Jedro

Res sicer v 32. členu ZD ni izrecno določeno, da je izločitev prispevka dediča omejeno le na čas skupnega življenja, vendar to nedvomno izhaja že iz logične razlaga določbe, ko je življenjska skupnost in prispevek dediča vezati na isto časovno obdobje, saj za drugačno razlago ni opore.

Zahtevek po 32. členu ZD za izločitev je stvarno pravni in se pri tem upošteva vsaka pomoč dediča, ki predstavlja prispevek k ohranitvi ali povečanju zapustnikovega premoženja, ne glede na to, ali je imel ta dedič morebiti tudi koristi od tega premoženja. V kolikor je upravičeni dedič iz 32. člena ZD imel dejansko tudi koristi pri prispevku na zapustnikovem premoženju, je to lahko bilo darilo zapustnika temu dediča, ali pa ima zapustnik oziroma po njem njegovi dediči obligacijski zahtevek za povračilo te koristi.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 8. 1. 2003 se zavrže. Pritožbe tožeče in tožene stranke zoper sodbo in zoper sklep z dne 8. 7. 2011 se zavrnejo in se z njimi izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom P 2987/2002-I z dne 8. 1. 2003 (v nadaljevanju sklep z dne 8. 1. 2003) pod 1. točko izreka tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks v tem postopku in pod II. točko izreka višjo zahtevo tožeče stranke (da se jo oprosti plačila vseh stroškov postopka) kot neutemeljeno zavrnilo. S sodbo P 2987/2002-I z dne 7. 3. 2011 (v zvezi s popravnim sklepom P 2987/2002-I z dne 21. 7. 2011; v nadaljevanju sodba) je pod 1. točko izreka iz zapuščinske mase zapustnika F. K. v korist tožeče stranke izločilo 19 % solastnega deleža F. K. na tam naštetih nepremičninah in tožeči stranki priznalo iz naslova njenega soprispevka k povečanju in ohranitvi vrednosti premoženja zapustnika F. K. 19 % pri solastnem deležu F. K., medtem ko je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, pod II. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek, da se iz zapuščinske mase zapustnice R. K. v korist tožeče stranke izloči polovični solastni delež zapustnice na v I. točki izreka navedenih nepremičninah in da se tožeči stranki prizna, da je iz naslova svojega soprispevka k povečanju in ohranitvi vrednosti premoženja zapustnice pridobila ½ solastniškega deleža na navedenih nepremičninah, pod III. točko izreka pa je odločitev o stroških postopka pridržalo za posebni sklep. S sklepom P 2987/2002-I z dne 8. 7. 2011 (v nadaljevanju sklep z dne 8. 7. 2011) je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 7.307,83 EUR.

Zoper sklep z dne 8. 1. 2003 se je pritožila tožena stranka, zoper sodbo in zoper sklep z dne 8. 7. 2011 pa obe pravdni stranki.

Sklep z dne 8. 1. 2003 tožena stranka izpodbija v 1. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu. Navaja, da nasprotuje odločitvi sodišča, s katero je to oprostilo tožnika plačila sodnih taks, ker za takšno odločitev ni bilo osnove. Sodišče prve stopnje namreč v tej smeri sploh ni izvajalo dokazov. Tožnik bi lahko brez vsakega ogrožanja družine plačal sodno takso. Ima namreč stalne dohodke, kakor tudi žena in otroci.

Tožeča stranka se smiselno pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje iz odločitve izpustilo parcelo št. 649/2 k.o. D. in parc. št. 291/2 k.o. P., pri čemer je namesto slednje zapisalo parcelo št. 281/2 k.o. P., ki ni bila nikoli v lasti zapustnika. Nadalje se ne strinja z višino deleža, ki ga je sodišče izločilo iz zapuščine, saj je ta premajhen. Glede denarja, ki ga je tožnik v letih od 1966 do 1977 pošiljal staršema, Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 32. členu ne opredeljuje niti časovnega obdobja niti ne postavlja kriterijev skupnega življenja dediča, ki zahteva izločitev, z zapustnikom. Zlasti ne omejuje pravice zahtevati izločitev le na čas skupnega življenja oziroma na stvari, ki so bile ustvarjene ali ohranjene v tem časovnem obdobju. Ni res, da bi bila tožnikova vlaganja s pošiljanjem denarja iz Nemčije že upoštevana pri odločitvi v zadevi II P 27/2003, saj je bila izročilna in preužitkarska pogodba med tožnikom in zapustnikom sklenjena šele 10. 3. 1996. Neutemeljeno sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi bil denar poslan iz Nemčije porabljen za gradnjo tožnikove hiše. To sodišče ugotovi le na podlagi izpovedb tožencev, ki pa imajo močan interes, da tožnik v tem postopku ne uspe. Da se je s tem denarjem financirala gradnja, je tudi logično nesprejemljiv zaključek, saj je bilo tega denarja mnogo premalo, da bi bilo mogoče z njim zgraditi hišo. Denar je bil namenjen staršema za njuno preživljanje in s tem ohranjanja kmetije, ker bi sicer morala začeti prodajati zemljo. Glede na navedeno bi moralo sodišče iz tega naslova tožniku priznati dodatnih 6,7 %. Pri zavrnitvi zahtevka za priznanje vrednosti, ki izhaja iz nakupa strojev, sodišče prve stopnje spregleda, da so to edini stroji, s katerimi se je kmetija obdelovala. Stroji so zaradi uporabe amortizirani in danes nimajo več vrednosti. Če tožnik strojev ne bi uporabljal in s tem amortiziral, kmetija ne bi bila ohranjena. Ob upoštevanju tega bi bilo potrebno tožniku priznati nadaljnjih 1,7 %. Iz naslova vlaganja v povečanje vrednosti kmetije z izboljšanjem parcel št. 649 in 1783 bi bilo tožniku priznati dodatnih 5,2 %. Za zaključek sodišča prve stopnje, da je bil v času izboljšanja zemljišč zapustnik še vitalen, tožnik pa naj ne bi še živel z njim v skupnosti, ni dejanske podlage. Vsi izvedeni dokazi kažejo na to, da je za povečanje vrednosti zemljišč poskrbel tožnik in ne zapustnik. Ob upoštevanju vsega navedenega bi moral biti tožniku prisojen delež 32,6 %.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in obenem oporeka tudi prisojenemu deležu v višini 19 %. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožnika kot neutemeljenega, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ponovno podaja ugovor pasivne legitimacije, ker v tej pravdi kot enotni materialni sosporniki niso bili zaobseženi vsi dediči, torej ni bila tožena prava stranka. V tožbi namreč ni naveden kot dedič in toženec sin zapustnika V. K., ki tudi ni prejel tožbe. Prejel jo je šele od drugih tožencev, tožba pa pozneje nanj tudi ni bila razširjena. Opozarja, da