Jedro

Z združitvijo pravd v skupno obravnavanje združene pravde ne izgubijo samostojnosti. Vsaka pravdna zadeva še naprej obstaja, le skupno se obravnavajo.

Vročanje je bilo opravljeno z uporabo poštnih storitev. Pri takšnem načinu vročanja poučevanje, ki je določeno v 8. členu uredbe, ne pride v poštev.

Izrek

Pritožbi tožnice S. K. se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede nje spremeni tako, da ji je tožena stranka dolžna, poleg že prisojenega, plačati še znesek 202,72 EUR ter zakonite zamudne obresti od zneska 62,55 EUR od 25. 06. 2007, od zneska 62,17 EUR od 25. 06. 2007 in od zneska 78,00 EUR od 26. 06. 2007 dalje do plačila.

V ostalem delu se pritožba tožnikov, pritožbi tožene stranke pa v celoti, zavrnejo in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati drugotožniku 3.200,00 EUR in tretji tožnici 3.798,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo vse pravdne stranke.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Sklep izpodbija tožena stranka. Bistvo pritožbenih navedb je, da tožba v zadevah P 394/2008 in P 397/2008 ni bila pravilno vročena. Zaradi nepravilnega vročanja tožena stranka ni odgovorna za zamudo pri vložitvi odgovora na tožbi. Napaka pri vročanju je v tem, da se tožene stranke ob vročitvi ni poučilo, da lahko zavrne sprejem pisanja, v kolikor le-to ni prevedeno v njen jezik. Tožbi bi morali biti vročeni odvetniku B. R., ki zastopa toženo stranko v zadevi P 388/2008, ker so se zadeve združile v enotno obravnavanje. V pozivu na odgovor na tožbo je pisalo, da toženo stranko zastopa odvetnik B. R. 3. Tožnika T. K. in S. K. v pritožbi izpodbijata zavrnilni del sodbe. T. K. navaja, da je v tožbi navedel, da ima še prisotne telesne bolečine v predelu vratne hrbtenice in levega kolena, kar občuti pri rekreativnih aktivnostih in pri opravljanju različnih drugih telesnih aktivnostih. Odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se lahko prizna, če gre za začasno zmanjšanje močnejše intenzitete in daljše trajanje. Tožniku je ostal trajen strah pred vožnjami in pred podobnimi prometnimi okoliščinami kot se je zgodila prometna nezgoda. Ima psihične posledice v smislu prestrašenosti, hude vznemirjenosti, anksioznosti in motenj spanja. Ima omejeno gibljivost vratne in torakalne hrbtenice in levega kolena. Do leta 2007 je bil omejen pri šolskih in drugih aktivnostih. Po nesreči je imel več mesecev glavobole, motila ga je svetloba, hrup. Slabše prenaša psihofizične napore. Težje se skoncentrira.

S. K. v pritožbi navaja, da je ob poškodbi pretrpela hud travmatski stres, zaradi česar je bila dolgotrajno vznemirjena, anksiozna in imela motnje spanja. Še vedno čuti bolečine različnih intenzitet v vratni hrbtenici, desnem ramenu, pri gibanju z desno roko in v plečih. Bolečine čuti pri opravljanju domačih gospodinjskih del, čutila pa jih bo verjetno tudi v bodoče. Je ovirana pri opravljanju poklicnega dela, pri gospodinjskih opravilih, pri rekreativni dejavnosti in na splošno v vsakdanjem življenju. Neutemeljeno je bil zavrnjen zahtevek za povrnitev premoženjske škode za uničen mobilni telefon v znesku 62,17 EUR, za uničen MP3 player 62,55 EUR in za stroške potovanja na dopust v znesku 78,00 EUR.

4. Tožena stranka sodbo izpodbija v obsodilnem delu. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: - tožbi tožnikov T. in S. K. toženi stranki nista bili pravilno vročeni. Tožena stranka bi morala biti opozorjena, da lahko zavrne sprejem pisanja, v kolikor ta ni preveden v njen jezik (8. člen Uredbe št. 1393/2007); - tožena stranka je prejela sklep o združitvi zadeve P 388/2008 z zadevama P 394/2008 in P 397/2008 ter poziv na odgovor na tožbo, na katerem je pisalo, da toženo stranko zastopa odvetnik B. R. Tožena stranka je sklepala, da je odvetnik pooblaščen v vseh treh zadevah in da bo odgovoril na vse tri tožbe. Pooblaščenec tožene stranke je prejel le sklep o združitvi. V pozivu na odgovor sodišče ne bi smelo zapisati, da toženo stranko v vseh treh zadevah zastopa odvetnik B. R.; - sodišče ne bi smelo istočasno vročati sklep o združitvi postopka in obe tožbi P 394/2008 in P 397/2008. S takšno vročitvijo je povzročilo zmedo in pasivnost tožene stranke; - tožbi v zadevah P 394/2008 in P 397/2008 bi sodišče moralo vročiti odvetniku B. R.; - ni moč govoriti, da odgovora na tožbo v zadevah P 394/2008 in P 397/2008 ni bilo, ker je bil ta vložen v zadevi P 388/2008, vse pa so se združile v enotno obravnavanje; - tožeči stranki nista izkazali obstoja poškodb. Medicinska dokumentacija izkazuje samo udarec. Sodišče je nekritično verjelo v obstoj poškodb drugotožnika. Odškodnina za telesne bolečine drugotožnika je previsoka. Sodišče napačno uvrsti posttravmatski stres v odškodnino za strah. Za sekundarni strah drugotožnika ni podlage; - tretji tožnici je prisojena previsoka odškodnina za telesne bolečine. Primarni strah tretje tožnice ni ugotovljen, sekundarni strah ni zatrjevan. Odškodnina iz naslova strahu je tretji tožnici prisojena popolnoma neutemeljeno. Materialna škoda tretje tožnice ni izkazana in ji ne bi smela biti prisojena; - tožeča stranka je odškodninski zahtevek poslala Z. T., ne pa toženi stranki. Obrestni zahtevek zato ni pravilno priznan.

5. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sta bili tožbi v zadevah P 394/2008 in P 397/2008 toženi stranki pravilno vročeni in sicer na podlagi določil 14. člena Uredbe št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta, dne 12. 01. 2009. Vročanje je bilo opravljeno z uporabo poštnih storitev. Pri takšnem načinu vročanja poučevanje, ki je določeno v 8. členu uredbe, ne pride v poštev.

V zadevah P 394/2008 in P 397/2008, tožnikov T. K. in S. K., tožena stranka do vročitve 12. 01. 2009, ni imela pooblaščenca. Vročanje tožbe je bilo zato pravilno opravljeno toženi stranki osebno, čeprav je imela tožena stranka v pravdi P 388/2008, v kateri je tožnik T. H., pooblaščenca odvetnika B. R. Z združitvijo pravd v skupno obravnavanje (1. odstavek 300. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) združene pravde ne izgubijo samostojnosti. Vsaka pravdna zadeva še naprej obstaja, le skupno se obravnavajo. Če tožena stranka ne bi, po združitvi pravd, posebej pooblastila odvetnika B. R. za zastopanje T. K. in S. K., bi odvetnik toženo stranko zastopal le v zadevi T. H. Neutemeljene so tako vse pritožbene navedbe tožene stranke, da bi morali biti tožbi T. in S. K. vročeni odvetniku B. R. in da bi se moral odgovor na tožbo, ki ga je odvetnik B. R. vložil v pravdni zadevi T. H. P 388/2008, upoštevati tudi v pravdnih zadevah tožnikov T. in S. K. Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke, da je bila z načinom vročanja zavedena in da zato odgovora na tožbo T. K. in S. K. ni dala pravočasno, to je v 30 dneh po prejemu tožb. Iz dejstva, da je tožena stranka tožbi prejela 12. 01. 2009 in da je že 14. 01. 2009 dala odvetniku B. R. novo pooblastilo za zastopanje v pravdah T. in S. K., je moč zanesljivo zaključiti, da je tožena stranka nastalo situacijo po združitvi pravd v skupno obravnavanje, popolnoma in pravilno razumela, to je tako, da je prejela dve novi tožbi in sicer T. K. in S. K. Sklicevanje na to, da je na pozivu na odgovor na tožbo pisalo, da toženo stranko zastopa odvetnik B. R., na razumevanje procesne situacije s strani tožene stranke, ni imelo nobenega vpliva. Tožena stranka s tem ni bila zavedena. Pooblastilo odvetniku za zastopanje v pravdah T. in S. K. je tožena stranka dala, ker se je zavedala, da takšnega pooblastila pred tem še ni dala.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka roka za vložitev odgovora na tožbi T. in S. K. ni zamudila iz opravičenega razloga in je zato utemeljeno zavrnilo njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljen (1. odstavek 116. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke je bilo zato zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

6. Tožena stranka je v pritožbi zoper sodbo uveljavljala nepravilno vročitev tožb T. in S. K. in da bi se odgovor vložen v pravdi T. H. moral upoštevati tudi v pravdah T. in S. K. Da te pritožbene navedbe niso utemeljene je povedano že v točki 5. obrazložitve te sodbe.

7. Pogoji za izdajo zamudne sodbe, določeni v 318. členu ZPP, so izpolnjeni.

Ker tožena stranka na tožbo T. in S. K. ni odgovorila, se šteje, da sta tožnika utrpela telesne poškodbe ter da sta pretrpela strah in imela telesne bolečine v obsegu in intenziteti, kot je to navedeno v tožbi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožene stranke, da obseg zatrjevanih telesnih poškodb ne izhaja iz predloženih dokazov.

Pomembno pa je, da zatrjevane poškodbe niso v nasprotju s predloženimi dokazi. To pa niso.

