Jedro

Tožniku, ki že ima priznano pravico do invalidnine, bi bilo pravico do višjega zneska invalidnine mogoče priznati le v primeru, če bi nastala nova telesna okvara, oziroma če bi prišlo po izdaji pravnomočne odločbe o pravici do invalidnine do poslabšanja telesne okvare. Zato mu v novem postopku ob tem, da do poslabšanja telesne okvare ni prišlo, ni mogoče priznati višje invalidnine, kljub temu da bi mu ta na podlagi že takrat obstoječe višje telesne okvare morala biti priznana že v prejšnjem pravnomočnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 23. 2. 2009 in št. ... z dne 26. 8. 2008 ter da se ugotovi višja stopnja telesne okvare in da se tožniku priznajo ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja (pravilno: pravica do invalidnine).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu tožnika in postavilo izvedenca specialista ortopeda, ki je podal izvedensko mnenje in ga na zahtevo sodišča tudi dopolnil. V skladu z 243. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodišče je očitno ocenilo, da je mnenje izvedenca potrebno, saj bi v nasprotnem dokazni predlog tožnika zavrnilo. Sodišče tudi ni dvomilo v pravilnost podanega mnenja. Izvedenec je ugotovil, da je skupna telesna okvara podana v višini 60 %. Pri pregledu dne 9. 9. 2010 je bila ugotovljena prikrajšava leve spodnje ekstremitete za 5 do 6 cm. Ni mogoče, da bi takšna prikrajšava nastala po pregledu dne 20. 8. 2008, saj je do zloma leve goleni prišlo že leta 1997. 60 % telesna okvara bi morala biti podana že od 21. 9. 1999 dalje, saj je bila že tedaj podana prikrajšava noge za 5 do 6 cm. Če je telesna okvara obstajala že dne 21. 9. 1999, je obstajala tudi v času vložitve nove zahteve za priznanje telesne okvare. Sodišče pa je pri odločitvi mnenje sodnega izvedenca ignoriralo in mimo njegovega izvedenskega mnenja odločilo, da v času odločanja v tej zadevi ni prišlo do višje stopnje telesne okvare. Sodišče se je napačno postavilo na stališče, da tožnikov modificirani zahtevek za uveljavljanje višje invalidnine za telesne okvaro od leta 1999 dalje ni utemeljen, saj je vsekakor utemeljen v skladu s 170. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) od 19. 8. 2007 dalje, torej za šest mesecev za nazaj, ko je bila zahteva dne 19. 2. 2008 vložena. Tožnik predlaga, da se tožniku prizna telesna okvara 5. stopnje od 19. 8. 2007 dalje in da se mu izplača razlika invalidnine med 6. in 5. stopnjo telesne okvare do izdaje sodbe, od takrat naprej pa se izplačuje invalidnina za 5. stopnjo telesne okvare. Obenem uveljavlja tudi priznanje vseh stroškov postopka, vključno s pritožbenimi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 23. 2. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 8. 2008, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do višje invalidnine za telesno okvaro. Toženec je odločitev oprl na izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 20. 8. 2008, iz katerega izhaja, da je pri tožniku podana 50 % telesna okvara po poglavju VII b točka 11 Sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju: seznam TO), ki se na podlagi 454. člena ZPIZ-1 uporablja do sprejema novega podzakonskega akta. Telesna okvara je podana v višini 40 %, vzrok pa je poškodba izven dela. Telesna okvara je podana zaradi slabo zaraščenega preloma goleni z deformacijo stopala, atrofijo mišic in oteklino. Nadalje je podana tudi 30 % telesna okvara po poglavju II B točka 10 v višini 30 % zaradi posledic bolezni. Gre za izgubo očesa ali vida na enem očesu, če je ostrina vida na drugem očesu večja od 0,5. 40 % telesna okvara, nastala zaradi poškodbe izven dela, je podana od 23. 4. 1999, 30 % telesna okvara, nastala zaradi bolezni, pa je podana od 5. 7. 1999 dalje. Glede skupnega seštevka telesnih okvar pa je bil uporabljen 1. odstavek že citiranega seznama TO , kjer je v točki 1 b določeno, da če obstajata dve ali več telesnih okvar, ki jih določa ta seznam, se skupen odstotek telesne okvare določi tako, da se najvišji odstotek posamične okvare poveča po 10 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 40 % ali 30 %. V sporni zadevi je bil najvišji odstotek (40 %) povečan za 10 %, kar pomeni, da je pri tožniku podana skupna telesna okvara v višini 50 %. Omenjeno je potrdila tudi invalidska komisija II. stopnje dne 23. 12. 2008. Za ugotovljene telesne okvare je bila tožniku že priznana pravica do invalidnine za telesno okvaro in sicer z odločbo št. ... z dne 21. 9. 1999 (priloge sodnega spisa A/2). Toženec torej v predsodnem postopku kljub dokazovanju tožnika, da se mu je zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo, upoštevaje seznam TO, ni ugotovil druge ali višje stopnje telesne okvare.

Poleg seznama TO je pri vprašanju priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro potrebno uporabiti tudi 1. odstavek 143. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne.

Sodišče je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista ortopeda. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, datiranega z dne 9. 9. 2010 izhaja, da zaradi razlogov, kot jih je uveljavljal tožnik v predsodnem postopku oziroma s tožbo, telesna okvara ni podana. Iz prve pripravljalne vloge z dne 12. 10. 2009 izhaja, da je tožnik uveljavljal, da se telesna okvara poveča za 10 % in sicer zaradi okvare na levi goleni zaradi prisotne stalne otekline, zaradi okvare hrbtenice, okvare kolkov, obolenja srca ter slabšega vida na drugem očesu. Sodni izvedenec je v bistvu potrdil mnenje obeh invalidskih komisij, kakor tudi stališče članice invalidske komisije zdravnice izvedenke, razvidno iz dopisa, datiranega z dne 30. 10. 2009 (list. št. 19 sodnega spisa). Je pa sodni izvedenec ob osebnem pregledu dne 9. 9. 2010 ugotovil, da je tožnikova hoja izrazito šepajoča levo ter da je leva spodnja ekstremiteta ob primerjanju absolutne in relativne dolžine, 5 do 6 cm krajša od desne spodnje ekstremitete. Zaradi tega je podal mnenje, da dodatno k že obstoječi okvari obstaja še telesna okvara zaradi prikrajšave leve spodnje ekstremitete absolutno od 4 do 7 cm. Telesna okvara znaša 30 %, skupna telesna okvara pa 60 % in obstaja od 21. 9. 1999. V dodatnem pisnem izvedenskem mnenju je izvedenec pojasnil, da je bil tožnik dne 20. 8. 2008 osebno pregledan na invalidski komisiji I. stopnje, kjer so ugotovili prikrajšavo leve spodnje okončine za 3 cm. Na pregledu pri izvedencu dne 9. 9. 2010 pa je bila ugotovljena prikrajšava leve spodnje ekstremitete za 5 do 6 cm. Izvedenec meni, da je skoraj nemogoče, da bi v času od pregleda na invalidski komisiji dne 20. 8. 2008 pa do pregleda pri sodnem izvedencu prišlo še do dodatne prikrajšave leve spodnje ekstremitete, saj je do zloma leve goleni prišlo že leta 1997. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo mnenja sodnega izvedenca. Z izvedencem je razčistilo dejansko stanje in ugotovilo, da je toženec v predsodnem postopku pravilno ugotovil, da pri tožniku ni podana telesna okvara v višjem odstotku, kot pa je bila že ugotovljena z že citirano pravnomočno odločbo z dne 21. 9. 1999. Glede prikrajšave leve spodnje ekstremitete za 5 do 6 cm, katera naj bi bila podana že 21. 9. 1999, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ugotovitev izvedenca nanaša na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe z dne 21. 9. 1999, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidnine za telesno okvaro v višini 50 %. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, da je odločba postala pravnomočna. Vrhovno sodišče RS je v drugi zadevi VIII Ips 103/2009 z dne 15. 2. 2011 poudarilo, da pravnomočnost izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju. Pravnomočno odločbo lahko stranka izpodbija le z izrednimi pravnimi sredstvi, če so za to izpolnjeni ustrezni zakonski pogoji. Pravnomočnost tako ozdravi napake, ki so se pri izdaji odločbe morebiti zgodile. Tožniku bi bilo torej možno priznati pravico do višjega zneska telesne okvare le v primeru, če bi nastala nova telesna okvare oziroma če bi prišlo po izdaji pravnomočne odločbe do spremembe (poslabšanja) telesne okvare. ZPIZ-1 namreč v 1. odstavku 163. člena določa, da na podlagi invalidnosti in telesne okvare pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha, ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (2. odstavek 163. člena ZPIZ-1).

Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da je po izdaji pravnomočne odločbe toženca z dne 21. 9. 1999 pa do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca, ki je bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, prišlo do poslabšanja ali do nastanka nove telesne okvare, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.