Jedro

Obstoj pogojev za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve (uporabnine) se presoja v razmerju med lastnikom stvari in osebo, ki stvar uporablja brez pravne podlage. To velja tudi za predpostavko prikrajšanja. Prikrajšanje premoženja tožeče stranke, ki nepremičnine ni mogla uporabljati, ker sta jo toženca uporabljala brez pravne podlage, nima nobene zveze z višino kupnine, za katero je bila nepremičnina kupljena. Višina kupnine je stvar dogovora med prodajalcem in kupcem. Nanjo seveda lahko vpliva zasedenost nepremičnine, vendar le v razmerju med strankama prodajne pogodbe. Morebitna nižja kupnina zaradi zasedenosti nepremičnine ob odsotnosti kakršnegakoli dogovora med kupcem in prodajalcem, ki bi vključeval tudi osebe, ki nepremičnino nezakonito zasedajo, na pravni položaj slednjih ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno in se izpodbijana sodba razveljavi: - v delu I. točke izreka, s katerim je bil razveljavljen sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 139955/2009 z dne 1. 10. 2009 v delu 1. odstavka izreka, s katerim je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po vročitvi sklepa tožeči stranki poravnati 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4.2009 dalje do plačila, 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 dalje do plačila, 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2009 dalje do plačila, 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2009 dalje do plačila in 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2009 dalje do plačila, in v 3. odstavku, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen, in - v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I) tudi v preostalem delu razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 139955/2009 z dne 1. 10. 2009 v 1. in 3. točki izreka (za glavnico v višini 17.500,00 EUR in za pripadajoče zamudne obresti) in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (II) tožeči stranki naložilo, naj tožencema povrne pravdne stroške v višini 2.272,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper celotno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da glede na izračunane zneske izvedenca ugodi tožbenemu zahtevku s pripadki, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Sodišče je odločilo o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Tožeča stranka se je namreč v prvem sojenju pritožila le zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka v višini 10.061,95 EUR, višje sodišče pa je pritožbi ugodilo le v izpodbijanem delu 2. in 3. točke izreka prve sodbe. Sodišče je kljub jasnim navodilom višjega sodišča, ki jih je dalo v razveljavitvenem sklepu z dne 17. 12. 2014, da pogodbeno razmerje med tožečo stranko in prodajalcem v konkretnem sporu ni relevantno, ponovno odločilo, da prikrajšanje tožeče stranke ni izkazano, ker tožeča stranka iz razloga razlike med ocenjeno vrednostjo nepremičnine ter plačano kupnino za nepremičnino ni utrpela škode, čeprav toženca nista bila pogodbeni stranki pri nakupu nepremičnine, ki sta jo neupravičeno zasedala. Dejstvo je, da je tožeča stranka skupaj z A.A. nepremičnino pošteno kupila, jo pošteno plačala in bila oškodovana s strani tožencev, ki sta jo neupravičeno zasedala. V konkretnem primeru je treba uporabiti 198. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki jasno določa temelj za zahtevek zoper tistega, ki uporablja tujo stvar v svojo korist, in ne dopušča razlogovanja v smislu, da se tožencema dopusti okoriščanje iz razloga, ker sta kupca domnevno poceni kupila nepremičnino. Ne glede na navedeno še poudarja, da je cena nepremičnine v nekem trenutku odvisna od veliko faktorjev. V konkretnem primeru sta kupca zalagala lastna sredstva ob dejstvu, da sta kupnino morala takoj plačati, nepremičnina pa je bila zasedena in je bil potreben napor in čas za izselitev tožencev. Tudi eventualno ugoden nakup zato ne opravičuje nezakonitega zasedanja. Meni, da obrazložitev sodišča ni logična, odločitev pa je tudi samovoljna in pomeni konec pravne države. Poleg tega je bil zlorabljen dokazni predlog tožeče stranke s tem, ko se je od izvedenca zahtevalo, da izdela mnenje glede tržne cene nepremičnine v času nakupa nepremičnine za več let nazaj, pri čemer je stroške izvedenca založila tožeča stranka. Odločitev je tudi v nasprotju s pravnomočno odločitvijo v drugi zadevi med istima strankama z isto vsebino le za drugo časovno obdobje. Dodatna obrazložitev sodišča, ki omogoča spremembo sodbe s strani višjega sodišča, kaže, da tudi sodnica ne verjame več v pravilnost osnovne zavrnilne odločitve. Zmotna je tudi obrazložitev glede aktivne legitimacije tožeče stranke za uporabnino solastnika nepremičnine A.A. Glede na pogodbo o upravljanju obravnavane nepremičnine z dne 26. 2. 2008 in pričanje A.A. ter ostale dokaze je izkazan dogovor med A.A. in tožečo stranko, da tožeča stranka z nepremičnino upravlja in gospodari v celoti. Dogovorjeno je bilo tudi, da tožeča stranka hišo oddaja v najem in pobira dohodke od celotne nepremičnine, plačuje stroške in deli dobiček glede na sorazmerni delež po lastniških deležih na nepremičnini. Ker je torej izkazano, da bo tožeča stranka glede na pogodbeno razmerje za plačilo v svojem imenu in na račun solastnika A.A. nepremičnino upravljala v celoti, je aktivna legitimacija tožeče stranke podana. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženca sta na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Menita, da je sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, zaradi česar predlagata, da se pritožba zavrne kot neutemeljena, tožeči stranki pa se naloži plačilo stroškov njunega odgovora na pritožbo.

