Jedro

Davčni organ je po zakonu upravičen zarubiti tiste terjatve davčnega dolžnika, ki so v času izdaje sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika nesporni, kar izhaja iz poslovnih knjig in listin. V obravnavanem primeru tožnik glede terjatev davčnega dolžnika do njega ni izkazal, da bi te terjatve v času pred izdajo izpodbijanega sklepa prerekal ali poravnal. Morebitno tožnikovo pričakovanje nadaljnjih kompenzacij oz. pobotov pa na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ odločil, da se zoper davčno dolžnico A. s.p., opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 3. 4. 2009, s knjiženimi plačili do 3. 4. 2009, glavnica 5.891,33 EUR, zamudne obresti do dne 3. 4. 2009 184,43 EUR in stroški davčne izvršbe 20,86 EUR, skupaj 6.096,92 EUR. Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov št. 42914-33/2009-1-16022-02 z dne 6. 4. 2009 in št. 42914-33/2009-2-16022-02 z dne 3. 4. 2009. Davčna izvršba se opravi z rubežem dolžničinih terjatev, ki jih ima do družbe B. d.o.o. (torej do tožnika) na podlagi tam navedenih računov, do višine navedenega davčnega dolga (6.096,62 EUR). Davčni dolžnici se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožniku (kot njenemu dolžniku) pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 6.096,62 EUR na tam naveden prehodni (pod)račun Davčne uprave RS, Davčnega urada Velenje. Vse stroške davčne izvršbe plača davčna dolžnica. Vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. Iz obrazložitve izhaja, da davčna dolžnica ni v predpisanem roku poravnala v seznamu izvršilnih naslovov navedenih davčnih obveznosti, zato je davčni organ začel davčno izvršbo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2 – Ur. list RS, št. 117/2006 s spremembami). Po določilih 173. člena ZDavP-2 se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Po določbi tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2 vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. Če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora v določenem roku, se dolg v skladu s prvim odstavkom 175. člena ZDavP-2 izterja od njega.

Drugostopni organ se v svoji odločbi, s katero je tožnikov ugovor zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljen (tožnik je v tem primeru dolžnik davčne dolžnice) sklicuje na določbe 172., 173. in 174. člena ZDavP-2. Navaja, da mora biti dolg dolžnikovega dolžnika, iz katerega davčni organ izterja dolgovano terjatev, popolnoma jasen in o njegovem obstoju ne sme obstajati nikakršen dvom. Pritožbeni ugovor, da davčni dolžnici ne dolguje ničesar in da ima sam terjatev do nje, je neutemeljen, saj se priložen dopis z dne 19. 11. 2008 (naslovljen na odvetnika C.C.), ne nanaša na tožnikov dolg do davčne dolžnice po konkretnih računih, ki so predmet rubeža z izpodbijanim sklepom. Tudi iz njegovega dopisa z dne 10. 2. 2009 (naslovljen na davčno dolžnico) izhaja zgolj to, da je med njima sporen dolg davčne dolžnice do njega, ne izhaja pa, da bi bil njegov dolg do davčne dolžnice po konkretnih računih, ki so navedeni v izreku izpodbijanega sklepa, poravnan. Tega ne dokazuje niti priložen popis prejete pošte, iz katerega je razvidno, da davčna dolžnica zavrača s tožnikove strani izstavljene račune. Kot je v postopku pri prvostopnem organu upravičeno opozorila davčna dolžnica, je tožnik s potrditvijo IOP obrazca dne 22. 12. 2008 v znesku 8.075,76 EUR priznal njene terjatve po predmetnih računih, medtem ko davčna dolžnica tožnikovih terjatev do nje (katere želi tožnik kompenzirati) ne priznava (iz razlogov, ki jih navaja). Davčna dolžnica je predložila tudi izpis odprtih postavk na dan 22. 12. 2008, iz katerega je razvidno, da je tožnik zavrnil zgolj račun št. 114/2008, ki pa tudi ni predmet rubeža po izpodbijanem sklepu. Tožnik je v postopku predložil še priloge k dopisu, datirane z dnem 13. 11. 2008, iz katerih izhaja, da je davčno dolžnico obvestil o podrobni specifikaciji zavrnitve določenih računov, med katerimi pa ni nobenega od tistih, ki so predmet rubeža po izpodbijanem sklepu. Ker torej tožnik ni izkazal, da bi bili predmetni računi z njegove strani zavrnjeni ali da bi terjatve po njih že ugasnile (npr. s plačilom, kompenzacijo), so njegovi ugovori v zvezi s tem neutemeljeni. Siceršnji spor glede dolga davčne dolžnice do tožnika ni predmet tega postopka. Ker, glede na vse navedeno, ni dvoma v to, da predmetni računi s strani tožnika niso bili zavrnjeni, iz njih izhajajoč dolg pa ni bil poravnan, obstaja ustrezna pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa po prvem odstavku 144. člena ZDavP-2. V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo. Prvostopni organ je zato odločil pravilno in zakonito, tožnik pa s svojim ugovorom ni dokazal obstoja nobenega od razlogov po 174. členu ZDavP-2. Tožnik v tožbi navaja, da predmetna terjatev davčne dolžnice do njega ni izkazana, saj davčna dolžnica ni predložila ustrezne sodne odločbe, iz katere bi bilo razvidno, da je terjatev do njega nesporna in pravnomočna. Davčni organ bi lahko v okviru davčne izvršbe upošteval terjatev davčnega dolžnika zoper njegovega dolžnika le na osnovi pravnomočne sodne odločbe, saj po določbah Zakona o davčnem postopku ni pooblaščen in pristojen presojati o utemeljenosti terjatve davčnega dolžnika. To pristojnost imajo le sodišča. Davčni organ lahko po 174. členu ZDavP-2 zarubi le s sodno odločbo izkazano pravnomočno terjatev. V nasprotnem primeru bi bilo treba glede spornih terjatev izvesti dokazni postopek, ki pa je le v pristojnosti sodišča. Ker davčna dolžnica takšne sodne odločbe ni predložila, bi davčni organ moral upoštevati tožnikov ugovor, da davčni dolžnici ni ničesar dolžan. Predlaga, da sodišče, po opravljeni javni seji, tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter drugostopno odločbo. Tožnik je predložil tudi stroškovnik in s tem smiselno zahteval povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri odločitvi iz razlogov, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa in drugostopne odločbe.

V pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2010 tožnik še navaja, da je prejel vlogo tožene stranke z dne 3. 2. 2010 (torej odgovor na tožbo) in da je dne 7. 12. 2009 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani zoper davčno dolžnico vloži predlog na podlagi verodostojne listine za plačilo zneska 6.041,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na podlagi česar je navedeno sodišče izdalo sklep o izvršbi.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi tožnik prereka odločitev davčnega organa v izpodbijanem sklepu, da se davčna izvršba opravi z rubežem terjatev davčne dolžnice, ki jih ima do tožnika na podlagi tam konkretno navedenih računov. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep zakonit iz razlogov, ki jih navajata oba upravna organa, sodišče pa se ob svoji obrazložitvi nanje sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

V 172. členu ZDavP-2 je določeno, da sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika davčni organ vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. Po 173. členu ZDavP-2 (rubež denarnih terjatev) se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. V 174. členu (ugovor dolžnikovega dolžnika) je določeno, da lahko dolžnikov dolžnik v svojem ugovoru ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.

Izpodbijana odločitev temelji na konkretnem seznamu dospelih obveznosti tožnika do davčne zavezanke, ki jih tožnik pred njihovim dospetjem oz. pred izdajo izpodbijanega sklepa ni prerekal, jih zavrnil ali trdil, da so že bili poravnani (s plačilom, medsebojno izvedeno kompenzacijo ali kako drugače). Tožnik tudi ne zanika, da je potrdil IOP obrazec z dne 22. 12. 2008 v znesku 8.075,76 EUR in s tem priznal terjatve po predmetnih računih.

Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobenih konkretnih dejstev in argumentov, s katerimi bi ovrgel navedena dejstva oz. ugotovitve. Njegovi ugovori, da so terjatve davčne dolžnice do njega sporne, ker je ona njemu dolžna in ne obratno, so glede na povedano, pavšalni in se ne nanašajo na konkretne račune, ki so predmet rubeža. Tožbeni ugovori, v smislu katerih predmetne terjatve (davčne dolžnice do njega) ne morejo biti predmet davčne izvršbe, ker niso bile pravnomočno ugotovljene v sodnem postopku, so neutemeljeni glede na citirane določbe 173. in 174. člena ZDavP-2. Davčni organ je po zakonu upravičen zarubiti tiste terjatve davčnega dolžnika, ki so v času izdaje sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika nesporni, kar izhaja iz poslovnih knjig in listin. V obravnavanem primeru pa tožnik, glede terjatev davčne dolžnice do njega po predmetnih računih (navedenih v izpodbijanem sklepu) ni izkazal, da bi te terjatve v času pred izdajo izpodbijanega sklepa prerekal ali poravnal. Morebitno tožnikovo pričakovanje nadaljnjih kompenzacij oz. pobotov pa na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati.

Tožnikovemu (smiselnemu) predlogu za razpis glavne obravnave sodišče ni sledilo, ker samo ni ugotavljalo dejanskega stanja zadeve, ampak je presojalo zakonitost izpodbijane odločbe oz. je presojalo, če je bilo v obravnavani zadevi pravo pravilno uporabljeno. Tožnik tudi ni ponudil dokazov, katerih izvajanje na glavni obravnavi bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.