Jedro

Tožnica je delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje in ki je imela po zadnjem objavljenem letnem poročilu na presečni datum 1. 1. 2020 več kot 4 mio EUR celotnega kapitala. Že samo na tej podlagi pa je glede na drugi odstavek 4. člena ZPre-1, ki kriterija glede števila delničarjev in celotnega kapitala določa alternativno, tožnica izpolnila kriterije za nejavno delniško družbo v smislu cit. določila, kot takšna pa je, dokler so ti zakonski pogoji izpolnjeni, podvržena toženkinemu nadzoru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se tožnici naloži plačilo nadomestila za nadzor za leto 2020 v znesku 294,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, kar je tožnica dolžna plačati na v izreku navedeni račun toženke, in sicer v roku 8 dni po pravnomočnosti izpodbijane odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na podlagi prvega odstavka 491. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) v zvezi s prvim odstavkom 557. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1) izdala Tarifo o taksah in nadomestilih Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Tarifa), v kateri je določila tudi višino nadomestila za nadzor nad izdajateljem iz drugega odstavka 140. člena ZTFI-1. V skladu s tretjim odstavkom tarifne številke 120 Tarife znaša letno nadomestilo za nadzor nad izdajateljem iz drugega odstavka 140.člena ZTFI-1 70 točk, vrednost točke znaša 4,20 EUR (prvi odstavek 5. člena Tarife.) Obveznost za plačilo nadomestila za nadzor nastane 1. januarja v koledarskem letu za tekoče leto (6. alineja prvega odstavka 8. člena Tarife). Nadomestilo za nadzor se plača v enkratnem znesku za tekoče leto, in sicer obveznost zapade v plačilo 31. maja v koledarskem letu za tekoče leto (drugi odstavek 9. člena Tarife). Glede na dejstvo, da je bila tožnica na dan 1. 1. 2020 izdajatelj iz drugega odstavka 140. člena ZTFI-1, tj. nejavna družba iz 4. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) oz. subjekt nadzora po ZPre-1, saj je imela na podlagi do dne nastanka zadevne obveznosti zadnje javne objave letnega poročila na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe, tj. letnega poročila za leto 2018, več kot 4 mio EUR celotnega kapitala, in ker je imela na zadnji dan leta pred letom, ki je pomembno za presojo uporabe ZPre-1, najmanj 250 delničarjev, kot to izhaja iz seznama družb – izdajateljic delnic kot nematerializiranih vrednostnih papirjev, vpisanih v centralnem registru, posredovanega toženki s strani KDD, je v skladu s tretjim odstavkom tarifne številke 120 Tarife dolžna poravnati nadomestilo za nadzor za leto 2020, ki znaša 70 točk oziroma 294,00 EUR. Toženka je izdala izpodbijano odločbo, ker subjekt nadzora nadomestila za nadzor za navedeno leto ni plačal Agenciji v roku, kot je določen, niti kasneje. Skladno z drugim odstavkom 557. člena ZTFI-1 je pravnomočna odločba izvršilni naslov.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper navedeno odločitev in sodišču predlaga, naj jo odpravi, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da graja pomanjkljivo obrazložitev sklepa, ko toženka obveznost plačila utemeljuje zgolj s tar. št. 77 Tarife, brez obrazložitve, kakšen nadzor je opravila. Meni, da ni zavezana k plačilu, saj ne sodi med nadzorovane družbe, ker za leto 2017 sploh ni izdelala in oddala letnega poročila, zato toženka iz letnega poročila za 2017, na katerega se sklicuje, ni mogla razbrati podatka o številu tožničinih delničarjev. Pravilnosti izpodbijane odločitve zato ni mogoče preveriti, saj razen spornega podatka o letnem poročilu za leto 2017, ki ne obstaja, drugega o izpolnjevanju kriterijev v izpodbijani odloči ni. Zato gre za arbitrarno in neobrazloženo odločbo, ki se je ne da preveriti. V dokaz svojih navedb se tožnica sklicuje na vpogled v AJPES glede letnega poročila za 2017, predlaga pa tudi zaslišanje strank.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnice. Navaja, da izpodbijana odločba ne temelji na tar. št. 77 Tarife, ampak na tretjem odstavku tar. št. 120, kot je to v odločbi tudi jasno zapisano.