tožnik v zahtevku pri zemljiščih ni navedel kulture in obsega na zemljiščih, niti ni natančno opredelil obsega vlaganj in ne za kakšno kulturo je šlo, kar vse bi bilo potrebno storiti, da bi se tožbeni zahtevek lahko obravnaval. Nadalje navaja, da po 32. členu ZD tožniku ne pripada ničesar, saj nikoli ni živel skupaj z zapustnikom, ni bil z njim v gospodinjstvu, ni mu pomagal pri delu, ni zanj skrbel po dogovoru. Zapustnik je praktično do smrti delal sam in je imel svoj denar. Pri odločitvi tudi ni upoštevano, da so pri delu pomagali tudi ostali toženci. Sodišče prve stopnje se ne opredeli o izpovedbi žene tožnika z dne 8. 4. 2004, da je tožniku nastal interes šele leta 1995. Vse to potrjuje, da je tožnik kmetijo obdeloval izključno iz svojega ekonomskega interesa. Pritožba opisno ponazarja, kako je tožnik v lastnem interesu obdeloval zemljo, kako je slabo skrbel za očeta, da ni živel doma, kako se je porabljal zapustnikov denar, kako je tožnik kmetoval proti očetovi volji. Ko sodišče prve stopnje po izvedencu ugotovi višino 57.157,33 EUR kot vrednost dela tožnika za ohranitev kmetije, ne upošteva pri tem delu zapustnika samega, dokler je ta še lahko delal, torej prispevek tožnika v navedeni višini ne ustreza dejanskemu stanju. Poleg tega sodišče ni upoštevalo koristi, ki jih je imel tožnik od kmetije in kar je potrdil tudi izvedenec A. U. v svoji izpovedbi 10. 9. 2010. Dejansko je tožnik s kmetijo gospodaril ločeno in le za svoj interes, pri čemer jo je zgolj izčrpaval, ne pa ohranjal ali posodobil. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep z dne 8. 7. 2011 najprej opozarja, da je sklep potrebno spremeniti v skladu z odločitvijo, ki bo sprejeta glede pritožbe zoper sodbo. Odločitev pa je tudi sicer napačna. Kot prvo bi moralo sodišče prve stopnje o stroških odločiti v sodbi, ko je odločilo o glavni stvari. Večina stroškov je posledica dejstva, da je sodišče nerazumno dolgo zavlačevalo s postopkom in se je v postopku zamenjalo kar pet sodnikov, pri čemer je skoraj vsak sodil tako, kot da postopek pred tem sploh ni tekel. Četudi bi ostala odločitev o glavni stvari nespremenjena, so stroški postopka napačni, saj tožeča stranka ni uspela z 19 %, pač pa z 38 %. S tožbo je namreč zahtevala le izločitev ½ nepremičnin, kar je enako 50 % lastniškega deleža zapustnika. Nadalje so nekritično priznani nekateri stroški vlog in narokov tožene stranke. Tako je tožena stranka v vlogi z dne 8. 10. 2003 navajala le svoje mnenje, da bi moralo sodišče najprej odločiti o zadevi II P 27/2002 ali to zadevo združiti s prej navedeno. V vlogah z dne 29. 9. 2009 in 14. 6. 2010 tožena stranka zgolj ponavlja že pred tem podane navedbe. Do narokov dne 16. 5. 2007 in 29. 8. 2007 je prišlo izključno zaradi zahteve tožencev, da se ponovno zasliši že zaslišane priče in stranke ter njihovega nasprotovanja, da se preberejo zaslišanja. Na naroku dne 8. 10. 2009 so se obravnavala le procesna vprašanja. Narok dne 7. 3. 2011 je sodišče razpisalo izključno iz razloga, ker v šestih mesecih po zaključku glavne obravnave ni uspelo napisati sodbe in je zato obravnavo ponovno odprlo.

