Jedro

Delavci tožene stranke nad tožnikom niso izvajali mobbinga, prav tako ga niso diskriminirali. Tožnik (kljub zatrjevanem večletnem mobbingu in diskriminaciji) nadrejenih ni nikoli obvestil o zatrjevanih spornih ravnanjih delavcev tožene stranke. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka napram tožniku ravnala protipravno, zato tožniku ni dolžna povrniti vtoževane škode zaradi posega v osebnostne pravice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki, znižajo na znesek 1.134,00 EUR (od zneska 1.560,24 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka izplačati odškodnino zaradi kršenja njegovega dostojanstva, osebnostnih pravic in nezagotavljanja dostojanstva tožnika pri delu in s tem povezanega poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja v višini 15.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v 8 dneh pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. V III. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.560,24 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se z obširno laično pritožbo pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in smiselno predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oz. da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da dejstvo, da priče niso ničesar zaznale ali se niso smele, mogle ali hotele izjaviti o dejanski resnici, še ne pomeni, da se nad tožnikom ni dogajalo nič protipravnega. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj je tožnik že od leta 2001 hodil k psihiatru, prejemal ustrezna zdravila (zlasti antidepresive) in bil več mesecev v bolniškem staležu, če se na njegovem delovnem mestu ni dogajalo nič protipravnega. Tožnik je podrobno opisal vse travmatične dogodke na delovnem mestu, še zlasti to, da je bil že leta 2003 žrtev hude žalitve osebnosti, ko ga je sodelavka večkrat žalila vpričo sodelavcev zaradi njegove telesne hibe (posutje s pantakanom, pošiljanje tožnika v krematorij v A. na sežig) s čimer mu je povzročila hude duševne bolečine in psihične travme, ki so tožnika trajno zaznamovale in vplivale na njegovo fizično in psihično zdravje. Tožnik je trpel in še trpi hude nočne more, znašel se je v podrejenem in ponižujočem položaju, bal se je hoditi v službo, bal se je celo fizičnega napada in ob tem trpel več očitkov sodelavcev, da simulira. Vsega tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, tožnika pa je kaznovalo še z visokimi pravdnimi stroški. Zgornje žalitve tožnikove osebnosti niso bile posledica tožnikovega subjektivnega doživljanja dogodkov na delovnem mestu, kot to zmotno zaključuje sodišča prve stopnje. Iz številnih tožnikovih vlog izhaja, da je šlo na njegovem delovnem mestu za mobbing, šikaniranje in diskriminacijo, kar vse tožnik ponavlja tudi v pritožbi. Tožnik je bil izpostavljen hudim žalitvam s strani B.B., ki je nad njim poleg že omenjenih žalitev vršila tudi genocid. Ker tožnik s B.B. ni bil v dobrih odnosih, je zelo trpel. Tožnik je bil primoran hoditi tudi na zaključne zabave, saj mu je predstojnik zagrozil, da ga bo še naprej premeščal na manjvredna in osamitvena dela in mu zniževal delovno uspešnost. Na teh zaključkih je bil tožnik slabe volje, zadržan in nesproščen. Tožnik o žalitvi B.B. nadrejenega ni seznanil, ker mu ni zaupal, saj se je bal, da se bo tudi on norčeval iz njega. Predpostavljeni pa je za ta dogodek moral vedeti, saj je tožnika premeščal na druga, manjvredna in celo kazenska dela. Vsega tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tudi dejstvo, da je B.B. skupaj s sodelavci tožnika obiskala v bolnišnici, ko je bil po operativnem posegu hospitaliziran, ne pomeni, da je bila z njim v dobrih odnosih in da ga ni žalila. Vsem tem tožnikovim težavam nadrejeni pri toženi stranki niso prisluhnili. Tožnik se je zaradi podcenjevalnega odnosa sodelavcev in njihovih očitkov, da le simulira, bal celo fizičnega napada, zato o vsem tem tudi ni seznanil nadrejenih. Dejstvo, da je tožnik pri delu doživljal mobbing, trpinčenje, žalitve in šikaniranje, pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja dr. C.C., pa tudi iz izvidov in mnenj lečečega psihiatra in ostalih mnenj zdravnikov, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prvi izvedenec, ki je bil v tem postopku postavljen (dr. D.D.) ni mogel ali pa ni hotel razčistiti dejanske resnice, njegovo mnenje pa gre v tožnikovo škodo. Odločitev sodišča je tožnika pahnila še v večjo negotovost, v hudo psihično in finančno stisko, saj ni upoštevalo vseh izvidov psihiatrov. Priča E.E. ni mogla podati verodostojne izjave, saj ni bila ves čas v stiku s tožnikom. Izjava, ki jo je E.E. napisala skupaj s tožnikom, tožniku ne more in ne sme biti v škodo. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na sodbo VDSS opr. št. Pdp 814/2007 z dne 18. 10. 2007, katero bi moralo sodišče po njegovem mnenju upoštevati pri odločitvi o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. Med ravnanjem tožene stranke in nematerialno škodo, ki jo trpi tožnik, je podana tudi vzročna zveza, zavajajoče izjave priče B.B. pa nimajo nobene dokazne vrednosti in so brez pravnega učinka. Tožnik je bil 8 let žrtev hudega oškodovanja in prikrajšanja, saj mu je tožena stranka sistematično zniževala delovno uspešnost za več kot 25 %, zato je tožnik trpel tudi hudo izgubo na osebnem dohodku, česar pa sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo. Tožnikov primer presega pomen konkretne zadeve in bistveno odstopa od sodne prakse, saj VDSS še ni odločalo o primeru, kjer bi prišlo do večkrat izrečenih hudih žalitev tožnikove osebnosti (torej gre za tako imenovani genocid), ki se je kar 6 let vršil nad njim. Tožnik že od leta 2003 trpi za hudo nespečnostjo, morami, je popolnoma psihično uničen, spremljajo ga misli na samomor in pa intenzivno psihiatrično zdravljenje, kar bi moralo pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu upoštevati tudi sodišče prve stopnje. Tožniku je sodišče prve stopnje kršilo tudi ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter člena 6/1 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do izjave, pravica do poštenega in nepristranskega sojenja) in oškodovalo tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj upošteva njegove navedbe in mu verjame, tako, da naj popravi krivico, ki mu je bila storjena z izpodbijano sodbo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno glede odločitve o pravdnih stroških, ki jih mora tožnik povrniti toženi stranki).

Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninski zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke uveljavljal plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in sicer zato, ker naj bi tožena stranka z mobbingom, šikaniranjem oz. diskriminatornim ravnanjem kršila njegovo dostojanstvo, osebnostne pravice in ker mu naj ne bi zagotavljala dostojanstva pri delu. Zaradi teh očitanih ravnanj tožene stranke je tožnik od nje vtoževal nematerialno škodo v že omenjeni višini. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku (zaslišanje tožnika, prič B.B., F.F., E.E., prečitanje izpovedb prič G.G., H.H., I.I., B.B., J.J. in F.F. - B1; pribava izvedenskih mnenj dveh izvedencev medicinske stroke; prečitanje listinske dokumentacije, ki sta jo v spis vložili obe stranki) ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka napram tožniku ravnala protipravno. Ker je protipravnost ravnanja bistveni element odškodninske odgovornosti (če ni podanega protipravnega ravnanja, potem ni odškodninske odgovornosti), je sodišče prve stopnje že iz tega razloga zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek in ni ugotavljalo obstoja preostalih elementov, ki so podlaga za odškodninsko odgovornost (vzročna zveza, nastanek škode, odgovornost na strani povzročitelja škode). Do te, tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilne odločitve, je prvostopenjsko sodišče prišlo na podlagi pravilne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, na podlagi katerih je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, pri čemer iz te obrazložitve jasno izhaja, kateri dokazi so sodišču prve stopnje nudili podlago za ugotovitev, da tožena stranka ni ravnala protipravno oz., da v njenem ravnanju ni bilo elementov mobbinga. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja, tako da v nadaljevanju odgovarja le na tiste pritožbene očitke tožnika, ki so odločilnega pomena za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo 22., 23. in 25. člen Ustave RS (Ustava RS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). 22. člen Ustave RS zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z odločitvijo v tem individualnem delovnem sporu in z izdajo izpodbijane sodbe tega člena Ustave RS ni kršilo, s tem, da sicer tožnik v pritožbi niti ne pojasni, s čim naj bi sodišče prve stopnje kršilo to njegovo z ustavo zagotovljeno pravico. Kolikor je želel tožnik to kršitev utemeljiti z odločitvijo VDSS opr. št. Pdp 814/2007 z dne 18. 10. 