Jedro

Če je storilec spoznan za krivega izključno na podlagi indicev, mora biti za izrek obsodilne sodbe krog teh indicev sklenjen, saj gre za posredne dokaze, na podlagi katerih se le sklepa o obstoju oziroma neobstoju določenih odločilnih dejstev. Obsodilno sodbo bo sodišče v takem primeru izdalo le, če gre za niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 20309/2020 z dne 2. 12. 2021 pod točko I izreka spoznalo obdolženega A. A. za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 690,91 EUR ter 1/2 preostalih stroškov postopka. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila sodne takse. Pod točko II izreka je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obdolženca oprostilo obtožbe zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena KZ-1 je odločilo, da obremenjuje 1/2 stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, 1/2 potrebnih izdatkov obdolženca ter 1/2 potrebnih izdatkov in nagrada njegovega zagovornika, proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovana B. B. in C. C. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2. Zoper obsodilni del sodbe (točka I izreka) so se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožili obdolženčevi zagovorniki, ki višjemu sodišču predlagajo, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe.

3. Zoper oprostilni del sodbe (točka II Izreka) pa se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v oprostilnem delu spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja po obtožnici in mu v izrečeni pogojni obsodbi določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da oškodovanemu C. C. povrne škodo v višini 1.640,00 EUR, oškodovani B. B. pa v višini 150,00 EUR.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. poskusil storiti v točki I izreka izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Glede preostalih očitanih ravnanj oziroma nadaljevanega kaznivega dejanja (točka II izreka izpodbijane sodbe) pa je pritrditi sodišču prve stopnje, da ni dovolj dokazov, na podlagi katerih bi lahko obdolženca z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, spoznalo za krivega, zaradi česar ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe zagovornikov in okrožnega državnega tožilca v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se višje sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

**K pritožbi zagovornikov (obsodilni del sodbe)**

6. Bistvo pritožbene obrazložitve zagovornikov je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in izražanju nestrinjanja z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave D. D. Po njihovem mnenju oseba, ki jo je dne 22. 6. 2019 med 22.56 in 23.00 posnela nadzorna kamera bankomata F. d.d. na P., ni obdolženec, prav tako obdolženčeve krivde ne potrjujejo drugi indici.

7. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Za zaključek, da je obdolženec poskusil storiti kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 (točka I izreka izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah oškodovane B. B., priče E. E., posnetkih nadzorne kamere bankomata F. d.d., mnenju sodnega izvedenca za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave D. D. ter listinski dokumentaciji. Zagovor obdolženca, ki je zanikal poskus storitve očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči, zato je pritrditi oceni sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku predvajalo in pogledalo video posnetke nadzornih kamer bankomata NLB d.d. iz kritičnega časa ter v postopek pritegnilo izvedenca D. D., ki je opravil primerjavo storilca na posnetkih z obdolžencem. Izvedenec je pogledal posnetke ter izmeril in fotografiral obdolženca, nato pa z ogledom telesnih značilnostih obdolženca opravil analizo in primerjavo vseh vidnih obraznih značilnosti osebe na posnetku z obdolžencem, prav tako je primerjal postavo in držo. Pri tem je prepričljivo pojasnil, da se storilec na posnetkih ujema z obdolžencem na devet stopenjski mednarodni lestvici ENFSI-DIWG s stopnjo +3, kar pomeni, da opažanja močno kažejo, da gre za isto osebo (višja stopnja ujemanja je le še +4). Po njegovi oceni je na posnetku nadzorne kamere pred bankomatom F. d.d. z dne 22. 6. 2019 zelo verjetno obdolženi A. A. Mnenje izvedenca, ki je obširno in tehtno obrazloženo, je sodišče prve stopnje v celoti povzelo v točki 13 razlogov izpodbijane sodbe, v točki 14 pa ga je tudi pravilno dokazno ocenilo.

