Jedro

Pri tožniku je potreba po pomoči in postrežbi objektivizirano dokazana šele od 4. 4. 2013 dalje, zato je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pred tem datumom zakonito zavrnjen. Za sporno obdobje namreč ni dokazano dejansko stanje iz prvega odstavka 128. člena ZPIZ-2, ki med drugim izrecno določa, da zavarovancu pravica do dodatka za pomoč in postrežbo pripada od dne, ko je nastala potreba po pomoči in postrežbi. Torej od dne, s katerim je z gotovostjo dokazan dejanski stan iz 1. odstavka 101. člena ZPIZ-2 (ki določa, kdaj je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb).

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sporu zaradi drugačnega datuma upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku. Odpravilo je drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 12. 2013 (I. točka izreka), v prvostopenjski odločbi št. ... z dne 3. 10. 2013 pa v prvem odstavku izreka datum 16. 7. 2013 in tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 139,19 EUR na mesec od 4. 4. 2013 dalje (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do navedene denarne dajatve za čas od 1. 2. 2013 do vključno 3. 4. 2013 je zavrnilo (III. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da tožniku izplača zapadle in še neizplačane zneske sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo z vsemi uskladitvami od 8 dneh od pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka).

Zoper II. in III. točko izreka citirane sodbe, dejansko pa le zoper zavrnilno III. točko se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri odločitve, da se prizna pravica do sorazmernega dodatka za pomoč in postrežbo tudi od 1. 2. 2013 do vključno 3. 4. 2013 oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je mogoče potrebo po pomoči in postrežbi izkazovati samo z medicinsko dokumentacijo, in da priče ne morejo objektivizirano izpovedati o pravno relevantnih dejstvih ob odsotnosti medicinske dokumentacije, zato so posledično dokazni predlogi o zaslišanju predlaganih prič neutemeljeno zavrnjeni. Sklicuje se na ZPIZ-2, ki dokaznih sredstev pri ugotavljanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ne omejuje ter na 61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki sodišče zavezuje, da mora popolno in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Nenazadnje je tudi izvedenec v postopku odvzema poslovne sposobnosti upošteval heteroanamnezo kot povsem relevantno okoliščino pri presoji poslovne sposobnosti, čeprav je bila predložena ista medicinska dokumentacija kot v predmetnem postopku.

Prav predlagane priče, in sicer A.A., B.B. in C.C. bi lahko izpovedale, da je tožnikov sin že 30. 12. 2012 pripravljal hrano, ga oblačil, umival, mu menjal plenice, organiziral prevoz na zdravniške preglede, skrbel za vsa gospodinjska opravila in nadzor, ter ga mazal s kremo. Sicer pa je izvedenka datum 4. 4. 2013 vezala predvsem na nepokretnost in inkontinenco, ki niso duševne motnje.

Sodišče se ni opredelilo do dejstev, ki jih je izpovedala priča A.A., in sicer da je bil tožnik nepokreten že v letu 2011, da ga je sin umival, da je nanj vpil, ker se je ponesnažil, da je imel že v letu 2011 plenice, da je v letu 2012 na vprašanja odgovarjal le kratko, in da je bilo njegovo psihično stanje enako kot na dan izpovedbe.

Sodišču očita še, da se ni opredelilo niti do navedb v pritožbi tožnikovega sina zoper odločbo AJPES z dne 13. 11. 2012, da že iz medicinske dokumentacije leta 2012 izhaja, da je imel izrazite degenerativne spremembe ter težko hojo s pomočjo sina, da iz zdravstvenega kartona v letu 2012 izhaja, da je bil inkontinenten na blato in vodo ter posameznih zapisov v tem letu, da težko hodi oz. da komaj hodi.

Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je mogoče upoštevati le medicinsko dokumentacijo, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze z zaslišanjem prič in imenovanjem novega izvedenca, s katerim bi se ugotavljala pravno relevantna dejstva. Sicer pa medicinske dokumentacije sploh ni upoštevalo oz. se do nje v izpodbijani sodbi praktično ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in ker predlaganih dokazov ni izvedlo, je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih drugih kršitev, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zakonitost izpodbijanega dela sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Po prvem odstavku 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče ni uporabilo kakšne odločbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Takšna kršitev zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika po postavitvi novega sodno medicinskega izvedenca, potem ko izveden dokaz z izvedenko psihiatrinjo zanj ni bil v celoti ugoden, ni podana. Glede na predmet tega sodno socialnega spora, ko gre za spor o datumu upravičenosti po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, do zatrjevane bistvene kršitve postopka ni prišlo niti zato, ker sodišče pravno relevantnega dejstva, ki se lahko dokazuje le z listinsko medicinsko dokumentacijo, razpoložljivo do izdaje drugostopenjske odločbe v predsodnem upravnem postopku, ni razčiščevalo z zaslišanjem prič, in ker izpovedi tožnikove hčerke A.A. ni dokazno ocenilo. Slednji dokaz je bil namreč izveden po nepotrebnem, saj izpoved laične priče za ugotavljanje dejanskega zdravstvenega stanja sploh ne more biti relevantna.

Po 212. členu ZPP sicer mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ker pa dokazovanje po prvem odstavku 213. člena obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, v skladu z drugim odstavkom istega člena o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, vedno odloča le sodišče. Navedeno seveda pomeni, da ni dolžno izvajati tistih dokazov, s katerimi se glede na predmet spora določena dejstva sploh ne morejo dokazovati. Torej v konkretnem primeru, ko gre za spor o pravicah do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zaradi vtoževanega drugačnega datuma pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno slediti dokaznim predlogom tožnika po zaslišanju prič, saj tudi če bi jih izvedlo, na njihovi podlagi ne bi moglo priti do drugačne odločitve od izpodbijane. Enako velja glede predloženega dokaza o zvočnem posnetku razgovora med tožnikom in njegovimi svojci, do česar se je strokovno medicinsko povsem sprejemljivo opredelila celo izvedenka medicinske stroke.

Ker so vsi navedeni dokazni predlogi utemeljeno zavrnjeni, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do smiselno uveljavljane kršitve iz 286. b člena v povezavi z določbami ZPP, ki urejajo dokazna sredstva. Pritožba v tej smeri je zato morala ostati brezuspešna.

Enako velja glede neutemeljeno zatrjevane pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja. V obravnavani zadevi sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in njena višina, odmerjena v sorazmernem delu, glede na to, da je tožnik uživalec sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 7. 1983 dalje, ni sporna. V obravnavanem predsodnem upravnem postopku je bila namreč na podlagi skladnih mnenj IK I z dne 23. 9. 2013 in IK II z dne 19. 12. 2013, da je pri tožniku zaradi neopredeljene demence, stanja po operaciji prostate, bolečin v križu zaradi degenerativnih sprememb in stalnega nadzora, pomoč in postrežba potrebna od 16 7. 2013 dalje, ko je bil pregledan pri psihiatru, priznana denarna dajatev od navedenega dne dalje.

Pri presoji izpodbijanih posamičnih upravnih aktov zaradi drugačnega datuma upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo, pa je sodišče prve stopnje z neizpodbijanim ugoditvenim delom, ki je že pravnomočen, odpravilo drugostopenjsko odločbo z dne 23. 12. 2013, v prvostopenjsko odločbo z dne 3. 10. 2013 pa poseglo tako, da je ugotovilo, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela dodatka že od 4. 4. 2013 dalje. V preostalem, torej vtoževana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 2. 2013 do vključno 3. 4. 2013, pa je glede na mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki je potrebo po pomoči in postrežbi na podlagi objektivizirane listinske medicinske dokumentacije prepričljivo ugotovila šele s 4. 4. 2013, utemeljeno zavrnjena.

