Jedro

Sodišče nima zakonske podlage, da bi smelo zavezati toženo stranko kot delodajalca k razporeditvi tožnika na delovno mesto, h kateremu je bil ob sklenitvi delovnega razmerja razporejen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo v izreku pod I. zavrnilo tožbene zahtevke in sicer, da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na delovno mesto pomočnika poveljnika poveljstva za operativno učne zadeve v 43. OPSV, ovrednoteno z osnovnim koeficientom 3,40 skupaj z dodatki 4,90 (prvi odstavek), in mu izplačati znesek 1.986.426,67 SIT s pripadki iz naslova razlike med prejeto plačo in plačo, ki jo je tožnik prejemal na delovnem mestu pomočnika poveljnika štaba za učne zadeve za čas od 1.3.1992 do izdaje te sodbe (drugi odstavek) ter plačati odškodnino, ki predstavlja razliko med prejetimi potnimi stroški in kilometrino v višini 30 % cene super bencina za čas od 16.10.1992 do 24.11.1995 v znesku 610.000,00 SIT s pripadki. Sodišče je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in tožnika zavezalo k plačilu zneska 50.894,00 SIT, ki ga je uveljavljala tožena stranka iz naslova preveč plačanih potnih stroškov tožniku. Tožnika je zavezalo tudi k povrnitvi stroškov postopka v znesku 47.166,00 SIT. S sklepom v izreku pod II. je zavrglo tožbeni zahtevek tožeče stranke (pravilno: tožbo) na razveljavitev odločb tožene stranke št. 10/440 z dne 1.3.1992, št. 10/1461 z dne 1.6.1992 in št. 10/2793 z dne 5.10.1992 v celoti, ter odločbe št. 123-7921/95 z dne 22.11.1995 v delu, na podlagi katerega je bil tožnik razporejen na delovno mesto skladiščnika s količnikom 2,75. Sodišče je sprejelo pravno presojo, da tožnik ni upravičen zahtevati razporeditve na dolžnost, za katero se zahteva visoka izobrazba - ki je tožnik nima - ne glede na to, da je bil na tako delovno mesto ob sprejemu v delovno razmerje, razporejen. V posledici tega zaključka je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na izplačilo razlike med prejeto plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal na delovnem mestu pomočnika poveljnika poveljstva za učne zadeve. Zavrnitev tožnikovega odškodninskega zahtevka pa je sodišče oprlo na ugotovitev, da njegova vsakodnevna vožnja na delo ni imela narave službenih potovanj, ki bi opravičevala povrnitev potnih stroškov in kilometrine v višini 30 % (namesto 15 %) cene bencina. Ker so bili tožniku povrnjeni stroški prevoza v skladu z 11. točko sklepa Vlade Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 22/91), je njegov zahtevek zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe na plačilo zneska 50.894,00 SIT, ki izhaja iz naslova preveč plačanih stroškov prevoza tožniku. Tožbo na razveljavitev tožniku izdanih razporeditvenih odločb je sodišče zavrglo, ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za njihovo meritorno obravnavanje, saj je tožnik zamudil rok za sodno varstvo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka (ki se nanaša na plačilo razlike v plači) razveljavilo in spremenilo izrek pod točko II. tako, da je zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe kot neutemeljen. V ostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Proti delu odločitve sodišča druge stopnje, s katerim je bil vzdržan v veljavi sklep prvostopnega sodišča o zavrženju tožbe in zavrnilnem delu sodbe je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je prezrlo dejstvo, da je bil predlog na sodišče združenega dela vložen 25.10.1993, ko so še veljale določbe Zakona o sodiščih združenega dela. Po tem zakonu je bilo potrebno v predlogu za sodno varstvo navesti le sporno razmerje, o katerem naj sodišče odloči in dejstva, ki so pomembna za odločitev. Čeprav tožnik v svojem predlogu res ni izrecno zahteval razveljavitve spornih razporeditvenih odločb tožene stranke, vsebina predloga ponuja tak zaključek. Zato ni mogoče sprejeti pravne presoje sodišča, da je bil zahtevek na razveljavitev navedenih odločb postavljen šele s pripravljalno vlogo z dne 9.12.1997. Tudi sedaj veljavni Zakon o delovnih in socialnih sodiščih ne zahteva, da je delavec dolžan postaviti določen zahtevek, nasprotno iz 23. člena sledi, da sploh ni dolžan postaviti določenega zahtevka oziroma, če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Sodišče z odločitvijo o zavrženju tožbe, po stališču revizije, ni kršilo samo zakona, ampak tudi ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Zavrnitev tožbenega zahtevka na razporeditev tožnika na delovno mesto pomočnika poveljnika poveljstva za operativno učne zadeve v 43. OPSV je sodišče zmotno oprlo na določilo 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, saj bi za svojo odločitev moralo uporabiti določbo 30. člena Zakona o delavcih v državnih organih in 1. odstavka 109. člena Zakona o obrambi. Razporeditev delavcev v državnih organih se po omenjeni določbi Zakona o delavcih v državnih organih izvaja glede na njihovo znanje in usposobljenost, ne pa po stopnji njihove strokovne izobrazbe. Zakon o obrambi v 1. odstavku 109. člena določa izjemo od izpolnitve zahteve po ustrezni stopnji izobrazbe za tiste, ki so bili pripadniki stalne sestave teritorialne obrambe na dan 18.7.1991, če so ob uveljavitvi tega zakona imeli najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe. Odškodninski zahtevek tožnika temelji na pravnomočni odločitvi, da je bil nezakonito razporejen na delo v P., zato je upravičen do odškodnine v razliki do 30 % cene super bencina, kot velja za navadna službena potovanja. Zaradi vsega navedenega predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot nedovoljena zavrže, saj tožnik ni navedel nobenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga tožnik v reviziji uveljavlja, pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 370. člena ZPP/99). Sodišči prve in druge stopnje pa sta pravilno uporabili materialno pravo.

