Jedro

S tem ko sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni upoštevalo le teže storjenega kaznivega dejanja, temveč so bile upoštevane tudi osebne lastnosti obtoženca, prav tako pa tudi njegovo prejšnje življenje, kar vse je podrobno obrazloženo v izpodbijanih sklepih, je ravnalo v skladu s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obtožena D.M. in E.B., katerima je bila odvzeta prostost dne 24.11.2002, je vložena obtožnica, ki je postala pravnomočna dne 30.1.2003. Obtožencema očita storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, obt. D.M. pa tudi storitev kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po 1. odstavku 310. člena KZ. Zoper oba obtoženca je bil tudi po vložitvi obtožnice podaljšan pripor, in sicer zoper obt. D.M. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obt. E.B. pa iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zagovornik obt. D.M. je že zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 28.1.2003 zavrnjena kot neutemeljena.

Okrožno sodišče v Ljubljani je po preizkusu, opravljenem na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP, s sklepom z dne 21.2.2003 odločilo, da se pripor zoper obt. D.M. podaljša iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zoper obt. E.B. pa iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 28.2.2003 pritožbo zagovornika obt. D.M., vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Tudi zoper ta pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obt. D.M. dne 11.3.2003 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu katere navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru navaja, da vložnik zahteve s tem, ko navaja, da dejansko stanje v zvezi z obstojem utemeljenega suma in pripornih razlogov ni bilo pravilno ugotovljeno, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Neutemeljena je po njenem mnenju tudi zahteva v delu, v katerem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, saj sta sodišči pravilno ugotovili, da so poleg same teže kaznivih dejanj pri obtožencu podane tudi okoliščine objektivne in subjektivne narave, ki v svoji povezavi tvorijo zaključek, da je sodišče utemeljeno podaljšalo pripor.

Zahteva zagovornika obt. D.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zvezi z navedbami zagovornika obtoženca, da v sklepu višjega sodišča mrgoli, res da "manjših" nasprotij med tem, kar se navaja v izpodbijanem sklepu o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, da pa le-te v skupnem učinku delujejo kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, je potrebno vložnika zahteve za varstvo zakonitosti napotiti na določilo 1. odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki pa morajo biti seveda obrazložene. S tem ko vložnik zahteve za varstvo zakonitosti le zatrjuje, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter v zvezi s tem očita pritožbenemu sodišču, da v njegovem sklepu mrgoli več nasprotij, ne da bi konkretno navedel, katera so ta nasprotja, zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka seveda ni obrazložil. Z navedbami, da se ni mogoče pridružiti stališču pritožbenega sodišča, da se stopnja utemeljenega suma od vložitve obtožnice do zadnje glavne obravnave ni v ničemer zmanjšala, zagovornik obt. D.M. le po svoje ocenjuje okoliščine oziroma izvedene dokaze, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP). Pri tem se celo sklicuje na izpovedbo priče R.R., ki naj bi izpovedal, da je on in ne morebiti soobtoženi E.B. meseca novembra 2002 po GSM aparatu komuniciral z obt. D.M., pri čemer vložnik zahteve prezre, da je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi dne 28.2.2003, medtem ko je bila priča R.R. zaslišana šele dne 10.3.2003, torej po odločitvi pritožbenega sodišča, ki je sicer pri zaslišanju izpovedala, da je navedeni telefon prodala obt. B., kar pa je le-ta zanikal. Razlika med izpovedbo te priče in med zagovorom obt. B. glede te okoliščine je stvar dokazne ocene, ki jo bo opravilo sodišče prve stopnje. Tudi z ostalimi navedbami, in sicer, da se postavlja dvom, da je bil obt. D.M. prijet v neposredni bližini najdbe mamila, da ni izključeno, da je lahko vsakdo pustil v moškem stranišču igralnice L., katero ima obtoženec v najemu, ponarejeni potni list s sliko obt. B., ter da ni dokazov, da bi bilo ob hišni preiskavi najdeno orožje last obtoženca, uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Ko pa izpodbija ugotovitve pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora navaja, da le velika količina najdenega mamila ne zadošča za sklep o realni ponovitveni nevarnosti obtoženca, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.4.1996, štev. U-I 18/93, po kateri zgolj upoštevajoč težo kaznivega dejanja ob pomanjkanju drugih okoliščin, naštetih v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ni mogoče potegniti zaključka, da obstoji realna nevarnost in ne le bojazen, da bi obtoženec, kolikor bi bil na prostosti, ponovil kaznivi dejanji. V zvezi s tem je potrebno pripomniti, da je tako prvostopenjskemu, kakor tudi drugostopenjskemu sodišču, prav tako pa tudi Vrhovnemu sodišču znana vsebina navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, prav tako pa tudi določilo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Sicer pa pri odločanju o podaljšanju pripora zoper obtoženca ni bila upoštevana le teža storjenega kaznivega dejanja, temveč so bile upoštevane tudi osebne lastnosti obtoženca, prav tako pa tudi njegovo prejšnje življenje, kar vse je podrobno obrazloženo v izpodbijanih sklepih, v katerih je tudi pojasnjeno, zakaj varnosti drugih ljudi ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

Niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato in ker vložnik v zahtevi uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. D.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).