Prav v pisnem izvedenskem mnenju prof. dr. D.D. z dne 4. aprila 2014 v povezavi z njeno izpovedjo na glavni obravnavi, je tudi po stališču pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da v obravnavani zadevi ni dokazano, da bi bila tožniku pomoč in postrežba drugega pri zadovoljevanju vseh osnovnih življenjskih opravil, potrebna tudi od 1. 2. 2013 do vključno 3. 4. 2014. Prepričljivo je pojasnjeno, da se demenca kot upad mentalnih sposobnosti kaže s slabšanjem splošnih duševnih funkcij. Torej spomina in orientacije v prostoru in času ter skrbi zase. Po strokovno medicinski doktrini gre za proces, ki se običajno razvija postopoma. Glede na to, da je pri tožniku upad mentalnih sposobnosti povezan tudi z degenerativnimi procesi in artrotičnimi spremembami, izvedenka ocenjuje, da so se pri njem duševne motnje razvijale in stopnjevale dalj časa. Sklepa sicer, da je zelo verjetno pomoč pri vsakodnevnih opravilih in zaradi nadzora potreboval že 1. 2. 2013, vendar hkrati zaključuje, da je takšno potrebo mogoče nedvomno ugotoviti šele s potrditvijo, zavedeno v zdravstvenem kartonu 4. 4. 2013. Tudi iz izpovedi izvedenke, zaslišane na glavni obravnavi 5. 6. 2014 izhaja, da je datum 4. 4. 2013 najbolj zanesljiv zaradi vseh zdravstvenih dejavnikov, in sicer telesnih ter psihičnih, ker tožnik od tedaj dalje ni bil sposoben nikakršne skrbi zase. Glede morebitnega obstoja potrebe po pomoči in postrežbi pred 4. 4. 2013 je pojasnjeno, da se je pri oceni datuma mogoče opreti le na objektivizirane medicinske podatke. Strokovno povsem sprejemljivo je končno tudi stališče sodne izvedenke medicinske stroke do posnetega razgovora s tožnikom na CD-ju, in sicer da bi imela pravico in dolžnost tak posnetek komentirati le, če bi pri razgovoru sama sodelovala in tako poznala okoliščine celotnega dogajanja. Ker pri izdelavi CD-ja ni bila osebno prisotna, se do takšnega gradiva glede na pravila izvedenstva sploh ni smela opredeljevati. Pri tem je posebej poudarila, da je značilnost demence tudi nihanje počutja in funkcionalnosti prizadete osebe, zaradi česar bi bilo diagnosticiranje po posrednih podatkih strokovno vprašljivo.

Sodišče prve stopnje se je ob takšni strokovno medicinski utemeljitvi glede datuma potrebe po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb povsem utemeljeno oprlo na sodno izvedensko mnenje specialistke psihiatrične stroke, saj je to podano v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj na podlagi objektivizirane listinske medicinske dokumentacije. Sicer pa se že načeloma dokaz s sodno medicinskim izvedenstvom izvaja le tedaj, kadar je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pritožnikovo vztrajanje, da bi bilo za popolno ali pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti tudi dokaze z zaslišanjem prič in s CD posnetkom, ki sploh ni medicinsko dokazno gradivo, tako ni utemeljeno. Nemedicinski dokazi, tudi če bi bili izvedeni, namreč ne morejo pogojevati drugačne ugotovitve spornega dejstva in posledično niti drugačne odločitve, kot je razsojeno z izpodbijanim zavrnilnim delom sodbe.

Ker je glede na vse obrazloženo sodišče prve stopnje bistveno pravilno in prepričljivo ugotovilo, da je pri tožniku potreba po pomoči in postrežbi objektivizirano dokazana šele od 4. 4. 2013 dalje, je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 2. 2013 do 3. 4. 2013 zakonito zavrnjen. Za še sporno obdobje namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazano dejansko stanje iz prvega odstavka 128. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2), ki med drugim izrecno določa, da zavarovancu pravica do dodatka za pomoč in postrežbo pripada od dne, ko je nastala potreba po pomoči in postrežbi. Torej od dne, s katerim je z gotovostjo dokazan dejanski stan iz 1. odstavka 101. člena ZPIZ-2. Zaradi vsega obrazloženega, ko torej uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, in ker niti preostale pritožbene navedbe, od zatrjevanja, da so bili pri ocenjevanju psihičnega stanja v zvezi z odvzemom poslovne sposobnosti upoštevani tudi heteroanamnestični podatki ter nekatere druge, za pritožbeno rešitev predmetne zadeve pravno niso odločilne, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.