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Druge postopkovne kršitve upošteva le, če so v reviziji izrecno navedene in obrazložene, česar pa tožnik v svoji reviziji ni storil. Sodišče prve stopnje je tožbo glede dela tožbenega zahtevka, za katerega je pravilno ugotovilo, da je bil uveljavljen šele s pripravljalno vlogo z dne 9.12.1997, pravilno zavrglo na podlagi določb Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), torej materialnopravnih predpisov. V 1. odstavku 83. člena ZTPDR je določeno, da ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Rok iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR je prekluzivne narave, saj s potekom tega roka delavčeva pravica zahtevati sodno varstvo ugasne. Z določilom 105. člena ZDR, ki daje delavcu pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR v primeru takoimenovanega molka organa, pa je ta rok izgubil naravo prekluzivnosti, saj 105. člen ni določil časovne omejitve, do katere lahko delavec uveljavlja procesno pravno varstvo. Ker ga je upoštevati kot splošen zastaralni rok, je revizijsko sodišče sprejelo kot pravilno pravno presojo odločitvi obeh sodišč o zavrženju tožbe v izpodbijanem delu, saj je tožena stranka takoj po uveljavitvi tožbenega zahtevka na razveljavitev razporeditvenih odločb dne 9.12.1997, ugovarjala njegovi pravočasnosti (list. št. 79).