2007 (ki jo omenja v pritožbi) pa je potrebno ugotoviti, da je bilo v omenjeni zadevi (med drugim) ugotovljeno, da je bila tožnica s strani vodje podružnice deležna žaljivk in grdega ravnanja, zmerjanja, govorjenja o tem, da je nesposobna, neumna, nora, da laže, da jo bo vodja podružnice lastnoročno uničil.... Tako dejansko stanje pa ni primerljivo z dejanskim stanjem, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v tem individualnem delovnem sporu (prvostopenjsko sodišče takšnega oz. podobnega ravnanja s strani tožene stranke oz. njenih delavcev v odnosu do tožnika v tem postopku ni ugotovilo). Tožnik je sicer v obsežnih navedbah zatrjeval mobbing oz. diskriminacijo (opravljati je moral mukotrpno delo, sodelavci ga niso razumeli, temveč so ga zasmehovali, podcenjevali, se norčevali iz njega in mu očitali simuliranje), o čemer je tožnik tudi izpovedoval. Teh navedb pa tožnik (z izjemo izjave, ki naj bi jo nanj večkrat naslovila B.B.) ni podrobneje konkretiziral, ta dejstva pa ne izhajajo niti iz izpovedb zaslišanih prič. Glede na to zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS ni podana.

Tožnik prav tako povsem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pristranskost, s čimer naj bi bil kršen 23. člen Ustave RS. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse izvedene dokaze in utemeljeno zaključilo, da ti ne nudijo podlage za ugotovitev, da je bil s strani tožene stranke zoper tožnika izvajan mobbing (pojem mobbinga je v svoji obrazložitvi pojasnilo že sodišče prve stopnje zato pritožbeno sodišče te razlage, s katero v celoti soglaša, ne ponavlja). S tem, ko je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je zatrjeval (in o katerem je izpovedoval) tožnik, pa tožniku tudi ni kršilo pravice do sodnega varstva, kot je opredeljena v 23. členu Ustave RS. 25. člen Ustave RS govori o pravici vsakogar do pravnega sredstva. Kršitve te pravice (ki sicer po ugotovitvi pritožbenega sodišča prav tako ni podana) tožnik v pritožbi ni z ničemer konkretiziral. Prav tako so neutemeljene njegove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev pravice do izjave. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil tožnik v postopku zaslišan na dveh narokih za glavno obravnavo, da mu je bilo omogočeno sodelovanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (narokov za glavno obravnavo se je udeleževal tako tožnik kot njegova pooblaščenka, pričam sta lahko postavljala vprašanja, omogočeno jima je bilo podajanje navedb na zapisnik, v spis sta vložila večje število pripravljalnih vlog, sodišče prve stopnje je izvajalo tudi dokaze, ki jih je predlagal tožnik,...), tako da je tožnik vsekakor imel možnost izkoristiti svojo pravico do izjave (kar je ob upoštevanju zgoraj navedenega tudi storil).

S preostalimi pritožbenimi navedbami pa tožnik izpodbija pravilnost dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje oz. nasprotuje dokazni oceni izvedenih dokazov, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo. Pritožbeno sodišče glede navedenega ugotavlja, da je njegova pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za zaključek, da bi tožena stranka napram tožniku ravnala protipravno, s čimer bi bil izpolnjen eden od obveznih elementov za njeno odškodninsko odgovornost proti tožniku. Tako je iz podatkov spisa razvidno, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da naj bi delavci tožene stranke nad tožnikom izvajali mobbing oz. da naj bi ga diskriminirali, pri čemer je ugotovilo tudi, da tožnik (kljub zatrjevanem večletnem mobbingu in diskriminaciji) nadrejenih ni nikoli obvestil o zatrjevanih spornih ravnanjih delavcev tožene stranke. Tožnik o tem ni obvestil niti sindikalnega zaupnika F.F., čeprav je z njim kontaktiral v zvezi z invalidskim postopkom. Sodišče prve stopnje se je posebej ukvarjalo tudi z ugotavljanjem tega, če je tožniku njegova sodelavka B.B. dejala, da ga je potrebno posuti s pantakanom in poslati v A. na sežig. Verjelo je izpovedi priče B.B., ki je to izjavo izrecno zanikala. Tožnik je sicer navajal, da je B.B. to svojo izjavo ponovila večkrat (najmanj petkrat v obdobju od leta 2003 do leta 2007), vendar je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejstvih, da tožnik o tej (nedvomno hudi) izjavi ni obvestil nikogar s strani tožene stranke, da tožnik s sodelavci ni bil skregan, da sta s B.B. (ki ima rojstni dan v februarju, enako kot tožnik) skupaj organizirala tudi praznovanje njunih rojstnih dni, utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da bi B.B. dejansko podala sporno izjavo tožniku. Logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi v primeru, če bi B.B. na tožnika dejansko naslovila sporno izjavo ( in to celo večkrat), tožnik to prenesel svojim nadrejenim (ali vsaj sindikalnemu zaupniku), česar pa ni storil. Prav tako bi ta izjava vplivala na odnos med tožnikom in B.B., tako da ni verjetno, da bi še skupaj organizirala praznovanje njunih rojstnih dni.

