni bila stranka in na tek postopka ni mogla vplivati2. Tožnikova pritožba torej utemeljeno opozarja, da gre pri vprašanju silobrana za samostojno predpostavko civilnega odškodninskega delikta, ki jo mora ugotavljati civilno sodišče. Ne glede na to, da se tudi v pravdnem postopku pri presoji silobrana izhaja iz elementov opredeljenih v 22. členu KZ-1 kot sicer pravilno izpostavlja prvostopenjsko sodišče, torej v konkretnem primeru kazenske oprostilne sodbe ni mogoče šteti kot rešeno predhodno vprašanje, na katero bi bilo pravdno sodišče vezano, saj gre v resnici za reševanje identičnega dejanskega stanja.

6. Tudi dodaten argument za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugovor zastaranja, pritožba utemeljeno graja. Sodišče je obrazložilo, da je triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) po neprerekanih toženčevih trditvah pričel teči z dnem nastanka škodnega dogodka, tj. 11.8.2010 in se je iztekel 11.8.2013, tožba v tej zadevi pa je bila vložena šele 13.10.2014. Drži, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je do škodnega dogodka prišlo 11.8.2010, saj tega dejstva nobena od strank ni prerekala ali zatrjevala drugi datum dogodka. Vprašanje, kdaj prične teči zastaralni rok, je materialnopravno vprašanje. Po prvem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Da bi se prvostopenjsko sodišče lahko pravilno opredelilo o začetku teka zastaralnega roka v konkretni zadevi, bi se torej moralo ukvarjati z vprašanjem, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo (kdo je bil povzročitelj škode, ni bilo sporno). Tožnik je v tožbi zatrjeval nastanek hudih telesnih poškodb in zahteval plačilo odškodnine za več oblik negmotne škode. Zastaranje je zato lahko pričelo teči šele takrat, ko je tožnik izvedel za obseg posameznih oblik škode. Ker potem, ko je toženec ugovarjal zastaranje, tožnik ustreznih navedb, ki bi omogočale materialnopravno presojo sodišča, ali je ugovor utemeljen, ni podal, bi ga k temu moralo vzpodbuditi sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je, ker je prišlo pred prvostopenjskim sodiščem do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so vplivale na pravilnost sodbe, pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (354. člen ZPP).

1 Jože Juhart, Civilno procesno pravo, stran 97. 2 O tem obširno Aleš Galič, Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, letnik 2016, stran 121.