Glede pretrpljenega obsega in intenzitete telesnih bolečin in strahu tožnika T. in S. K. se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge navedene v izpodbijani sodbi (stran 3 do 5). Prisojena odškodnina iz teh dveh razlogov je pravična denarna satisfakcija (179. člen Obligacijskega zakonika). Pravni standard pravične denarne odškodnine je pravilno uporabljen. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je prisojena odškodnina v preveliki višini.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da poškodbe T. K. niso izkazane. Prav tako niso utemeljene navedbe, da ni izkazano, da je pretrpel primarni in sekundarni strah, pod katerega je šteti vse težave, zaradi katerih je imel drugotožnik dlje časa porušeno duševno ravnovesje in so opisane v 1. alinei na strani 4 sodbe.

Pritožba izpodbija prisojeno odškodnino tretje tožnici S. K. iz naslova telesnih bolečin z navedbo, da je sklepati, da večjih težav ni imela. Sodišče prve stopnje je obseg in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja tretje tožnice opisalo na strani 4 izpodbijane sodbe. Ugotovljeno opravičuje prisojeno denarno odškodnino iz tega naslova v znesku 2.200,00 EUR.

V tožbi je tretje tožnica navedla, da je v prometni nezgodi utrpela intenziven primaren strah (čelno trčenje), tekom zdravljenja pa je prestajala intenziven sekundarni strah, ki v blažji obliki traja še danes, kar vse je povzeto v sodbah. Protispisna je zato pritožbena navedba, da sekundarni strah ni bil niti zatrjevan niti v sodbi ni obrazložen. Ni slediti zato pritožbi tožene stranke, da je odškodnina iz naslova strahu tretje tožnici prisojena popolnoma neopravičeno.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da drugotožnik nima trajnih posledic in je zato utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na pritožbene navedbe, da drugotožnik še vedno čuti telesne bolečine v predelu vratne hrbtenice in levega kolena, je odgovoriti, da je bilo to upoštevano pri dosoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja. Strah pred vožnjo in podobnimi prometnimi situacijami, pa je bil upoštevan pri prisoji odškodnine iz naslova strahu.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da tretje tožnica S. K. ni utrpela trajne zmanjšane življenjske aktivnosti oziroma, da njena zmanjšana življenjska aktivnost ni takšne intenzitete, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine. Začasno zmanjšana življenjska aktivnost je bila upoštevana pri prisoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja. Pritožba tako odločitev neutemeljeno izpodbija. Pretrpljen hud travmatski stres in še obstoječe telesne bolečine so bile upoštevane pri prisoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja.

Ni slediti pritožbeni navedbi, da so bile začasno zmanjšane življenjske aktivnosti tožnikov T. in S. K. v takšnem obsegu in intenziteti ter trajanju, da opravičujejo prisojo denarne odškodnine iz naslova začasne zmanjšane življenjske aktivnosti.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo zahtevek drugotožnika in tretje tožnice iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožba tožnikov v tem delu ni utemeljena.

9. Tretja tožnica v pritožbi utemeljeno graja zavrnitev zahtevka za povrnitev materialne škode: stroškov prevoza na dopust v znesku 78,00 EUR, škode zaradi uničenega mobilnega telefona 62,17 EUR in do škode zaradi uničenega MP3 playerja znamke Sony v znesku 62,55 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevek za povrnitev te škode zmotno zavrnilo. Sklicevalo se je na določilo 174. člena Obligacijskega zakona, moralo pa bi uporabiti določilo 164. člena Obligacijskega zakonika. Ne gre za škodo, ki bi bila povezana v zvezi z zdravljenjem, ampak za škodo, ki je nastala v prometni nezgodi (uničen mobilni telefon in MP3 player) oziroma zaradi povzročene prometne nezgode (izjalovljen namen potovanja na dopust). S tem je prišlo do zmanjšanja premoženja tretje tožnice in je tožena stranka to škodo dolžna povrniti. Za utemeljenost zahtevka, glede na izdano zamudno sodbo, zadošča, da je tretje tožnica v tožbi trdila, da sta bili stvari uničeni. To pa je tretje tožnica v tožbi navedla.

Pritožbi tretje tožnice v tem delu je bilo zato ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna tretji tožnici povrniti še materialno škodo v znesku 202,72 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

10. Zamudne obresti je sodišče prve stopnje prisodilo za nepremoženjsko škodo od 11. 01. 2008 dalje, za premoženjsko škodo od dneva nastanka škode. Prisojene so v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 06. 2002 (Pravno mnenje št. 1/2002 stran 11). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija tek zamudnih obresti, vse ob upoštevanju, da se je obravnavana prometna nezgoda zgodila 25. 06. 2006, to je pred uveljavitvijo sprememb in dopolnitev Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (Ur. l. RS št. 52/2007).

Tožnika sta odškodninski zahtevek postavila pooblaščencu tožene stranke v Republiki Sloveniji (Z. T. d.d.). Zahtevek postavljen pooblaščencu je obravnavati enako, kot bi ga postavili toženi stranki. To velja zgolj za škodo nastalo v prometnih nezgodah, ki so se zgodile do 27. 06. 2007 (glej člen 20a v povezavi z 42.č členom Zakona o obveznem zavarovanju v prometu).

11. Tretja tožnica je s pritožbo le delno uspela, zaradi uspelega dela pa niso nastali posebni pritožbeni stroški. Drugotožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspela. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).