V zvezi s pritožbeno trditvijo tožnika, da dejstva, da zaslišane priče niso hotele, smele ali vedele povedati o mobbingu, diskriminaciji oz. šikaniranju tožnika, še ne pomeni, da do tega dejansko ni prihajalo, je potrebno ugotoviti, da sodišče obstoj (ali neobstoj) pravno relevantnih dejstev ugotavlja na podlagi dokazov, ki jih izvede, dokazno oceni in primerja med seboj in nato zaključi, ali iz teh dokazov izhaja zatrjevano dejstvo. Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ne dajejo opore tožnikovim trditvam, da je tožena stranka proti njemu ravnala protipravno.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izvedenskemu mnenju sodne izvedenke dr. C.C. in ne izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca dr. D.D.. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da izvedenskemu mnenju dr. C.C. ni sledilo zato, ker je ta izhajala predvsem iz navedb tožnika iz njegove pripravljalne vloge z dne 6. 9. 2011 in iz izjave E.E. (A10), pri čemer je bilo ugotovljeno, da je to izjavo napisal tožnik (izpoved E.E.). Imenovana izvedenka pa ni upoštevala izpovedb preostalih prič (kar ji je bilo posebej naloženo v sklepu o izdelavi izvedenskega dela). S takšno dokazno oceno izvedenskega mnenja dr. C.C. soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da niti na podlagi zdravstvene dokumentacije (ki jo je tožnik vložil v spis), ni mogoče ugotoviti protipravnega ravnanja tožene stranke, saj iz nje ni razvidnih opisov konkretnih ravnanj tožene stranke, ki naj bi za tožnika pomenili mobbing, šikaniranje oz. diskriminacijo. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da gre tožnikova zatrjevanja o domnevnem mobbingu na delovnem mestu pripisati njegovemu subjektivnemu doživljanju dogodkov na delovnem mestu in da ravnanja tožene stranke objektivno ni mogoče opredeliti kot protipravnega (vključno z odrejanjem določenih del tožniku).

Delno pa je utemeljena smiselno uveljavljana pritožbena navedba tožnika, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, ki jih mora tožnik povrniti toženi stranki. Sodišče prve stopnje je toženi stranki med drugim prisodilo tudi potne stroške v višini kilometrine po tarifni številki 6003 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v višini 355,20 EUR, povečane za DDV (tarifna številka 6007 ZOdvT). Ti stroški pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne spadajo med potrebne stroške (člen 155 ZPP). Tožena stranka, katere sedež je v K., je za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu, ki je potekal pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, pooblastila pooblaščenca iz L.. Stroškov tega pooblaščenca za pristop na naroke za glavno obravnavo po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot potrebnih stroškov tega individualnega delovnega spora. Stranka lahko (kar ni sporno) pooblasti za zastopanje tudi pooblaščenca s sedežem (oz. prebivališčem), ki je izven sedeža sodišča (oz. izven kraja, kjer ima sedež stranka), vendar pa stroški prihoda takšnega pooblaščenca na narok za glavno obravnavo ne morejo bremeniti nasprotne stranke. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in znesek stroškov, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki, znižalo za znesek kilometrine v višini 355,20 EUR, povečane za priglašeni DDV.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo v odločitvi o pravdnih stroških tako, da jih je znižalo na znesek 1.134,00 EUR (od zneska 1.560,24 EUR), v preostalem pa pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno, saj glede preostalega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (358. člen ZPP, 353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.