5. Oddelek 3.3. ZTFI-1, ki se smiselno uporablja za družbe iz drugega odstavka 140. člena ZTFI-1, vsebuje precej določb o obveznosti objave informacij o spremembi pomembnih deležev, o spremembi deleža lastnih delnic idr., pri tem pa je relevanten tudi oddelek 3.5. ZTFI-1, kar pomeni, da je treba nadzorovane informacije predložiti tudi toženki idr. Toženki je zakonodajalec torej poveril nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti nejavnih družb iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1, toženka pa prek stalnega nadzora pridobiva informacije, spremlja objave ter preverja med drugim prejem obvestil, ki so podlaga za nadaljnje javne objave, vse pa z namenom obveščanja javnosti, saj je le tako vlagateljem omogočeno trgovanje, nadzor izdajateljev in splošna preglednost trga. Ker te aktivnosti pri posameznih družbah niso vedno enakomerne, tudi nadzora ni mogoče vnaprej predvideti, zato je nadomestilo določeno na pavšalen način. Obveznost nadzora je torej zakonsko predpisana (tretji odstavek 146. člena ZTFI‑1), prav tako pa ima tudi nadomestilo svojo podlago v zakonski določbi (prvi odstavek 491. člena ZTFI-1, na podlagi katerega je bila sprejeta Tarifa). Toženka dodaja, da pri tem ni dolžna zavezancem njihove obveznosti napovedovati ali predstavljati, saj je ta predpisana. Vseeno pa je v letu 2020 tudi tožnici pred zapadlostjo poslala obvestilo v tej zvezi. Dodaja, da se izpodbijana odločba tudi ne sklicuje na letno poročilo za leto 2017 niti ne črpa podatkov iz tega dokumenta, kot se to napačno navaja v tožbi. Izpodbijana odločba se jasno nanaša na višino tožničinega kapitala (ki je v relevantnem trenutku presegala 4 mio EUR) ter število njenih delničarjev (ki jih je bilo več kot 250), do tega pa se tožnica v tožbi ni opredelila. Meni tudi, da izpodbijana odločba ni arbitrarna, saj je tožnica nedvomno izpolnjevala kriterije za nejavno družbo iz 4. člena ZPre-1 (bila je izdajateljica rednih delnic z oznako ... in prednostnih delnic z oznako ..., ki niso bile uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu; to je tožnici nedvomno znano, glede na to, da je bila sama izdajateljica teh delnic), prav tako pa je na presečni datum 31. 12. 2019 imela več kot 250 delničarjev (gre za zadnji dan leta pred letom, ki je pomembno za presojo uporabe ZPre-1; delničarjev pa je imela skupno 344, od tega 314 imetnikov rednih delnic in 30 imetnikov prednostnih delnic, kot to izhaja iz delniške knjige, do katere ima tožnica dostop). Nobeno od teh dveh dejstev tožnici ni nepoznano, zato je bil zaključek o obveznosti plačila nadomestila jasen in nearbitraren. Toženka tudi nasprotuje izvedbi dokaza z zaslišanjem tožničinega likvidacijskega upravitelja, saj ta dokazni predlog ni niti substanciran, poleg tega pa je utemeljenost izpodbijane odločbe preverljiva na podlagi podatkov, objavljenih v javnih uradnih evidencah (KDD glede števila delničarjev in AJPES glede višine kapitala). Toženka ocenjuje, da je izpodbijana odločba izdana ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega prava ter pravil postopka, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Z izpodbijano odločbo je toženka naložila tožnici plačilo nadomestila za nadzor nad izdajateljem iz drugega odstavka 140. člena ZTFI-1. 8. ZPre-1 v prvem odstavku 70. člena določa, da toženka opravlja nadzor nad izvajanjem tega zakona, pri čemer se določbe tega zakona skladno z 2. alinejo drugega odstavka 4. člena uporabljajo tudi, če je ciljna družba delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje, če ima ta na zadnji dan leta pred letom, ki je pomembno za presojo uporabe tega zakona, najmanj 250 delničarjev ali več kot 4 milijone evrov celotnega kapitala, ki je razviden iz zadnje javne objave letnega poročila te družbe na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe. Skladno s 3. točko prvega odstavka 491. člena ZTFI (saj določbe 13. poglavja ZTFI skladno s prvim odstavkom 557. člena ZTFI-1 niso razveljavljene, mednje pa sodijo tudi določbe o sredstvih za delo toženke) toženka izda tarifo, v kateri med drugim določi tudi nadomestila za opravljanje drugih nalog, ki jih po ZTFI ali drugem zakonu oziroma predpisu opravlja toženka.

9. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da temelji na dveh ugotovitvah, in sicer, da je imela tožnica na relevantne presečne datume več kot 250 delničarjev in več kot 4 mio EUR celotnega kapitala, slednje pa izhaja iz tožničinega letnega poročila za leto 2018. Med strankama je nesporno, da je tožnica delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje in ki je imela po zadnjem objavljenem letnem poročilu na presečni datum 1. 1. 2020 več kot 4 mio EUR celotnega kapitala. Tožnica v tožbi namreč ne izpodbija tega, da bi na relevantni presečni datum imela več kot 4 mio EUR celotnega kapitala, zato je to dejstvo nesporno. Že samo na tej podlagi pa je glede na drugi odstavek 4. člena ZPre-1, ki kriterija glede števila delničarjev in celotnega kapitala določa alternativno (N.B.: uporaba veznika _ali_), tožnica izpolnila kriterije za nejavno delniško družbo v smislu cit. določila, kot takšna pa je, dokler so ti zakonski pogoji izpolnjeni, podvržena toženkinemu nadzoru.

10. Tožnica v tožbi izpodbija uporabo letnega poročila za leto 2017, češ da iz njega ni mogoče razbrati, da bi imela več kot 250 delničarjev, saj da letnega poročila za leto 2017 sploh ni izdelala in oddala. Te tožbene navedbe ne prestanejo sodne presoje, saj, kot to pravilno izpostavlja že toženka, izpodbijana odločba ne sloni na tožničinem letnem poročilu za leto 2017, sploh pa ne v zvezi s številom delničarjev. Zato sta dokazna predloga za vpogled v AJPES glede letnega poročila za leto 2017 ter za zaslišanje tožnikovega likvidacijskega upravitelja za odločitev povsem nerelevantna. Izpodbijana odločba se na tožničino letno poročilo, in sicer za leto 2018, sklicuje v zvezi z ugotovljeno višino tožničinega kapitala; glede števila delničarjev pa temelji na informacijah, prejetih s strani KDD, česar pa tožnica s tožbo ne izpodbija. Tožničine tožbene navedbe o tem, da izpodbijane odločbe glede izpolnjevanja kriterija števila delničarjev ni mogoče preizkusiti, so zato neutemeljene, kar je sodišču spoznavno že s samim branjem izpodbijane odločbe oz. njene obrazložitve.

11. Prav tako pa je neutemeljeno tožbeno navajanje, da naj bi izpodbijana odločba temeljila na tar. št. 77 Tarife, ne da bi bilo obrazloženo, kaj konkretno je za to nadomestilo toženka nadzorovala. Izpodbijana odločba namreč povsem jasno temelji na tretjem odstavku tar. št. 120 Tarife, ki določa, da letno nadomestilo za nadzor nad izdajateljem iz drugega odstavka 140. člena ZTFI-1 znaša 70 točk in se plača v enkratnem znesku za tekoče leto. Nemerodajna določba tar. št. 77 pa določa, da se določbe Tarife, ki veljajo za pokojninske sklade po ZPIZ-2, smiselno uporabljajo tudi za pokojninske sklade, ustanovljene po ZKDPZJU, v skladu s četrtim odstavkom 214. člena ZPIZ-2. Tožbeni ugovori o uporabi tar. št. 77 Tarife so tako neutemeljeni. Prav tako pa je po presoji sodišča neutemeljeno naziranje tožnice, da bi toženka morala podajati pojasnila o svojem nadzorovanju. Toženka namreč ne izvaja storitev za plačilo na trgu, ki bi jih bila dolžna uporabniku specificirati in dokazovati, temveč nastopa kot državni organ, regulator trga, ki se financira med drugim tudi iz tovrstnih nadomestil za nadzor.

12. Ker po povedanem tožba ni utemeljena, jo je sodišče na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) zavrnilo, pri čemer je, glede na neosporavano dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba (o višini kapitala in številu delničarjev tožnice), in ker je v zadevi dejansko šlo le za pravna vprašanja, odločilo na seji po prvem odstavku 59. člena ZUS-1. 13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.