Tožena stranka se zoper sklep z dne 8. 7. 2011 pritožuje zgolj za primer, če bi sodišče na njeno pritožbo spremenilo odločitev o glavni stvari.

Pritožba zoper sklep z dne 8. 1. 2003 ni dovoljena, medtem ko pritožbe zoper sodbo in zoper sklep z dne 8. 7. 2011 niso utemeljene.

K pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 8. 1. 2003: Po določbi petega odstavka 169. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavni ob izdaji izpodbijanega sklepa, pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče stranko oprostilo plačila sodnih taks, izrecno ni bila dovoljena. Poleg tega pritožba ni dovoljena niti, če jo vloži stranka, ki nima pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Tožena stranka za to pritožbo nima pravnega interesa, saj se je z izpodbijanim sklepom odločalo o pravici tožeče stranke, odločitev o tej pravici pa nima pravnih ali dejanskih posledic za toženo stranko. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo: Pritožbene navedbe glede parcelne številke 649/2, 291/2 in 281/2 so brezpredmetne, ker je sodišče to svojo napako popravilo z že pravnomočnim popravnim sklepom P 2987/2002-I z dne 21. 7. 2011. Zato se pritožbeno sodišče o teh pritožbenih navedbah ne opredeljuje.

Glede pošiljanja denarja iz Nemčije od leta 1966 do 1977 pritožbeno sodišče sprejema za pravilne razloge sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 9. strani izpodbijane sodbe, da takrat med zapustnikom in tožnikom ni bilo življenjske skupnosti in da zato ni pogoja po 32. členu ZD za izločitev iz zapuščine zaradi prispevka v tem obdobju. Res sicer v 32. členu ZD ni izrecno določeno, da je izločitev prispevka dediča omejeno le na čas skupnega življenja. Vendar to nedvomno izhaja že iz logične razlaga določbe, ko je življenjska skupnost in prispevek dediča vezati na isto časovno obdobje, saj za drugačno razlago ni opore. Četudi pa bi pritožbi v tem delu sledili, tega denarja ni možno upoštevati kot prispevka po 32. členu ZD iz nadaljnjega, v izpodbijani sodbi pojasnjenega razloga, to je, da je bil ta denar upoštevan že v izročilni pogodbi v pravdi P 27/2003-II kot prispevek tožnika k preživljanju zapustnika. To je namreč izrecno navedeno v razlogih sodbe P 27/2003-II (v spisu priloga C 86), pri čemer je zlasti opozoriti, da je v izročilni pogodbi bilo dobesedno zapisano, da se kot prispevek k preživljanju zapustnika s strani tožnika upoštevajo tudi denarni zneski, poslani mu z dela v Nemčiji. Nadalje je prepričljivo in pravilno sodišče prve stopnje argumentiralo to dejstvo, da je bil ta denar namenjen in porabljen za gradnjo tožnikove hiše (glej 3. alinejo zadnjega odstavka na 9. strani izpodbijane sodbe). Zlasti je pri tem poudariti, da s tem denarjem mati ni v celoti financirala izgradnje hiše, ampak je z njim le sprotno plačevala delavce in še to ne v celoti, ker se je del plačal z od tožnikovih dolžnikov izterjanega denarja.

Razlogom, ki jih poda sodišče prve stopnje glede tega, zakaj kmetijskih strojev ni šteti k posodobitvi in ohranitvi kmetije (glej tretji odstavek na 10. strani izpodbijane sodbe), je v odgovor pritožbi dodati le, da je sodišče prve stopnje pri izračunu prispevka tožnika upoštevalo celotno ohranjeno vrednost na zemljiščih kmetije v korist tožnika glede na to, če se ta od leta 1985 do smrti zapustnika ne bi obdelovala. Torej je irelevantno, na kakšen način in s čim je tožnik kmetijo obdeloval. Argumentacija sodišča prve stopnje, da ni upoštevati izboljšanja zemljišč parcele št. 649 in 1783 za prispevek tožnika k kmetiji, je sicer res skromna (glej tretji odstavek na 13. strani izpodbijane sodbe), vendar še vedno tako obsežna in prepričljiva, da se z njo potrjuje pravilnost odločitve v tem delu in da je pritožbeni razlogi ne omajajo. Dodati je le, da je dokazno breme, da je prav on izboljšal ti zemljišči, na tožniku in tožnik tudi s pritožbenimi navajanji dejstev, ki govorijo njemu v prid tega izboljšanja, glede na ostale izvedene dokaze v tej smeri, ni mogoče šteti za dokazanega.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča v z njo izpodbijanem delu potrdilo (53. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke zoper sodbo: Tožeča stranka je svojo tožbo z dne 6. 11. 2002 popravila tako, da je kot toženca zaobsegla tudi V. K., s svojo vlogo z dne 18. 11. 2002 (v spisu na list. št. 8), torej še predno je bila tožba poslana toženi stranki v odgovor. Tožba v odgovor res ni bila vročena tudi V. K., vendar je bila ta napaka sodišča sanirana s tem, da je toženi V. K. prejel tožbo od drugih tožencev, kar nenazadnje potrdi tudi pritožba. Da je bil V. K. upoštevan kot eden od tožencev, potrjuje tudi dejstvo, da je skupaj z drugimi toženci vložil odgovor na tožbo, za kar je tudi on izrecno pooblastil vsem tožencem skupnega odvetnika J. V..

