Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, saj se na podlagi izvedenih dokazov ni dalo zanesljivo ugotoviti, ali je tele, ki je povzročilo nezgodo, toženčevo, dokazno breme glede lastništva teleta pa je v tem primeru na tožeči stranki.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 1,031.523,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1996 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v celoti zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 349.925,00 SIT. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Predvsem bližina toženčeve domačije oziroma hlevov magistralni cesti, kjer je prišlo do nezgode, natančna in prepričljiva izpoved policista A. K., dejstvo, da je govedo s traktorjem s ceste odpeljal toženec ter toženčev prevzem potrdila o prevzemu predmetov so po mnenju tožeče stranke okoliščine, ki kažejo na to, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zadeve zmotno ugotovilo. Poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov; ni opravilo ogleda na kraju samem, čeprav je bil tak predlog podan. Glede na zapisano predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V skladu z določbo 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožencu, ki odgovora na pritožbo ni podal. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj prišlo do pravilnega zaključka, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. "Ako žival koga poškoduje, je za to odgovoren tisti, kdor jo je k temu izpodbodel, dražil ali zanemaril jo zavarovati. Kdor žival redi, je odgovoren, ako ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo" (paragraf 1320 ODZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je škodo na avtomobilu povzročilo prav toženčevo tele. Za sklep o tem namreč pričevanje A. K. ob vseh ostalih izvedenih dokazih ne more predstavljati zadosten dokaz. V obrazložitvi izpodbijane sodbe na str. 3 do 6 je sodišče prve stopnje povzelo vse izpovedi prič in natančno obrazložilo, zakaj šteje določena dejstva za dokazana in druga ne. Ogled na kraju samem, ki je bil predlagan kot dokaz s strani tožeče stranke na glavni obravnavi dne 26.03.1998 (list.št. 29), po oceni pritožbenega sodišča ne bi v ničemer pripomogel k ugotovitvi, ali je bilo tele toženčevo ali ne. To bi se lahko ugotovilo le na podlagi prepričljivih in skladnih izpovedb v postopku zaslišanih policistov in drugih oseb, tudi na podlagi fotografij sledi in drugih načinov zavarovanja dokazov takoj oziroma v primerno kratkem času po nastali nezgodi. Na odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da je toženec tistega dne od policista prevzel potrdilo o prevzemu goveda, saj tega potrdila ni podpisal, sam pravi, da zato ne, ker se ni strinjal s tem, da je tele njegovo. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami ocenjuje, da tako nepodpisano potrdilo o prevzemu z dne 25.10.1996 (priloga B2) kot tudi v odločilnih dejstvih različne izpovedi policistov, ki so imeli tistega dne nalogo, ugotoviti, kdo je lastnik teleta, nenazadnje pa tudi manjkajoča dokumentacija o zatrjevanih sledeh, kažejo na to, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, saj se na podlagi izvedenih dokazov ni dalo zanesljivo ugotoviti, ali je bilo tele toženčevo, dokazno breme glede tega pa je bilo na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Ker Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78) ne ureja pravne problematike odškodninskega delikta, v katerega je vpletena žival, je bilo v tej zadevi potrebno kot materialnopravno podlago uporabiti kot pravno pravilo paragraf 1320 bivšega Občega državljanskega zakonika (ODZ), kar je tudi skladno s sprejeto sodno prakso.