Jedro

Obrazložitev odločbe o odmeri komunalnega prispevka bi morala obsegati vsaj konkretno opredelitev komunalne opreme, ki je podlaga za odmero komunalnega prispevka tožnici (po vrsti in lokacijsko), navedbo relevantnih podatkov za izračun komunalnega prispevka (površina parcel, obračunski stroški, podatki za tožnico itd.), navedbo določb Odloka o programu opremljanja in drugih predpisov, relevantnih za odmero komunalnega prispevka, tudi glede vključenega DDV (z njihovo vsebino), in razloge za tožnici odmerjeni znesek komunalnega prispevka. Odločba mora vsebovati obrazložitev v navedenem obsegu in vsebini ne glede na morebitno priloženo tabelo. Obrazložitev odločbe je namreč nujna, da stranka odločitev razume, da lahko uveljavi pravna sredstva in da v postopkih s pravnimi sredstvi pristojni organi lahko preverijo zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Bled št. 351-264/2019 z dne 25. 10. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Občine Bled (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek v višini 36.934,77 EUR, zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, za zemljišče s parc. št. 000 k.o. ... in stavbo št. 111 k.o. ..., ki se nahajajo v ureditvenem območju OPPN-BL-27 Seliše na Bledu, v funkcionalni enoti H (v 1. točki izreka), določila, da se odmera komunalnega prispevka po uradni dolžnosti izvede v roku 6 mesecev po pridobitvi uporabnega dovoljenja za zgrajeno novo komunalno opremo (v 2. točki izreka), da je rok za plačilo komunalnega prispevka 30 dni po dnevu dokončnosti odločbe (v 3. točki izreka), da o možnosti obročnega plačila komunalnega prispevka odloči župan na predlog zavezanca (v 4. točki izreka) in ugotovila, da v postopku posebni stroški niso nastali (v 5. točki izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je podlago za odmero komunalnega prispevka določil Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občinskega podrobnega prostorskega načrta BL-27 Seliše na Bledu ter merili za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja), ki je upošteval spremembe in dopolnitve Odloka o Občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje BL-27 Seliše na Bledu, objavljenega v Uradnem glasilu slovenskih občin št. 29/18 (v nadaljevanju OPPN). Določbi četrtega in šestega odstavka 14. člena Odloka o programu opremljanja dajeta podlago, da se komunalni prispevek odmeri po uradni dolžnosti tudi v primeru izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo; če se komunalni prispevek odmeri zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča, se podatki, ki so potrebni za odmero komunalnega prispevka, pridobijo iz uradnih evidenc. Upravni organ se dalje sklicuje na 151. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), ki določa, v kakšnem primeru gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Če za gradnjo komunalne opreme gradbeno dovoljenje ni potrebno, se šteje, da je komunalna oprema zgrajena, ko je predana v upravljanje.

Toženka je za novogradnjo komunalne infrastrukture na območju OPPN BL-27 Seliše na Bledu pridobila gradbeno dovoljenje z dne 6. 6. 2016. Pridobila je tudi uporabno dovoljenje z dne 6. 3. 2017 in uporabno dovoljenje z dne 30. 4. 2019. A., d.o.o. je za novogradnjo komunalne infrastrukture na območju OPPN BL-27 Seliše na Bledu - plinovod prva faza pridobil uporabno dovoljenje z dne 6. 3. 2017 in za novogradnjo komunalne infrastrukture na območju OPPN BL-27 Seliše na Bledu - plinovod druga faza uporabno dovoljenje z dne 20. 4. 2018. V izračunu komunalnega prispevka je upoštevana površina gradbene parcele po podatkih uradnih evidenc GURS na dan 20. 10. 2019 v izmeri 731 m2 ter neto tlorisna površina objekta po podatkih programa opremljanja stavbnih zemljišč, ki so enaki podatkom uradnih evidenc GURS, v izmeri 600 m2, s pripadajočimi faktorji dejavnosti (1,3) za klasifikacijo posameznih delov objekta-1230104 (prodajalna). Na podlagi 5. člena Odloka o programu opremljanja je ugotovljeno, da je tožnik dolžan plačati komunalni prispevek v višini 36.934,77 EUR z DDV. Iz pojasnil Ministrstva za finance, Finančne uprave RS, september 2015, izhaja, da v primeru, če občina obračunanega DDV od izgradnje komunalne infrastrukture ne bo imela pravice odbiti, predstavlja DDV zanjo strošek, ki ga je treba vključiti v obračunske stroške komunalne opreme. Tabela z izračunom komunalnega prispevka je priloga te odločbe.

2. Župan Občine Bled je z odločbo z dne 4. 12. 2019 zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo (v 1. točki izreka) in ugotovil, da posebni stroški postopka niso nastali (v 2. točki izreka).

3. Tožnica v tožbi ugovarja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Odločbi obeh stopenj sta izredno skopo obrazloženi; iz njunih obrazložitev ne izhaja, za kakšno izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča naj bi v obravnavanem primeru šlo, zaradi česar se tožnica ne more vsebinsko opredeliti do pravilnosti odločb. Glede na navedeno tožnici ni bila dana možnost aktivnega sodelovanja v postopku. Pravna sredstva pa so le navidezna, saj neobrazloženih odločitev ni mogoče vsebinsko izpodbijati. Drugostopenjska odločba je sicer skušala dodatno pojasniti odločitev, za kakšno komunalno opremo naj bi bila izdana odmerna odločba, vendar dopolnjevanje obrazložitve prvostopenjske odločbe s strani pritožbenega organa ni dopustno, pa tudi sicer vsebinsko ni ustrezno. Tožnica dalje navaja, da tabele, na kakršno se sklicuje organ druge stopnje, ni prejela. Do dopolnjene obrazložitve drugostopenjskega organa se tožnica tako ni mogla opredeliti do vsebine odločbe. Šele potem, ko je drugostopenjski organ navedel, da naj bi se tožnici odmeril komunalni prispevek zaradi novozgrajene javne površine (to je omrežje cest, peš promet, kolesarski promet, javno razsvetljavo in druge javne površine-javne parkovne površine) v višini 21.398,56 EUR ter za strošek odkupov zemljišč zaradi izgradnje novega vodovodnega omrežja in kanalizacijskega omrežja ter za strošek priprave projektne dokumentacije v višini 4.437,92 EUR, je tožnica lahko ugotovila, na kaj se dejansko nanaša odmerna odločba. Tožnica navaja, da citiranih upravnih odločb-upravnih dovoljenj, ne pozna. Tožnici je neznanka tudi sama metodologija izračuna. Upravna odločba bi morala biti v taki meri razumljiva in jasna, da zavezanec ve za dejansko in pravno podlago zanjo. Tej osnovni temeljni zahtevi pa po mnenju tožnice v obravnavanem primeru ni zadoščeno. Odločbi organa obeh stopenj sta preskopi in tožnici ne omogočata, da bi lahko preverila, ali je izračun pravilen in zakonit. Ni zadosti navajanje površine gradbene parcele v izmeri 731 m2 ter neto tlorisne površine objekta 600 m2. Prvostopenjski organ bi bil namreč dolžan obrazložiti, na kakšni osnovi in po kakšni formuli je, upoštevaje navedene podatke o nepremičnini, prišel do zneska 36.934,77 EUR, česar pa ni storil. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba pomanjkljiva tudi v zvezi z obračunanim DDV. Pavšalno sklicevanje na pojasnila Ministrstva za finance iz leta 2015 ne zadošča. Nezakonita je tudi odločitev drugostopenjskega upravnega organa v 2. točki izreka, v kateri ugotavlja, da naj bi ne nastali posebni stroški postopka. Taka ugotovitev je protispisna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožnica je namreč v pritožbi priglasila stroške postopka, o katerih bi moral drugostopenjski upravni organ tudi odločiti.

Odmerna odločba pa je po mnenju tožnice tudi sicer napačna, saj temelji na zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter nima podlage v materialnem predpisu. Kar se tiče dejanskega stanja, tožnica vztraja pri pritožbenem navajanju, da v obravnavanem primeru že več desetletij nepremičnina, v zvezi s katero se odmerja komunalni prispevek, ni bila opremljena z dodatno komunalno infrastrukturo. Nepremičnina v lasti tožnice je namreč že več desetletij opremljena z vso komunalno infrastrukturo, s katero je opremljena tudi zdaj. Tožnica tako navaja, da se na njenih nepremičninah niso zgodile nikakršne izboljšave v smislu izgradnje nove komunalne opreme. Vsa komunalna opreme tožničinih nepremičnin obstaja že vrsto let in je tožnica zanje plačala že vse ustrezne komunalne prispevke, zaradi tega ni podlage za odmero predmetnega komunalnega prispevka. Tožnica se sklicuje tudi na sodbo tega sodišča I U 140/2017 in sodbo I U 846/2013, iz katerih izhaja, da izboljšava komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča pomeni možnost, da se objekt na novo priključi na vrsto komunalne opreme, na katero doslej ni bil priključen. Komunalna oprema tožničinega objekta pa se vsaj v zadnjih 30 letih ni v ničemer spremenila oziroma izboljšala. V dokazne namene tožnica predlaga, da se opravijo poizvedbe pri pristojnih javnih gospodarskih službah, ki za območje, na katerem se nahaja predmetni njen objekt, ponujajo storitve: vodovod, dobava elektrike, dobava plina in priklopa na kanalizacijsko omrežje. Prav tako naj se v dokaz navedenih dejstev zasliši pričo B. B. ter opravi ogled na kraju samem. Sicer pa je dokazno breme v zvezi s tem, katera nova komunalna oprema naj bi bila zgrajena in naj bi upravičevala izdajo izpodbijane odločbe, na strani občine.

Tožnica tudi zanika, da naj bi bila v kakršnikoli povezavi z njeno nepremičnino zgrajena nova cestna infrastruktura. Tožnica trdi, da nič od tega, kar v obrazložitvi navaja drugostopenjski organ in kar naj bi bilo v povezavi s tožničinima nepremičninama, ni bilo na novo zgrajeno. Tožnica poudarja, da zatrjuje negativno dejstvo, ki ga po naravi stvari ni mogoče dokazati, pač pa bi ga lahko, če bi bilo resnično, dokazala toženka. Vendar ga ni, čeprav je na njej dokazno breme.

Glede na navedeno za odmero komunalnega prispevka ne obstaja nobena pravna in tudi ne dejanska podlaga. Odločbi organov prve in druge stopnje sta zato nezakoniti in ju je potrebno odpraviti.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila tožnica kot zainteresirani investitor turističnega objekta aktivno vključena in soudeležena pri urbani prenovi do tedaj degradiranega območja nekdanje tovarne ... in da so ji tudi poznani posegi izgradnje nove komunalne opreme, ki so temeljili na sprejetem prostorskem aktu. Dalje navaja, da je bil v sredini leta 2018 sprejet Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu BL-27 Seliše na Bledu, katerega eden od glavnih pobudnikov je bila tožnica. S spremembo in dopolnitvijo je bila za njen objekt omogočena sprememba podrobne namenske rabe iz centralnih dejavnosti v dejavnost turizma. Poleg tega je bila s spremembo OPPN ... omogočena tudi nadzidava objekta.

V odločbi organa prve stopnje so navedene pravne podlage in upravni akti (gradbeno dovoljenje, uporabno dovoljenje), ki so bili temelj gradnje komunalne opreme na območju ... in na podlagi česar se je odmeril komunalni prispevek. Odločbi je priložena tabela z izračunom komunalnega prispevka, v kateri so pojasnjene vse postavke, ki so temelj izračuna, ter je podana tudi formula izračuna. Navedba tožnice, da naj bi tabele ne prejela, je tožbena novota. Poleg tega ne drži. To toženka dokazuje z dokazili o odposlani pošti, predlaga pa tudi zaslišanje v vložišču zaposlene uradne osebe. Dalje navaja, da tabela prikazuje, za katero komunalno opremo se odmerja komunalni prispevek ter metodologijo izračuna komunalnega prispevka. Tako formula kot njene enote so določene s Pravilnikom o merilih za odmero komunalnega prispevka. Iz tabele je razvidno, da se zaračunava komunalni prispevek za novo izgrajene javne površine (to je omrežje cest, peš promet, kolesarski promet, javno razsvetljavo in druge javne površine) v višini 21.398,56 EUR. Znotraj območja OPPN ... je bila izvedena gradnja dveh glavnih cest s pločnikom in javno razsvetljavo. Za potrebe območja v funkcionalni enoti V, kjer se nahajata dva obstoječa objekta, je bil izveden povsem nov prometni priključek iz novozgrajene glavne vzdolžne ceste, ki vključuje tudi pločnik, javno razsvetljavo ter parkovne površine. Nadalje se iz tabele razbere, da se za vodovodno omrežja in kanalizacijsko omrežje obračuna komunalni prispevek, za vsakega v višini 4.437,92 EUR, skupaj 8.875,84 EUR. Glede na določila Odloka o programu opremljanja se ne zaračunava strošek izgradnje novega vodovodnega omrežja in kanalizacijskega omrežja, ampak delež stroškov, ki so nastali z odkupom zemljišč in s pripravo projektne dokumentacije. Skupen znesek odmere komunalnega prispevka po predpisani formuli, z ozirom na površino stavbnega zemljišča tožnice (731 m2), neto tlorisno površino objekta (600 m2), faktor dejavnosti (1,3), tako znaša 30.274,40 EUR. V skladu s pojasnili Ministrstva za finance pa je bila toženka pri odmeri dolžna upoštevati tudi DDV. Glede na to ni mogoče slediti navedbam tožnice, da iz izpodbijane odločbe ne more razbrati, zaradi česa se ji odmerja komunalni prispevek ter da je metodologija izračuna komunalnega prispevka nepojasnjena ter ji ne omogoča, da bi lahko preverila, ali je izračun pravilen in zakonit. Prav tako ne drži navedba tožnice, da je odločba materialnopravno zmotna in temelji na zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter da se na stavbnem zemljišču ni zgodila nikakršna izboljšava v smislu izgradnje nove komunalne opreme. Na območju Seliš se je v letih 2017, 2018 in 2019 vršila izgradnja nove komunalne opreme. Do objekta tožnice je bil izveden povsem nov prometni priključek iz novo zgrajene glavne vzdolžne ceste, ki vključuje tudi pločnik, javno razsvetljavo ter parkovne površine. Izračun komunalnega prispevka ne vsebuje stroškov investicije obnove ... ceste, ki jo je toženka izvajala v obdobju septembra in v začetku oktobra 2016 in s katero je bila obnovljena vsa komunalna infrastruktura (vodovod, kanalizacija, javna infrastruktura, plin) tudi za objekt tožnice.

Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odmera tožnici komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bil za zemljišče s parc. št. 000 k.o. ... in stavbo št. 111 k.o. ... tožnici odmerjen komunalni prispevek v višini 36.934,77 EUR.

7. Tožnica primarno ugovarja, in je tako ugovarjala že v pritožbi, da se odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti in da ji glede na to ni bila dana možnost aktivnega sodelovanja v postopku, kajti neobrazložene odločitve ni mogoče vsebinsko izpodbijati. Sodišče se z njo strinja.

8. Prvostopenjski organ je (namreč) v razlogih za odločitev navedel, da podlago za odmero komunalnega prispevka predstavlja na podlagi spremenjenih določb OPPN sprejeti Odlok o programu opremljanja, po katerega določbah se v primeru izboljšanja komunalne opremljenosti komunalni prispevek odmeri po uradni dolžnosti, in da se v takem primeru pridobijo podatki, potrebni za odmero, iz uradnih evidenc. Obrazložil je še, da so bila za „gradnjo komunalne infrastrukture“ pridobljena uporabna dovoljenja (tam opredeljena s številko in datumom) in da je ob uporabi podatkov iz uradnih evidenc in 5. člena Odloka o programu opremljanja ugotovil, da mora tožnica plačati komunalni prispevek v višini 36.934,77 EUR, pri čemer je, upoštevajoč pojasnila davčnega organa, v obračunske stroške vključil tudi DDV, tabela z izračunom komunalnega prispevka pa je priloga odločbe. Na tožničino pritožbo, v kateri je ta v bistvenem ugovarjala, da zaradi pomanjkljive obrazložitve odločbe ni mogoče preizkusiti, je drugostopenjski organ obrazložitev dopolnil. Navedel je, katero komunalno opremo Odlok o programu opremljanja obravnava: - javne površine (ki zajemajo omrežje cest, peš promet, kolesarski promet, javno razsvetljavo, javne parkovne površine...), - vodovodno omrežje in – kanalizacijsko omrežje, ter da je iz tabele razvidno, kolikšen znesek je tožnici odmerjen za posamezno vrsto komunalne opreme, pri čemer je navedel, da je bilo cesto omrežje zgrajeno, medtem ko se v skladu z določbami Odloka o programu opremljanja tožnici ne zaračunava stroškov izgradnje vodovodnega in kanalizacijskega omrežja, pač pa delež stroškov, ki so nastali z odkupom zemljišč in s pripravo projektne dokumentacije, kar je po zakonu dopustno, poleg tega pa še, da izračun komunalnega prispevka temelji na vrednostih iz Odloka o programu opremljanja, da je metodologija izračuna predstavljena s formulo v tabeli, ter da so posegi izgradnje nove komunalne infrastrukture tožnici poznani, saj je aktivno sodelovala v postopku spreminjanja OPPN.

9. Sodišče sicer presoja navedbo tožnice, da skupaj s prvostopenjsko odločbo ni prejela tabele, kot prepozno in torej kot nedopustno tožbeno novoto in se v tem torej s toženko strinja. V odločbi organa prve stopnje je namreč navedeno, da je tabela z izračunom komunalnega prispevka priloga odločbe, torej v smislu sestavnega dela. Glede na to bi tožnica morala in mogla, če priloge ni prejela, navedeno uveljavljati že v pritožbi.

10. Kot neutemeljeno presoja sodišče tudi navedbo tožnice, da drugostopenjski organ ne bi mogel dopolnjevati obrazložitve prvostopenjske odločbe. Za to ima drugostopenjski organ namreč izrecno pooblastilo v prvem odstavku 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)1. 11. Ne glede na povedano pa sodišče presoja navedbe tožnice o tem, da se odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti in da ji glede na to ni bila dana možnost aktivnega sodelovanja v postopku, saj neobrazložene odločitve ni mogoče vsebinsko izpodbijati, kot utemeljene.

12. S prej povzetimi razlogi za odločitev namreč standardu obrazloženosti odločbe iz 214. člena ZUP ni zadoščeno. Odločba s polno obrazložitvijo mora imeti več sestavin, ki se povezujejo v dejanski in pravni del obrazložitve, ter njuno povezavo skozi dokazni sklep.2 Polna obrazložitev obsega: - v dejanskem delu ugotovljeno dejansko stanje po zaključku ugotovitvenega postopka ter odločilne dokaze, s katerimi je bilo ugotovljeno, - v pravnem delu navedbo določb predpisov, na katere se odločba opira (številke členov in njihova vsebina) ter - v sklepnem, dokaznem delu razloge za odločitev v povezavi s podreditvijo konkretnega dejanskega stanja abstraktnemu stanju po materialnem predpisu.3 Obrazložitev odločbe mora biti zlasti v dejanskem delu dovolj individualizirana in konkretizirana.4

13. Za obravnavano zadevo to pomeni, da bi obrazložitev odločbe o odmeri komunalnega prispevka morala obsegati vsaj konkretno opredelitev komunalne opreme, ki je podlaga za odmero komunalnega prispevka tožnici (po vrsti in lokacijsko), navedbo relevantnih podatkov za izračun komunalnega prispevka (površina parcel, obračunski stroški, podatki za tožnico itd.), navedbo določb Odloka o programu opremljanja in drugih predpisov, relevantnih za odmero komunalnega prispevka, tudi glede vključenega DDV (z njihovo vsebino), in razloge za tožnici odmerjeni znesek komunalnega prispevka. Odločba mora vsebovati obrazložitev v navedenem obsegu in vsebini ne glede na morebitno priloženo tabelo. Obrazložitev odločbe je namreč nujna, da stranka odločitev razume, da lahko uveljavi pravna sredstva in da v postopkih s pravnimi sredstvi pristojni organi lahko preverijo zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve. Ob povedanem se tako organ druge stopnje brez podlage in neutemeljeno sklicuje na okoliščino, enako toženka v odgovoru na tožbo, da je bila tožnica aktivno vključena v pripravo sprememb OPPN, in da so ji zato poznani posegi izgradnje nove komunalne opreme, ki temeljijo na sprejetem OPPN.

14. Ker po navedenem obrazložitev izpodbijane odločbe ne obsega opisa dejanskega stanja v vseh materialnopravno bistvenih točkah ter ne navaja dovolj natančno materialnih prepisov in njihovih določb, na katere se odločitev opira, preizkus materialne zakonitosti odločbe ni mogoč. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s tretjim odstavkom tega člena.

15. Ker je sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1), je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo zadevo organu v ponovni postopek. Ta organ je pri tem vezan na stališča, podana v sodbi glede postopka. Ker se po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana, se ipso lege šteje za odpravljeno tudi drugostopenjska odločba v zadevi ter bo prvostopenjski organ v ponovnem postopku moral še odločiti o stroškovnem zahtevku tožnice, ki ga je uveljavljala v pritožbi.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov bilo očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter je tožnici priznalo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu stroške v višini 285,00 EUR, povišane za 22% DDV, ker je njen pooblaščenec zavezanec za DDV.

1 Pri tem pa je treba upoštevati, da kadar je pomanjkljiva obrazložitev dopolnjena na podlagi dopolnjevanja ugotovitvenega postopka, da mora stranka imeti možnost, da se opredeli do tako ugotovljenih dejstev, npr. sodba tega sodišča I U 1555/2015 z dne 19. 1. 2017 2 Tako Polonca Kovač, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, str. 445 3 Prav tam, str. 445, 446 4 Prav tam, str. 444