Jedro

Potrebni stroški nastajajo tudi v času, ko otroci bivajo pri tistem od staršev, kateremu sicer niso dodeljeni. Potrebni stroški so tisti, za katere se vnaprej ve, da bodo nastali (stroški za prehrano, bivanje). Vendar pa mora sodišče pri upoštevanju teh stroškov kot dela preživnine, presojati razmerje med temi stroški in stroški, ki jih ima preostali del meseca z otroki drugi od staršev. Podlaga za razsojo mora biti ravnovesje v življenjskem standardu otrok pri obeh starših.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožnice se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora toženec P. S. plačevati za preživljanje mladoletnega sina L. S. mesečno preživnino v znesku 15.000,00 SIT, za preživljanje mladoletne S. pa 18.000,00 SIT, njuni materi H. S., od 1.8.1997 dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje." V preostalem delu se revizija zavrne.

Toženec sam krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačevati za preživljanje mladoletnega sina L. (rojenega 28.10.1990) mesečno preživnino v višini 5.000,00 SIT, za preživljanje mladoletne hčerke S. (rojene 3.1.1993) pa 11.000,00 SIT, za oba od 1.8.1997 dalje.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je preživninskemu tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti in tako zavezalo toženca k plačilu mesečne preživnine v višini 18.000,00 SIT za vsakega otroka. Sodišče druge stopnje je odločitev utemeljilo s tem, da sta bila otroka dodeljena v varstvo in vzgojo materi. Zato je ona tista, ki je upravičena razpolagati s preživnino, upoštevaje koristi otrok. Nikakršne pravne podlage ni za odločitev, da se od preživnine odštejejo tisti stroški, ki naj bi jih toženec po svoji presoji uporabil za otroka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo druge stopnje tako spremeni, da potrdi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču druge stopnje. V reviziji ponavlja ugotovljena dejstva na prvi stopnji, da otroka vse sobote in nedelje preživita pri njem in na njegove stroške. Trdi, da so ti stroški del potrebnih stroškov. Če bi obveljala logika sodišča druge stopnje, bi moral povrnitev teh stroškov terjati od tožnice (matere). Sodba ga sili v pasivno vlogo, v kateri naj bi imel le dolžnost plačila preživnine. Taka sodba mu onemogoča nuditi otrokoma kaj več. Otroka potrebujeta za skladen duševni in telesni razvoj oba starša. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, in sicer prvega odstavka 498. člena, v tem sporu še vedno uporablja).

Revizija je delno utemeljena.

Po 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR) morata starša preživljati svoja otroka v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed njiju in otrokovimi potrebami. Če otroci in starši živijo skupaj, o stroških preživljanja odločata oba starša skupaj. Ko sodišče razveže zakonsko zvezo in se starša ne sporazumeta o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, odloči sodišče tudi o tem (prvi in drugi odstavek 78. člena ZZZDR). Načeloma velja, da v primeru, ko so otroci dodeljeni enemu od staršev, drugi zanje plačuje preživnino. Sodišče določi višino preživnine ob upoštevanju že navedenih meril (79. člen ZZZDR).

Tisti od staršev, kateremu otroci niso dodeljeni, pa nima le preživninskih dolžnosti. Predvsem ima pravico do osebnih stikov z otroki, razen če sodišče glede na koristi otrok ne odloči drugače (tretji odstavek 78. člena in prvi odstavek 106. člena ZZZDR). Poleg tega imata oba starša, pa čeprav ne živita skupaj, še vedno tudi druge pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz roditeljske pravice (102. člen ZZZDR), katerih obseg je glede na razmere, v katerih živita, lahko različen. Roditelja morata v vseh pogledih delovati v korist svojih otrok. Po 18. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Ur.l. SFRJ-MP, št. 15/90 in Ur.l. RS-MP, št. 9/92 - notifikacija) sta oba starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj. Otrokove koristi so njuna poglavitna skrb.

V obravnavanem primeru sta bila otroka sicer dodeljena materi, vendar ima oče pogoste stike z njima. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je oče skrbel in še vedno skrbi za oba otroka, ter da izkoristi vsako priložnost, ko je lahko z njima. To ne velja le za čas ob koncu tedna in med počitnicami, temveč tudi kdaj med tednom. Da je tako, med strankama ni bilo sporno. To pa pomeni, da obstaja med staršema soglasje o varstvu in skrbi za oba otroka, ter da upoštevata koristi otrok. Med strankama je sporno le to, ali gredo vsi stroški, ki nastanejo z bivanjem otrok pri očetu, v njegovo breme, ali pa jih je mogoče upoštevati (odšteti) pri določitvi preživnine, ki jo mora plačevati.

Sodišče prve stopnje je pri razsoji upoštevalo tudi stroške, ki jih je in jih bo imel oče v času skupnega bivanja z otrokoma, in sicer tako, da jih je odštelo od preživnine, ki bi jo sicer prisodilo materi (za otroka). Izhodišče sodišča prve stopnje je bilo po presoji revizijskega sodišča pravilno, vendar končni rezultat ni bil ustrezen. Sodišče prve stopnje je pristopilo k izračunavanju stroškov preveč matematično in neselektivno.

Gotovo je, da potrebni stroški nastajajo tudi v času, ko otroci bivajo pri tistem od staršev, kateremu sicer niso dodeljeni. Potrebni stroški so tisti, za katere se vnaprej ve, da bodo nastali (stroški za prehrano, bivanje). Vendar pa mora sodišče pri upoštevanju teh stroškov kot dela preživnine, presojati razmerje med temi stroški in stroški, ki jih ima preostali del meseca z otroki drugi od staršev. Podlaga za razsojo mora biti ravnovesje v življenjskem standardu otrok pri obeh starših. Če ga ni, pomeni, da preživnina ni pravilno določena. Če je torej otrok sicer formalno dodeljen enemu od staršev, je kljub temu treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, koliko časa otrok dejansko preživi pri drugemu od staršev. Če medtem nastajajo stroški, ki jih sodišče sicer upošteva kot potrebne stroške za enak čas pri roditelju, kateremu so dodeljeni, jih je po mnenju revizijskega sodišča treba upoštevati pri določitvi preživninske obveznosti.

Sodna praksa je sicer že večkrat zavzela stališče, da prispevek roditelja, ki mu otroci niso dodejeni, za različne nakupe in prostočasne dejavnosti, ne pomeni vedno preživnine po 79. členu ZZZDR. Če naj se takšen znesek upošteva kot preživnina, mora obstajati o tem med staršema soglasje. Vendar vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo v takšnih primerih vedno poudarjeno, da se ne priznavajo tisti stroški, ki presegajo potrebne stroške, oziroma stroški, ki presegajo običajne družinske izdatke. Sodišče jih ni priznavalo tedaj, ko je presoja pokazala, da bi jih tisti od staršev, kateremu so otroci dodeljeni, glede na celotne premoženjske razmere (upoštevaje tudi preživnino), ne zmogel, ali pa bi se glede na celotne potrebe otroka odločil za drugačno porazdelitev izdatkov. Da mora stroške, ki nastanejo s priboljški, darili itd., nositi vsak roditelj sam, v sodni praksi ni bilo nikoli sporno.

Pri dejanskem stanju, kakršno je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru (vanj revizijsko sodišče po 3. odstavku 385. člena ZPP ne sme posegati) in temu podobnih primerih, je bilo zato treba presoditi, kateri stroški so tisti, ki so potrebni za preživljanje otroka, in kateri ne. Revizijsko sodišče zato ne soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je vsak strošek, ki ga ima oče v času, ko sta otroka pri njem, strošek, ki je nastal po lastni presoji in zato ni upošteven kot potreben strošek.

Revizijsko sodišče še dodaja, da je pri presoji preživnine za mladoletne otroke (78. in 79. člen ZZZDR) pomembno tudi vodilo, da sodišče ni vezano na zahtevek. Ugotovljeni stroški za oba otroka v obravnavanem primeru kažejo, da je tožnica postavila nekoliko nižji zahtevek, kot bi ga lahko. To pomeni, da so bili vsaj deloma že upoštevani tudi stroški, ki jih ima oče s preživljanjem otrok, ko sta pri njem.

Med postopkom na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da mesečni stroški preživljanja mladoletnega L. po odbitku otroškega dodatka znašajo 40.300,00 SIT, mesečni stroški preživljanja mladoletne S., prav tako po odbitku otroškega dodatka, pa 55.800,00 SIT. Ker revizijsko sodišče nima pooblastil za odločanje preko postavljenega zahtevka, je moralo premoženjske zmožnosti staršev in potrebe otrok ocenjevati v okviru zahtevka, vendar pri tem upoštevati tudi, kolikšen del potreb pokriva preživnina. Objektivna presoja pokaže, da mati preživnine očitno ni zahtevala v potrebnem znesku. Revizija zato ni utemeljena glede hčerke S.. Prisojeni znesek znaša zanjo približno 1/3 (18.000,00 SIT) potrebnih stroškov za preživljanje. Glede na premoženjske razmere obeh staršev in večje breme matere, kateri sta otroka dodeljena, mora toženec kriti tudi stroške, ki jih ima z bivanjem hčerke pri njem. Za mladoletnega L. pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je prisojena preživnina vendarle nekoliko previsoka in jo je zato ob uporabi iste metode znižalo za 3.000,00 SIT na mesec. Preživnina (15.000,00 SIT) skupaj s potrebnimi stroški, ki jih ima oče s sinom, ko je pri njem, znaša nekaj več kot polovico ugotovljenih stroškov. Glede na obremenitev matere, je takšna preživnina ustrezna.

Revizijsko sodišče se je pri razsoji oprlo na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je delno drugače materialnopravno ovrednotilo. Zato je na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP smelo spremeniti drugostopenjsko sodbo.

Ker je toženec le z majhnim delom z revizijo uspel, je revizijsko sodišče na podlagi 74. člena ZZZDR odločilo, da krije sam svoje revizijske stroške.