5. Toženca se pritožujeta zoper stroškovno odločitev. Predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 3.040,21 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je napačno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), prav tako stroškovna odločitev v zavrnilnem delu ni obrazložena. Pri odmeri nagrade za postopek sodišče ni upoštevalo tarifne številke 1200 ZOdvT, v skladu s katero se količnik za vsako dodatno stranko poveča za 0,3. Ob upoštevanju navedene tarifne številke je pravilen izračun nagrade za postopek 670,40 EUR. Poleg tega tožencema neutemeljeno ni priznalo nagrade za narok v ponovljenem postopku v znesku 502,80 EUR. Priglašata pritožbene stroške.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožencev odgovorila in predlaga, da se zavrne kot neutemeljena, tožencema pa se naloži plačilo stroškov njenega odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožencev je v celoti utemeljena, pritožba tožeče stranke pa delno.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o delu tožbenega zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno v prvem sojenju. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sklepom in sodbo z dne 7. 5. 2014 delno ustavilo postopek (za 3.500,00 EUR), sicer pa je tožbeni zahtevek za plačilo 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrnilo. Višje sodišče je s sklepom z dne 17. 12. 2014 navedeno prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti razveljavilo, kar pomeni, da odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nad 10.061,95 EUR še ni pravnomočna, kot zmotno meni tožeča stranka.

9. V tej pravdi tožeča stranka zahteva od tožencev plačilo uporabnine za obdobje od aprila do avgusta 2009, ko sta bivala v nepremičnini, katere solastnika sta vsak do ene polovice tožeča stranka in A.A. brez pravne podlage.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke za zahtevek iz naslova uporabnine, ki odpade na polovični solastninski delež A.A. na sporni nepremičnini. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je A.A. s pogodbo o upravljanju z dne 26. 2. 2008 tožečo stranko pooblastil, da prevzame vse upravljanje in gospodarjenje s solastno nepremičnino, kar pomeni med drugim zlasti izstavljanje računov ter v mejah pooblastil zastopanje solastnika pred sodišči. Dogovorjeno je tudi bilo, da tožeča stranka hišo oddaja v najem in pobira najemnino, po odštetju stroškov in plačila za delo tožeče stranke pa bi se dobiček delil na pol med solastnika. Tudi po presoji višjega sodišča takšen dogovor, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ne daje podlage za zaključek, da je bilo tožeči stranki dano pooblastilo za posredno zastopanje, na podlagi katerega bi lahko za drugega solastnika A.A. v svojem imenu zahtevala plačilo uporabnine, ki odpade na njegov solastninski delež, saj iz njega ne izhaja, da je drugi solastnik A.A. prenesel na tožečo stranko svoje materialnopravno upravičenje oziroma terjatev, ki se vtožuje v tej pravdi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek iz naslova uporabnine v presežku nad eno polovico iz tega razloga neutemeljen, je zato pravilen, drugačno pritožbeno stališče tožeče stranke pa zmotno.

11. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tožbeni zahtevek ponovno v celoti zavrnilo (torej tudi del zahtevka, glede katerega je podana aktivna legitimacija tožeče stranke), kljub temu, da je ugotovilo, da sta toženca sporno nepremičnino uporabljala brez pravnega naslova in da jima je s tem nastala korist. Na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka z nakupom pridobila v last sporno nepremičnino v takratni tržni vrednosti približno 670.000,00 EUR, zanjo pa je porabila 420.000,00 EUR iz naslova kupnine in približno 9.085,00 EUR iz naslova »izgubljenih« najemnin, je namreč zaključilo, da premoženje tožeče stranke ni bilo prikrajšano. Pri tem je nižjo kupnino pripisalo dejstvu, da je bil kupec seznanjen z dejstvom, da nepremičnino zaseda tretji, ki posesti nepremičnine noče opustiti. Tožeča stranka takšen materialnopravni zaključek, ki je utemeljen z razlogi, ki so v bistvenem enaki tistim, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v prvem sojenju, utemeljeno graja.

12. Kot je višje sodišče pojasnilo že v prvem razveljavitvenem sklepu z dne 17. 12. 2014 in kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, pogodbeno razmerje med tožečo stranko in prodajalcem sporne nepremičnine v konkretnem sporu ni pravno relevantno. Obstoj pogojev za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve (uporabnine)(1) se presoja v razmerju med lastnikom stvari in osebo, ki stvar uporablja brez pravne podlage. To velja tudi za predpostavko prikrajšanja. Prikrajšanje premoženja tožeče stranke, ki nepremičnine ni mogla uporabljati, ker sta jo toženca uporabljala brez pravne podlage, nima nobene zveze z višino kupnine, za katero je bila nepremičnina kupljena. Višina kupnine je stvar dogovora med prodajalcem in kupcem. Nanjo seveda lahko vpliva zasedenost nepremičnine, vendar le v razmerju med strankama prodajne pogodbe. Morebitna nižja kupnina zaradi zasedenosti nepremičnine ob odsotnosti kakršnegakoli dogovora med kupcem in prodajalcem, ki bi vključeval tudi osebe, ki nepremičnino nezakonito zasedajo, na pravni položaj slednjih ne more vplivati.

13. Ob tem višje sodišče glede na dodatne argumente sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo, zakaj je v konkretnem primeru pravno pomembno tudi tuje pogodbeno razmerje, še pojasnjuje, da sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 126. člena OZ, v skladu s katero lahko pogodbeni stranki ustanovita kakšno pravico ali korist za tretjega, s čimer ta pridobi lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, v tej zadevi ni na mestu. S prodajno pogodbo namreč ni bila ustanovljena nobena korist ali pravica v korist tožencev (tega slednja niti nista zatrjevala). Prav tako sklicevanja na tuje pogodbeno razmerje v konkretnem primeru ni moč utemeljiti z argumentom, da se lahko tudi zavarovalnica v pravdi za plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka sklicuje na druge prejemke oškodovanca od tretjih oseb, čeprav med tretjimi in oškodovancem ni bilo nobenega dogovora, ki bi urejal razmerje do zavarovalnice. Podlago za upoštevanje (določenih) prejemkov, ki jih oškodovanec prejema po in v posledici škodnega dogodka od tretjih oseb, pri odmeri denarne rente namreč predstavlja določba 169. člena OZ, ki uzakonja pravilo odškodninskega prava o popolni odškodnini. Navedenega pravila pa v konkretnem primer ni moč uporabiti, saj predmet tožbenega zahtevka ni plačilo odškodnine, temveč plačilo uporabnine.

14. Zaradi navedenega zmotnega materialnopravnega stališča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.(2) Glede na navedeno in upoštevanju, da je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka (v presežku nad eno polovico) utemeljeno zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, je višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo v razveljavilo v delu I. točke izreka, s katerim je bil razveljavljen sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 139955/2009 z dne 1. 10. 2009, v delu 1. odstavka izreka, s katerim je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po vročitvi sklepa tožeči stranki poravnati 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2009 dalje do plačila, 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 dalje do plačila, 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2009 dalje do plačila, 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2009 dalje do plačila in 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2009 dalje do plačila,(3) in v 3. odstavku, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker bi ponovno sojenje pred isto sodnico, ki si je že ustvarila trdna, po mnenju višjega sodišča, napačna pravna stališča, ogrozilo učinkovit potek sojenja, je višje sodišče na podlagi pooblastila iz 356. člena ZPP odredilo naj zadevo v ponovljenem sojenju obravnava drug sodnik.

15. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev (II. točka izreka izpodbijane sodbe) in zadevo tudi v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker bo v ponovljenem postopku moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o vseh stroških pravdnih strank, je višje sodišče, brez vsebinskega obravnavanja, ugodilo tudi pritožbi tožencev, ki se pritožujeta zgolj zoper odločitev o stroških.

16. V preostalem delu je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljanji niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ti so: obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja.

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je sicer podalo tudi obrazložitev za primer, da bi višje sodišče vztrajalo pri stališču, ki ga je izrazilo v sklepu z dne 17. 12. 2014. Tako je navedlo višino uporabnine, ki bi jo v tem primeru štelo za dokazano, ter da bi štelo za neutemeljen pobotni ugovor tožene stranke, vendar pa takšne „obrazložitve“ višje sodišče ni upoštevalo, saj ZPP ne pozna obrazložitve, pisane na zalogo, oziroma obrazložitve, ki se ne nanaša na odločitev, ki izhaja iz izreka odločbe.

Op. št. (3): Tožeča stranka je zahtevala od tožencev za vsak mesec (od aprila do avgusta 2009) neupravičene uporabe plačilo uporabnine v višini 4.200,00 EUR. Ob dejstvu, da do polovice vtoževane uporabnine ni upravičena že iz razloga, ker ni podana njena aktivna legitimacija, in ker je bil postopek pravnomočno ustavljen za 3.500,00 EUR (pri tem je višje sodišče vezano na pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje z dne 7. 5. 2014, ki zaradi delnega umika tožbe sklepa o izvršbi ni razveljavilo za mesečni znesek 700,00 EUR po vtoževanih računih, na kar se je nanašal delni umik tožbe, ampak ga je razveljavilo za enoten znesek (3.500,00 EUR), kar pomeni, da se razveljavitev nanaša na prvo zapadlo vtoževano terjatev oziroma na terjatev po prvo zapadlem računu), je bilo treba uporabnino za april razveljaviti »zgolj« za 350,00 EUR (4.200,00 EUR – 3.500,00 EUR/2), za ostale mesece pa za 2.100,00 EUR.