Sklicevanje revizije, da je bil tožnikov zahtevek postavljen in uveljavljen skladno določilu takrat veljavnega Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84 - ZSZD) in torej pravočasen, ne drži. Pri tem je opozoriti na določbo 13. člena tega zakona, ki je izrecno določal, da se v postopku pred sodišči združenega dela uporabljajo določbe od 1. do 24. poglavja Zakona o pravdnem postopku, kolikor ustrezajo naravi spora, v katerem sodišče odloča, in če niso nasprotne temu zakonu. Tožbeni zahtevek, to je zahtevek po pravnem varstvu določene vsebine, je tako pomembna sestavina tožbe, da ga 185. člen ZPP šteje kot obligatoren del tožbe. Od identitete tožbenega zahtevka je namreč odvisna tudi presoja litispendence, objektivne kumulacije, spremembe tožbe in pravnomočnosti. Zato ni mogoče sprejeti pravnega stališča revizije, da uveljavitev tožbenega zahtevka v postopku pred sodišči združenega dela ni bila potrebna. 9. člen ZSZD je izrecno določal, da sodišče združenega dela odloča o zahtevku udeležencev, ki je moral biti vsebovan v njegovem predlogu (6. člen). Omejitev načela dispozitivnosti strank je bila izražena le v določbi 6. člena, ki je dopuščal nadaljnje vodenje postopka po vložitvi predloga sodišču po uradni dolžnosti. Prvotno postavljeni zahtevek tožnika v predlogu z dne 23.10.1993 ni vseboval zahteve po razveljavitvi razporeditvenih odločb, temveč samo zahtevo po razporeditvi tožnika na delovno mesto pomočnika načelnika štaba za učne zadeve (točka 1), izplačilo razlike v plači (točka 2) in izplačilo razlike za stroške prevoza na delo in z dela (točka 3). Da tožnik sam ni bil prepričan, da tako postavljeni zahtevek vsebuje opredelitev pravnega varstva, ki ga je hotel doseči, dokazuje njegova pripravljalna vloga z dne 9.12.1997 z zahtevo po razveljavitvi razporeditvenih odločb. Tudi revizijska trditev o zmotni uporabi 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) ni utemeljena. Po 1. odstavku 23. člena delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka samo v primeru, če uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločitev delodajalca. V obravnavanem primeru dokončnih odločitev drugostopnega organa tožene stranke - razen odločbe z dne 12.8.1993 - ni bilo, zato je upoštevati določbo 3. odstavka tega člena. Delavec mora v primeru, ko uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o ugovoru oziroma zahtevi za uveljavljanje pravic, v tožbi navesti bistveno vsebino ugovora oziroma zahteve, o kateri ni bilo odločeno. Tožnik svojih ugovorov zoper odločbe prvostopnega organa tožene stranke z dne 1.3.1992 in 1.6.1992 ni izkazal s pismenimi odpravki, sodišče prve stopnje jih je - čeprav nedokazano - upoštevalo iz navedb v vlogah tožnika z dne 16.10.1992 in 19.5.1993. Zato bi tudi ob pravočasno vloženi zahtevi za njihovo sodno varstvo, za meritorno obravnavanje ne bila izpolnjena procesna predpostavka iz 2. odstavka 83. člena ZTPDR).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila tudi zavrnitev tožbenega zahtevka na razporeditev tožnika na delovno mesto pomočnika poveljnika poveljstva za operativno učne zadeve materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvi, da izpodbijane razporeditvene odločbe niso bile razveljavljene, ampak je bilo z dokončno odločbo tožene stranke z dne 12.8.1993, ki je na podlagi sodbe Delovnega sodišča v K. opr. št. Pd 362/94-9 z dne 18.10.1994 postala pravnomočna, naložena toženi stranki le obveznost, da razporedi tožnika na dolžnost v kraju, do katerega bo potreboval največ eno uro vožnje v eno smer. Ker s to odločbo tožnik ni bil razporejen na konkretno delovno mesto, ne more zahtevati po pravni presoji sodišča, njene izvršitve za delovno mesto pomočnika poveljnika poveljstva za operativno učne zadeve.

Revizijsko sodišče ob tem dodaja, da tudi v primeru ugotovitve nezakonitosti tožniku izdanih razporeditvenih odločb, sodišče nima zakonske podlage, da bi smelo zavezati toženo stranko kot delodajalca k razporeditvi tožnika na delovno mesto, h kateremu je bil ob sklenitvi delovnega razmerja razporejen. Takšen poseg sodišča bi moral biti namreč v zakonu posebej urejen. Okvire odločanja sodišča je v primeru, ko je sodišče ugotovilo, da je delavcu prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom oziroma s splošnim aktom, poznal le 64. člen Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 22/73 - ZMRD). Ta je določal, da sodišče vrne delavca na dotedanje delovno mesto, če ni bilo odpravljeno oziroma na kakšno drugo delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi določenega poklica oziroma smeri ali stroke, v kateri je delavec delal, ali pa prisodi na delavčevo zahtevo le odškodnino. Kasnejši delovnopravni predpisi niso več vsebovali posebnih določb o pravicah delavca, kateremu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način in se je po pravnomočnosti sodne odločbe vrnil na delo. Za odpravo posledic ugotovljene nezakonitosti razporeditve delavca pa sodišče v delovnem sporu že doslej ni imelo v zakonih nobenih pooblastilnih norm za reintegracijo delavca na prejšnje delovno mesto.

Svoj odškodninski zahtevek, ki ga je sodišče prav tako zavrnilo, tožnik utemeljuje s trditvijo, da je bila ugotovljena nezakonitost njegove razporeditve na delo v P.. Tudi, če bi bila ta trditev izkazana s pravnomočno sodno odločbo, sama ugotovitev nezakonitosti odločbe ne bi imela za posledico odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik bi moral primarno izkazati predpostavke za njeno odgovornost, predvsem pa protipravno ravnanje tožene stranke. Za protipravno ravnanje ni mogoče šteti že vsako nedokončno odločbo pristojnega organa, ki je po presoji drugostopnega organa nepravilna. Zgolj spremenjena ali razveljavljena odločba prvostopnega organa delodajalca v odškodninskem sporu še ni podlaga za stališče, da je bilo njegovo ravnanje protipravno. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka.

Ker sodišče druge stopnje ni kršilo ne procesnega ne materialnega prava, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, ZSZD, ZZD in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).