9. Pritožbeno zatrjevanje, da obramba ob vpogledu v video posnetke nadzornih kamer ne prepozna obdolženca, ne more omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Izvid in mnenje izvedenca D. D. ter lastna zaznava sodišča prve stopnje, ki je potrdilo obdolženčevo prepoznavnost na nadzornih kamerah, namreč ne dopuščata nikakršnega dvoma o tem, da je na posnetkih nadzornih kamer bankomata F. d.d. prav obdolženec. Zagovorniki namreč ne morejo uspeti s pritožbenimi navedbami, da barve las in obrvi storilca na posnetku ni mogoče primerjati z barvo las in obrvi obdolženca, ker je posnetek domnevnega storilca na bankomatu opravljen v nočnem času, medtem ko so bile fotografije obdolženca posnete na glavni obravnavi dne 4. 6. 2021 ob naravni svetlobi. Izvedenec namreč svojih zaključkov, da frizura in obrvi storilca na posnetku popolnoma ustrezajo frizuri in obrvem obdolženca, ni gradil zgolj na njihovi barvi, pač pa tudi na drugih značilnostih (pri frizuri je bila to še oblika, pri obrveh pa oblika in gostota). Poleg tega pa tudi višje sodišče ugotavlja, da je barva frizure in obrvi storilca na posnetku, kljub umetni svetlobi, jasno vidna in da je ta enaka barvi frizure in obrvi obdolženca. Višje sodišče zavrača tudi pritožbena zatrjevanja, da so obdolženčeve obrvi bolj „polne“ kot obrvi osebe na posnetku, saj gre zgolj za lastno oceno pritožnikov, ki ni podkrepljena s podatki spisa. Enako je mogoče zaključiti tudi glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na primerjavo nosu, ust, brade, obliko in širino vratu, drže in postave. Izvedenec namreč ni podal zgolj subjektivne zaznave podobnosti med storilcem na posnetku in obdolžencem, kot to skuša prikazati pritožba, pač pa je argumentirano in strokovno pojasnil svoje mnenje, na fotografijah pa je tudi nazorno pokazal, kje so vidne podobnosti (list. št. 70 in 71 ter točka 13 razlogov izpodbijane sodbe). Prav tako je podobnost potrdil računalniški sistem za prepoznavo obrazov (ArcFace), ki je pokazal 75,56 % ujemanje. Okoliščina, da na uhlju osebe na posnetku nadzorne kamere ni opaziti uhanov (kar je po mnenju izvedenca lahko posledica tudi majhne ločljivosti in slabših svetlobnih pogojev ter video formata), pa na krivdo obdolženca ne vpliva, saj je izvedenec svojo oceno, da je oseba na posnetku zelo verjetno obdolženec, podal na podlagi drugih karakteristik, ki se popolnoma ujemajo med osebo na posnetku in obdolžencem (frizura, obrvi, nos, usta, brada, uhlji, vrat, obrazne gube in drža), zaradi česar tudi višje sodišče v verodostojnost izvedenskega mnenja ne dvomi. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na primerjavo osebe na posnetku z obdolžencem, tako temeljijo zgolj na lastnih zaznavah zagovornikov in pomenijo splošno nasprotovanje izvedenskemu mnenju. Preostale okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (da je bil obdolženec uporabnik obravnavanega bankomata, da je živel in delal na P.) pa je sodišče prve stopnje le upoštevalo ob vseh ostalih razlogih, pri čemer je odločilno težo dalo izvedenskemu mnenju ter lastni prepoznavi obdolženca na posnetku, zaradi česar je vso pritožbeno zatrjevanje v tej smeri neutemeljeno.

10. Ker zagovorniki tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajajo ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

11. Odločbe o kazenski sankciji zagovorniki ne grajajo. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo dejanja je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot obteževalne okoliščine pravilno upoštevalo obdolženčevo vztrajnost in stopnjo njegove krivde, kot olajševalno okoliščino pa njegovo predhodno nekaznovanost. **K pritožbi okrožnega državnega tožilca (oprostilni del sodbe)**

12. Okrožni državni tožilec oprostilni del sodbe izpodbija z navedbami, da je odločitev sodišča prve stopnje, da ni mogoče z gotovostjo in onstran razumnega dvoma zaključiti, da je obdolženec z drugo bančno kartico oškodovane B. B. (ki se je sicer glasila na ime njenega moža C. C.) opravil dvige v višini 1.640,00 EUR, neživljenjska. Prepričan je, da je ena oseba ukradla oškodovankino denarnico in obe bančni kartici (točka II/1 izreka izpodbijane sodbe), zaradi česar je oseba, ki je najprej poskušala opraviti dvige na bankomatu F. d.d. s kartico G. d.d., torej obdolženec (točka I izreka izpodbijane sodbe), opravila tudi dvige z drugo bančno kartico H. d.d. na bankomatih G. d.d. in I. d.d. (točka II/2 izreka izpodbijane sodbe), saj gre za enotno časovno in krajevno delovanje ene osebe.

13. Takšnim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Državni tožilec namreč v pritožbi izpostavljena dejstva ocenjuje drugače kot sodišče prve stopnje, vendar se višje sodišče v celoti strinja z razumnimi razlogi izpodbijane sodbe. Gre zgolj za posredne dokaze, ki ne dajejo zanesljive podlage za dokazni standard gotovosti, ki se zahteva za izdajo obsodilne sodbe. Če je storilec spoznan za krivega izključno na podlagi indicev, mora biti za izrek obsodilne sodbe krog teh indicev sklenjen, saj gre za posredne dokaze, na podlagi katerih se le sklepa o obstoju oziroma neobstoju določenih odločilnih dejstev. Obsodilno sodbo bo sodišče v takem primeru izdalo le, če gre za niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje,1 kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti.

14. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da zgolj okoliščina, da je bil obdolženec v kritičnem času zaposlen v J. na P. in je obravnavanega dne tam tudi delal, ne zadostuje za zaključek, da je obdolženec oškodovanki B. B. iz nahrbtnika vzel usnjeno denarnico, kot se mu je to očitalo v točki 1 tenorja obtožnice. Oškodovanka, zaslišana kot priča, se namreč ni spomnila, ali je denarnico po plačilu sladoleda pred hladilno vitrino pospravila nazaj v nahrbtnik, ali ji je padla mimo, ali pa jo je odložila na polico. Poleg tega pa je sprva mislila, da ji je bila denarnica odtujena v nadaljevanju tega dne med obiskom prijateljev, ko je pustila nahrbtnik v avtomobilu, za katerega ni vedela povedati, ali je bil zaklenjen. Šele ob seznanitvi policije, da so na posnetku varnostnih kamer bankomata F. d.d. (točka I izreka izpodbijane sodbe) prepoznali obdolženca, se je spomnila, da je tega dne bila tudi v J. Glede na navedeno, ko torej ni z ničemer dokazano, da je prav obdolženec vzel denarnico iz oškodovankinega nahrbtnika, je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo tega dela obtožbe (točka II/1 izreka izpodbijane sodbe). Na obrazložene zaključke ne more vplivati niti okoliščina, da je bil obdolženec spoznan za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja iz točke I izreka izpodbijane sodbe (opravljeni poskusi dviga z bančno kartico G. d.d.), saj ni izkazano, kako je obdolženec pridobil bančno kartico oškodovanke. Slednjo bi lahko obdolženec nenazadnje našel ali bi mu jo kdo izročil (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe).

15. Višje sodišče se strinja tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dvigov denarja z bančno kartico H. d.d. (točka II/2 izreka in točka 11 razlogov izpodbijane sodbe). Državni tožilec v pritožbi navaja, da dvigi z bančno kartico H. d.d. na bankomatih G. d.d. (na X. P.) in I. d.d. (na Y. P.) kronološko sledijo poskusom dvigov z bančno kartico G. d.d. na bankomatu F. d.d. (obsodilni del sodbe). Po njegovem mnenju je na vseh bankomatih „delovala“ ena oseba, ker gre za tri lokacije v centru mesta P., ki so med seboj oddaljene le nekaj minut hoje. Prav tako sta bili obe bančni kartici v eni denarnici, ki je bila ukradena oškodovanki, zaradi česar meni, da je obdolženec edini, ki je razpolagal tudi z drugo bančno kartico.

16. Takšnim pritožbenim zaključkom pa ni mogoče pritrditi. Navedene okoliščine je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje v točki 11 razlogov izpodbijane sodbe. Gre zgolj za indice, ki vsak zase neposredno ne kažejo na odločilna dejstva, pač pa so vezani eden na drugega. Njihova dokazna moč je slaba, saj so nezanesljivi. Dejstva v škodo obdolženca morajo namreč biti dokazana zunaj razumnega dvoma, torej z gotovostjo, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Zgolj na podlagi okoliščine, da so bili dvigi z bančno kartico H. d.d. na dveh bankomatih opravljeni v kratkem času po poskusih dvigov z bančno kartico G. d.d. tudi na tretjem bankomatu, za katere je bilo ugotovljeno, da jih je poskusil opraviti obdolženec, ob drugih izpostavljenih indicih, ki nimajo prav nobene dokazne vrednosti, ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec opravil tudi dvige z bančno kartico H. d.d. Obdolženca namreč razbremenjuje, da poskusi dviga (točka I izreka) in dvigov (točka II/2 izreka izpodbijane sodbe) niso bili opravljeni z isto kartico, prav tako ni bilo dokazano, da je obdolženec bil tisti, ki je oškodovanki iz nahrbtnika vzel denarnico (točka II/1 izreka izpodbijane sodbe). Ker za dejstva, ki so v prid obdolžencu, velja, da so resnična, čeprav jih ni mogoče zanesljivo dokazati, je sodišče prve stopnje v skladu s pravilom in dubio pro reo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in prvim odstavkom 54. člena KZ-1. 17. Ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je pritožba zoper oprostilni izrek neutemeljena.

**Končno**

18. Iz navedenih razlogov, in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka za obdolženca temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zaradi neuspešne pritožbe zagovornikov je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima številkama 7111 in 71113 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

1 Prim. sodbi VS RS I Ips 206/2001 z dne 8. 10. 2003 in I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018.