Jedro

Tožeča stranka zatrjuje, da je že pred ukrepanjem organa prve stopnje ugotovila, da kupec lahkih olj ni poravnal računov brezgotovinsko in je zato zadevo takoj uredila. Ker ni bila zaslišana v upravnem postopku, kjer bi lahko to okoliščino pojasnila, je predlagala izvedbo glavne obravnave in ker tudi ta ni bila opravljena, utemeljeno zatrjuje bistvene kršitve postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.4.1998. S to odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti odpravila in spremenila 2. točko odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad M. z dne 12.3.1997 tako, da je tožeči stranki naložilo, da mora plačati obveznost, določeno z odločbo organa prve stopnje v roku 30-ih dni od prejema odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave (1. točka izreka odločbe), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno (2. točka izreka odločbe).

Organ prve stopnje je tožeči stranki odmeril od davčne osnove 11,340.709,80 SIT prometni davek po tarifni številki 5 tarife davka od prometa proizvodov v znesku 12,912.084,32 SIT in pripadajoče zamudne obresti v višini 1,418.817,01 SIT, ki so obračunane od prvega dne zamude za plačilo davčne obveznosti do 30.1.1997, od 31.1.1997 do plačila pa mora tožeča stranka sama obračunati zamudne obresti (1. točka izreka); tožeča stranka pa mora plačati naloženo obveznost v roku 5-ih dni od prejema odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje povzema določbo 2. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prometnem davku (ZPD-B - Uradni list RS, št. 16/96), ki se nanaša na spremembo 2. točke 1. odstavka 7. člena Zakona o prometnem davku (ZPD, Uradni list RS, št. 4/92, 12/93 - odl. US in 71/93). Po navedeni spremembi zakona, ki je začela veljati 23.3.1996, se je že dotedanja določba o negotovinskem plačilu precizirala tako, da je za davčno oprostitev potrebno izvesti plačilo "z žiro računa kupca na žiro račun prodajalca". Tožeča stranka je prodajala lahko plinsko olje D-2 z davčno oprostitvijo samo enemu kupcu, in sicer A.Z. d.o.o., s katerim je sklenila količinsko opredeljeno pogodbo in letno naročilnico, prodaja pa se nanaša na obdobje od 16.9.1996 do 24.9.1996. Že organ prve stopnje je ugotovil, da so bili računi, izdani kupcu A.Z. d.o.o. poravnani po pošti na žiro račun tožnika s splošno položnico, kupnino pa je poravnal direktor kupca I.Z. Sodišče je zavrnilo tudi vse tožbene ugovore, tako glede dogovora med direktorjem tožeče stranke in direktorjem A.Z., kot tudi ugovor načela zaslišanja strank v upravnem postopku. Odločilna je listina, ki izkazuje plačilo (položnica), plačana po fizični osebi z navedbo, da predstavlja znesek plačilo določenega računa, ne pa izjava direktorja, kaj naj bi tako vplačilo pomenilo. Zavrnilo je tudi predlog za razpis glavne obravnave kot nepotreben glede na dejstva, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno že pred izdajo prvostopne odločbe.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Družba A.Z. d.o.o. je kupovala pri tožeči stranki olja izključno zaradi izvajanja svoje dejavnosti nadaljnje prodaje teh olj. Zato nepravilne izpolnitve obveznosti družbe A.Z. d.o.o. tožeča stranka po zakonu ni bila dolžna sprejeti in je niti ni sprejela. Tožeča stranka je opazila, da je račune poravnaval I.Z. kot fizična oseba z nakazili po položnicah v oktobru 1996, kar je pojasnila že v upravnem postopku in takoj ukrepala. Že dva meseca pred začetkom inšpekcijskega pregleda Davčnega urada M. je reagirala na način, da je prekinila nadaljnje poslovanje z družbo A.Z. d.o.o. in zahtevala, da se plačilo računov izvrši kot je dogovorjeno oziroma v skladu z zakonom. Zato je sklenila dogovor z dne 14.10.1996 z izrecno vsebino, da nakazila I.Z. ne štejejo kot izpolnitev obveznosti družbe A.Z. d.o.o. po izdanih računih za prodajo olj, ampak le kot kavcijski polog oziroma varščina in da obveznost A.Z. d.o.o. preneha le ob pogoju izpolnitve oziroma plačil A.Z., d.o.o. po asignacijski pogodbi, kar se je kasneje tudi dejansko zgodilo. Dogovor z dne 14.10.1996 je bil uresničen v celoti, varščino pa je tožeča stranka I.Z. vrnila. Vse to je bilo pojasnjeno že v upravnem postopku in tudi v tožbi, predlagani so bili dokazi, sodišče pa dokazov ni ocenilo in ni razpisalo glavne obravnave.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav je med strankama nesporno, da družba A.Z. d.o.o. tožeči stranki sprva ni poravnavala obveznosti po izdanih računih brezgotovinsko, kot je bila zavezana z določbo 2. točke 1. odstavka 7. člena ZPD, pa je za tožečo stranko sporno ukrepanje upravnega organa prve stopnje po zatrjevanem saniranju teh plačil. To je tožeča stranka zatrjevala že v upravnem postopku, kjer stranke niso bile zaslišane. Svoje trditve je ponovila v tožbi, za svoje trditve je predlagala dokaze in tudi izrecno predlagala opravo glavne obravnave. Ker te sodišče prve stopnje ni opravilo, pač pa je razsodilo na nejavni seji, tožeča stranka tudi v pritožbi ponavlja svoje trditve in ugovarja bistvene kršitve postopka v upravnem sporu.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena izhaja načelo, da na prvi stopnji odloča sodišče po opravljeni glavni obravnavi. Dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta je bilo po stališču tožeče stranke nepopolno in nepravilno ugotovljeno in je zato v tožbi tožeča stranka izrecno predlagala izvedbo glavne obravnave. Zato po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage iz 2. odstavka 50. člena ZUS za odločitev o zadevi na seji. Ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o pravnih in dejanskih vprašanjih ter tudi o navedbah nasprotne stranke, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni ugovor tožeče stranke, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je ta vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi tožeče stranke ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.