12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe samostojnega podjetnika A. A., Trgovina B.-B. B., s.p., Ž. Ž., na seji senata dne 25. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba samostojnega podjetnika B. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 69/2001 z dne 7. 2. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 421/98 z dne 5. 9. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Pg 644/97 z dne 12. 5. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da pravna dejanja (verižni kompenzaciji in asignacije), izvršene v času, ko je imel stečajni dolžnik (tožnik v pravdi) trajno blokiran žiro račun, nimajo pravnega učinka proti stečajni masi. Ustavnemu pritožniku kot toženi stranki je naložilo vrnitev prejetega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi v stečajno maso tožnika. V delu, ki se je nanašal na izpolnitev obveznosti z verižnimi kompenzacijami in asignacijami, izvršenimi preden je imel tožnik trajno blokiran žiro račun, pa je sodišče tožbeni zahtevek stečajnega dolžnika zavrnilo. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da je toženec (ustavni pritožnik) dokazal, da je že daljše obdobje pred navedenim datumom prejemal od stečajnega dolžnika plačila z verižnimi kompenzacijami in asignacijami, zato je tak način izpolnitve obveznosti med njima štelo za običajni način izpolnitve. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Zoper sodbo Višjega sodišča je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče delno zavrnilo kot neutemeljeno, delno pa zavrglo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija sodno odločbo Vrhovnega sodišča v delu, v katerem je bila njegova revizija zavrnjena, in ji očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Meni, da je Vrhovno sodišče pri odločitvi o reviziji napačno opredelilo kot nedovoljeno novoto njegovo navedbo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik svoje obveznosti poravnaval z asignacijami oziroma verižnimi kompenzacijami.

Pritožnik zatrjuje, da je takšne navedbe podal že pred sodiščem prve stopnje, izhajajo pa tudi iz listin, ki jih je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo, zato ne gre za novo dejstvo.

B.

3.Z zatrjevanjem, da je Vrhovno sodišče napačno ocenilo navedbe v reviziji kot nedovoljeno novoto, pritožnik izpodbijani sodni odločbi očita kršitev procesnega prava. Ustavno sodišče pri tem poudarja, da ni instanca, ki bi ugotavljala, ali je sodišče pravilno uporabilo pravo. Ustavno sodišče ugotavlja le, ali je v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Morebitna nepravilna uporaba procesnega prava sama po sebi še ne pomeni kršitve ustavno zagotovljene pravice do poštenega sojenja v smislu 22. člena Ustave, ki na področju sodnih postopkov izraža pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato se Ustavno sodišče ne spušča v to, ali se je sodišče do navedb strank v postopku pravilno pravno opredelilo. V okviru zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave, bi Ustavno sodišče kvečjemu lahko presojalo, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti kot arbitrarno oziroma samovoljno. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

4.Ne držijo namreč očitki pritožnika, da je ugotovitev Vrhovnega sodišča glede nedovoljene novote v reviziji v nasprotju s stališčem, ki ga je v sodbi zavzelo sodišče prve stopnje in tudi v nasprotju z dokaznimi listinami, na katere se je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi oprlo. Okrožno sodišče je namreč v sodbi pojasnilo, da verižnih kompenzacij in pogodb o asignaciji ni štelo za nenavaden način poplačila, ker je pritožnik z listinami (realizirane asignacije in kompenzacije od leta 1995) dokazal, da so takšni načini plačila med strankama potekali že od leta 1995. Okrožno sodišče pa ni, kakor to zmotno zatrjuje pritožnik, ugotovilo vnaprejšnjega dogovora med pravdnima strankama glede takšnega načina poplačila, niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi pritožnik takšen vnaprejšnji dogovor zatrjeval. Zato ne more biti glede zatrjevane kršitve relevantna navedba pritožnika, da je tak dogovor pred sodiščem prve stopnje pritožnik uveljavljal, vendar ni zaobsežen v zapisniku o glavni obravnavi. Pritožnik očitno zmotno sklepa, da način izpolnjevanja obveznosti, ki ga sodišče oceni za običajnega, avtomatično pomeni, da je sodišče smatralo tak način izpolnitve za vnaprej dogovorjen. Vrhovno sodišče pa je pritožniku v izpodbijani sodbi pojasnilo, da se v stečajnem postopku zoper dolžnika izpolnjevanje obveznosti z asignacijami in verižnimi kompenzacijami opredeljuje kot neobičajen način poravnavanja obveznosti, razen, če je bil tak način izpolnjevanja obveznosti dogovorjen vnaprej. Pri tem je pritožnik prezrl, da je Vrhovno sodišče v obrazložitvi pojasnilo, da mora iti za vnaprejšnji dogovor. Vrhovno sodišče pa je ugotovilo, da takega vnaprejšnjega dogovora pritožnik pred postopkom revizije ni zatrjeval. Vrhovno sodišče je tako svojo odločitev dovolj jasno in izčrpno obrazložilo in svoje stališče oprlo na argumente, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo. Zgolj okoliščina, da pritožnik pravo in s tem obravnavani pravni standard razume drugače od sodišč, pa sama po sebi tudi še ne pomeni zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic.

5.Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger