Jedro

Tudi odločba o odmeri prispevka k izgradnji kanalizacije mora biti obrazložena tako, da zavezanec lahko ugotovi, na podlagi katerih konkretnih določb predpisov in na podlagi katerih relevantnih dejanskih okoliščin je bil prispevek odmerjen. Splošno navajanje predpisov in dejanskih okoliščin mu tega ne omogoča.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Župana Občine A. z dne 14. 10. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka s 1. točko izreka deloma odpravila odločbo A. d.d., št. z dne 11.1.2002, s katero je bil tožeči stranki kot prebivalcu naselja T. odmerjen delež prispevka k primarni kanalizaciji v znesku 211.901,00 SIT. V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka tožeči znižala odmerjeni znesek za sorazmerni del valoriziranega zneska, ki ga je v letu 1986 za izgradnjo kanalizacije nakazala Krajevna skupnost T. in odločila, da nova odmera znaša 158.992,00 SIT, v 4. točki izreka izpodbijane odločbe pa je tožeči stranki kot lastniku objekta in uporabniku javne kanalizacije naložila z občino A. skleniti pogodbo o ustanovitvi brezplačne služnosti za vgradnjo kanalizacijskega voda.

V obrazložitvi je tožeča stranka navedla, da temelji odločba organa prve stopnje na določbah 5. člena Odloka o izvajanju gospodarskih javnih služb in določbah koncesijske pogodbe, kar mu daje kot koncesionarju pristojnost izdati odločbo o odmeri deleža k primarni kanalizaciji. Sama odmera temelji na Odloku o odvajanju in čiščenju voda v občini Škofja Loka (Ur. vestnik Gorenjske, št. 37/82, 18/86 19/88 in 34/90, v nadaljevanju: Odlok) in Pravilniku o odvajanju in čiščenju voda v občini Škofja Loka (Ur. vestnik Gorenjske, št. 6/89, v nadaljevanju: Pravilnik). Navedena predpisa določata plačilo enkratnega prispevka za povečanje in razširitev javnega kanalizacijskega omrežja in čistilnih naprav (delež k primarni kanalizaciji), ki ga na podlagi količine porabljene vode odmeri koncesionar A. d.d. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe še navaja, da je na podlagi sklepa Občinskega sveta občine A. z dne 25.4.2002, pri odmeri deleža k primarni kanalizaciji upoštevala dokazilo, da je Krajevna skupnost T. dne 3.9.1986 nakazala 2.500.000,00 din za namen izgradnje kanalizacije. Navedeni znesek je preračunala na današnjo vrednost, kar znese 1.989.745,00 SIT, nato pa ta znesek štela kot osnovo za ugotovitev že plačanega deleža k primarni kanalizaciji za vsakega od 37 priključnikov na komunalni objekt. Tako je tožeči stranki znižala odmerjeni znesek na 158.992,00 SIT.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je kot podlago za odmero obveznosti uporabila Odlok, glede višine deleža tožeče stranke pa Pravilnik, ki v 24. členu določa, da investitorji plačajo enkratni prispevek k primarni kanalizaciji v skladu s cenikom, ki pa ni bil objavljen. Nadalje navaja, da je Krajevna skupnost T. dne 3.9.1986 nakazala 2.500.000,00 din, kot je po izračunu SGP Tehnik TOZD Komunala takrat znašal enkratni prispevek h kanalizaciji za naselje T. Pravilnik o izgradnji javne kanalizacije Škofja Loka (Uradni vestnik Gorenjske, št. 1/71), ki je veljal v času plačila navedenega zneska, je v 28. členu določal višino prispevka 5.000,00 din za vsako enodružinsko hišo. Ker je 37 krajanov T. plačalo 2.500.000,00 din oziroma 67.567,69 din na zavezanca, tožeča stranka meni, da je svojo obveznost k izgradnji kanalizacije v celoti poravnala dne 3.9.1986. Podrejeno pa v tožbi še navaja, da tudi sicer ni zavezanec za plačilo deleža k primarni kanalizaciji, saj je bilo krajanom vasi T. na zboru krajanov dne 29.7.1997 s strani predstavnikov občine obljubljeno, da jim pripada odškodnina zaradi razvrednotenja bivalnega okolja v obliki komunalnega opremljanja, enako stališče pa je zavzel tudi Občinski svet občine A. s sklepom z dne 19.11.1997. Nadalje tožeča stranka še navaja, da se je na kanalizacijsko omrežje priklopila v mesecih od junija do novembra 1999, upravljalec A. d.d. pa ji je vse do 31.12.2001 zaračunaval takso za obremenjevanje vode po stopnji, ki velja za imetnike greznic in ki je štirikrat višja od takse ki sicer velja za uporabnike, ki so priključeni na kanalizacijo.

V tožbi ugovarja tudi revalorizaciji zneska 2.500.000,00 din, saj bi tožena stranka morala znesek, ki ga je preračunala v DEM, obrestovati v skladu z 399. členom ZOR, torej z 8% letnimi obrestmi. Tako bi pravilni izračun znašal 4.742.742,40 SIT.

Tožeča stranka napada tudi 4. tč. izpodbijane odločbe, v kateri ji je naloženo, da mora skleniti pogodbo o ustanovitvi brezplačne služnosti za izgradnjo javnega kanalizacijskega voda. Meni, da taka obveznost sploh ni bila predmet postopka na prvi stopnji upravnega odločanja in je tožena stranka pri odločanju o pritožbi ravnala v nasprotju z določili 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP). Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in samo odloči v zadevi, oziroma da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve tožeče stranke in navaja, da je imela krajevna skupnost leta 1986 drugačen pravni položaj, kot ga ima danes, saj je samostojno in neodvisno skrbela za razvoj komunalnega sistema. Občinski svet občine A. je naselju T. oz. krajanom kljub temu priznal delno plačilo deleža k primarnemu vodu, čeprav so nakazana sredstva pripadala KS T. in ne tožeči stranki.

Nadalje navaja, da delež k primarni kanalizaciji po Pravilniku, Odloku in zakonu predstavlja sorazmerni delež povračila investitorja oziroma novega priključnika zaradi opremljanja stavbnega zemljišča ter da je tak znesek dolžan plačati vsakdo, ki objekt priključi na javno kanalizacijo.

Tudi tožbene navedbe, da Občina A. kanalizacijskega sistema ni gradila z lastnimi sredstvi ampak z nepovratnimi sredstvi RS, so neutemeljene in posledica nepoznavanja financiranja lokalne samouprave.

Nadalje tožena stranka zatrjuje, da je bil preračun zneskov opravljen pravilno, zahteve tožeče stranke po obračunu 8% obresti pa so neutemeljene, saj upoštevanje nekega plačanega deleža ne more biti obravnavano kot upniško-dolžniško razmerje med toženo in tožečo stranko. Zavrača tudi zahteve tožeče stranke po kompenzaciji deleža k primarni kanalizaciji z odškodnino za degradacijo življenjskega okolja, zavrača pa tudi trditve, da so krajani zaradi gradnje kanalizacije utrpeli škodo, saj meni da je to predmet drugih postopkov.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije svoje udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Tožbi je bilo potrebno ugoditi, ker ima izpodbijana odločba take pomanjkljivosti v obrazložitvi, da je ni mogoče preizkusiti in je zato izpodbijana odločba nezakonita. V obravnavani zadevi je sporno plačilo enkratnega prispevka za povečanje in razširitev javnega kanalizacijskega omrežja in čistilnih naprav -oziroma kot je navedeno v izpodbijani odločbi- deleža k primarni kanalizaciji, ki je bil tožeči stranki z odločbo prvostopenjskega organa odmerjen v višini 211.901,00 SIT. Organ prve stopnje v svoji odločbi ni navedel ne materialno pravne podlage za navedeno obveznost niti ni obrazložil kako je obveznost odmeril. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe skušala navedene nepravilnosti sanirati tako, da je navajala predpise občine A. (Odlok in Pravilnik), ki so podlaga za odmero obveznosti, pri čemer pa uporabljenih določb Odloka in Pravilnika ni navedla. V izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo, kako se obračuna delež k primarni kanalizaciji. Tožena stranka namreč navaja zgolj količine porabljene vode kot podlago za odmero, ne navede pa, kako se glede na te količine obveznost odmeri. Ravno to pa je bistveno za odločitev v konkretni zadevi. Po presoji sodišča zato taka obrazložitev ni zadostna. Vsaka odločba, ki stranki nalaga obveznost plačila, mora namreč temeljiti na ustreznem predpisu, obenem pa mora biti ta odločba tako obrazložena, da jo zavezanec lahko preveri in ugotovi, kaj se mu zaračunava. Sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve, je pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo. Ker iz navedenih razlogov v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1.odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je tožena stranka v 4. točki izreka izpodbijane odločbe odločila o zadevi, o kateri se ni vodil upravni postopek, sodišče pripominja, da je utemeljen. 247. člen ZUP namreč določa, da organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija ter v okviru pritožbenih navedb, pri čemer pa po uradni dolžnosti pazi, ali na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da obveznost tožeče stranke skleniti z Občino A. pogodbo o ustanovitvi brezplačne služnosti ni bila predmet prvostopenjskega odločanja niti ni bila predmet pritožbe tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo. Tožena stranka je tako v 4. točki izpodbijane odločbe presegla meje preizkusa, ki jih določa 247. člena ZUP in naložila tožeči stranki dodatne obveznosti, pri čemer pa niso podani razlogi iz 2. odstavka 253. člena ZUP. Glede na to bi bilo sicer potrebno 4. točko izreka odpraviti (3. točka 2. odstavka 60. člena ZUS) tudi iz tega razloga, ker pa je sodišče zaradi že navedenih pomanjkljivosti odpravilo izpodbijano odločbo v celoti, na to napako le posebej opozarja, da se ne bi ponovila v nadaljevanju postopka. Prav tako sodišče pripominja, da ni utemeljen tožnikov ugovor, da bi bilo treba pri vračunavanju prispevka KS T. upoštevati obresti, in da je stališče tožene stranke glede tega vprašanja, podano v odgovoru na tožbo, pravilno. V nadaljevanju postopka bodo po mnenju sodišča neupoštevni tudi tožnikovi ugovori glede neutemeljenega zaračunavanja takse za obremenjevanje vode po stopnji, ki velja za imetnike greznic ter glede obljub, ki so bile dane krajanom T. v zvezi z odškodnino zaradi razvrednotenja okolja. Plačevanje takse za obremenjevanje vode namreč ni predmet sporne upravne zadeve, obljube glede odškodnine pa bi bile upoštevne le, če bi bile pravno izpeljane v občinskem predpisu, tega pa tožba ne zatrjuje.

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta, trpi vsak stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zaradi česar je sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.