Da so nepremičnine v tožbenem zahtevku zadostno opredeljene, mora biti opredelitev takšna, da se te nepremičnine nedvomno identificirajo. Z navedbo njihove parcelne številke in katastrske občine, v kateri leži, je identifikacija nedvoumna. Pritožba tudi sicer argumenitrano ne pojasni, zakaj bi morale imeti v tožbenem zahtevku navedene nepremičnine navedeno tudi njihovo kulturo in izmero, tako, da se te pritožbene trditve niti ne more preizkusiti. V kolikor pa pritožba zahteva od tožnika natančnejšo opredelitev obsega vlaganj in kulture obdelave zemljišč, je to predmet dokazne ocene in načina ugotavljanja prispevka tožnika v smislu 32. člena ZD, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju ali je že bilo z razlogi na pritožbo tožeče stranke.

Ko pritožba trdi, da je tožnikov tožbeni zahtevek za izločitev iz zapuščine zapustnika po 32. členu ZD neutemeljen, ker tožnik ni živel v življenjski skupnosti z zapustnikom, ker nista bila v skupnem gospodinjstvu, ker tožnik zapustniku ni pomagal pri delu in zanj ni skrbel skladno z dogovorom, ker je tožnik kmetijo obdeloval izključno v lastnem in za lastni interes, za kar vse podaja tudi razloge, je ugotoviti, da pritožba v tem delu ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Na vse te navedbe tožene stranke, v kolikor so relevantne za odločitev o tožbenem zahtevku, pa je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izčrpno in zlasti pravilno argumentirano ter prepričljivo, ob pravilni in 8. členu ZPP skladni dokazni oceni, odgovorilo tako, da v odgovor pritožbi v tem delu ni potrebno ničesar dodajati. V čigavem ekonomskem interesu je tožnik kmetijo obdeloval, za odločitev o tožbenem zahtevku ni relevantno. Za izločitev iz zapuščine po 32. členu ZD je namreč pravno relevanten le prispevek dediča k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Da pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni opredeljevalo o izpovedbi žene tožnika, da je pri tožniku nastal interes obdelovanja kmetije šele leta 1995, je protispisna pritožbena navedba, ker ta priča tega ni izpovedala (glej zapisnik o njenem zaslišanju z dne 8. 4. 2004 na list. št. 101 do 103 v spisu).

Zahtevek po 32. členu ZD za izločitev je stvarno pravni in se pri tem upošteva vsaka pomoč dediča, ki predstavlja prispevek k ohranitvi ali povečanju zapustnikovega premoženja, ne glede na to, ali je imel ta dedič morebiti tudi koristi od tega premoženja. V kolikor je upravičeni dedič iz 32. člena ZD imel dejansko tudi koristi pri prispevku na zapustnikovem premoženju, je to lahko bilo darilo zapustnika temu dediča, ali pa ima zapustnik oziroma po njem njegovi dediči obligacijski zahtevek za povračilo te koristi. Torej so pritožbene zahteve o upoštevanju koristi, ki jih je od kmetije tožnik imel, za odločitev o tožbenem zahtevku in nadalje tudi o pritožbi irelevantne.

Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi deleža na zapustnikovem premoženju, ki se v korist tožnika izloči iz njegove zapuščine, res upoštevalo v korist tožnika celotno vrednost, ki predstavlja razliko med sedanjo vrednostjo nepremičnin in med njihovo vrednostjo, če se te od leta 1985 do smrti zapustnika leta 1999 ne bi obdelovale. Pri tem izračunu torej ni upoštevalo morebitne pomoči ostalih dedičev, niti dela zapustnika, dokler je ta še lahko sam delal. Po prepričanju pritožbenega sodišča je takšen način izračuna prispevka tožnika tudi pravilen, ker obseg teh del ni bil takšen, ki bi občutno vplival na ohranjanje vrednosti zapustnikovega premoženja. Da je bilo delo tožnika in njegove družine takšno, ki je dejansko predstavljajo ohranitev vrednosti zapustnikovega premoženja, to je njemu lastnih nepremičnin, je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo in argumentirano pojasnilo v drugem odstavku 11. strani, drugem odstavku 12. strani in drugem odstavku 13. strani izpodbijane sodbe. Zlasti je pri tem poudariti, da je bil napredek pri kmetiji opazen od leta 1984 dalje, ko je kmetija začela prosperirati, vse očitno v posledici njene strojne obdelave s kmetijskimi stroji tožnika. Da je pri strojni obdelavi zemljišč ročno delo, zlasti še sorazmerno starejše osebe, ki strojev tudi ni vešča, kot je to bil zapustnik, zanemarljivo, pa je splošno znano.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v z njo izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 8. 7. 2011: Ker na pritožbo tožeče stranke v odločitev o glavni stvari ni bilo posegano, iz tega naslova ni posegati niti v odločitev o stroških postopka. Neutemeljena pa je pritožba tudi v preostalem delu. Ko tožeča stranka zatrjuje svoj uspeh v pravdi, pozablja, da je v celoti propadla s tožbenim zahtevkom za izločitev iz premoženja zapustnice – matere pravdnih strank. Zato je ocenjeni 19 % uspeh po sodišču prve stopnje kar sprejemljiv. V vlogi z dne 8. 10. 2003 tožena stranka sicer res ni uspela s svojim predlogom za prekinitev postopka ali njegovo združitev s pravdo II P 27/2003. Vendar je bila ta vloga za ta pravdni postopek potrebna, saj se je z njo sodišče seznanilo s postopkom II P 27/2003, na končanje katerega se je dejansko počakalo brez formalne odločitve o prekinitvi postopka, odločitev pa je vplivala tudi na odločitev v tej pravdi. V vlogah z dne 29. 9. 2009 in 14. 6. 2010 je tožena stranka odgovarjala na pred tem vloženi vlogi tožeče stranke in ji torej ni očitati, da je le ponavljala svoje že pred tem podane navedbe. Naroka 16. 5. 2007 in 29. 8. 2007 je razpisalo sodišče in zato sta bila za postopek potrebna. Če je bil razlog oprave naroka na strani sodišča, to ne more biti v breme stranke, ki je v postopku uspela. Enako velja za narok dne 7. 3. 2011. Za narok 8. 10. 2009 pa ni res, da bi se na njem obravnavalo le procesno vprašanje ker so stranke podajale tudi navedbe o glavni stvari, torej se je obravnavala tudi glavna stvar. Glede na navedeno in ker ni bilo ugotoviti niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in v z njo izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 8. 7. 2011: Pritožba je bila vložena le zato, ker se je predvidevala drugačna odločitev o glavni stvari glede na pritožbo tožene stranke zoper sodbo. Ker je bila njena pritožba kot neutemeljena zavrnjena, ni niti potrebe po poseganju v odločitev o stroških postopka. Zato in ker ni bilo ugotovljenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v z njo izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka: Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške, saj v pritožbenem postopku s svojima pritožbama nista uspeli, medtem ko v odgovorih na pritožbo ne navajata ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi nasprotne stranke.