Jedro

Čeprav je tožeča stranka v tožbi izrecno zahtevala opravo glavne obravnave, ker je že v upravnem postopku ugovarjala, da ni šlo za prosto razpolaganje pri sklepanju kupoprodajne pogodbe, pač pa za dejansko nacionalizacijo, sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Tožeča stranka zato utemeljeno v pritožbi ponavlja očitek, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 29.11.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Upravne enote Š.L. z dne 9.10.2000, s katero je bila zavrnjena zahteva K.B. in V.B. za denacionalizacijo nepremičnin, parcel št. 29, 30 in 44/2, v času podržavljenja vpisanih v vl. št. 35 k.o. Ž. in odškodnino za manjkajočih 17 m2 zemljišča. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da med strankami ni sporno, da je pokojnemu J.B., pravnemu predniku tožnikov, lastninska pravica na zemljiščih, parcela št. 29 in 30, vpisanih pri vložku št. 35 k.o. Ž. prenehala že po samem Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ, Uradni list FLRJ, št. 52/58), ki je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji), da pa je obdržal na teh zemljiščih pravico uporabe.

Prejšnji lastnik J.B. pa je kot prodajalec s kupoprodajno pogodbo z dne 24.5.1966 prodal V.L., Š.L., EE S. Ž. kot kupcu, gospodarsko poslopje, stoječe na parceli št. 29, obenem pa je kupcu prodal tudi pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stalo prodano gospodarsko poslopje, to je stavbišče v izmeri 456 m2 in pravico uporabe na zemljišču parcela št. 30, sadovnjak v izmeri 263 m2, obe parceli vpisani kot zemljiškoknjižno telo I. pri vložku št. 35 k.o. Ž., kjer je bilo gospodarsko poslopje vpisano kot zemljiškoknjižno telo II. Zato je sodišče prve stopnje sklepalo, da je bil s kupoprodajno pogodbo opravljen pravni promet za objekt in tudi za pravico uporabe na navedenih parcelah. Tak promet je bil tedaj dovoljen in je zato pravilen sklep upravnih organov, da je prejšnji lastnik s pravico uporabe na navedenem zemljišču prostovoljno razpolagal in da za denacionalizacijo zemljišč parcel št. 29 in 30 k.o. Ž. ni pravne podlage. Sodišče je zavrnilo tožbeni ugovor, da naj ne bi bilo odločeno o delu nacionalizirane parcele št. 30, na kateri si je prejšnji lastnik po sklenjeni pogodbi z dne 24.5.1966 izgovoril nekatere pravice in se je strinjalo s stališčem upravnih organov, da dogovor med pogodbenima strankama o navedenih pravicah v ničemer ne vpliva na denacionalizacijski postopek.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, podredno pa, da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Uvodoma poudarjata, da sta že v tožbi predlagala opravo glavne obravnave, ki je pa sodišče kljub temu, da niso obstojali razlogi za odločanje na seji, ni opravilo in tudi ni vročilo tožeči stranki odgovora na tožbo. Pokojni J.B. je res sklenil kupoprodajno pogodbo za prodajo gospodarskega poslopja, v katerem je bila trgovina in skladišče, vendar pa je tako pogodbo moral skleniti, saj ni več smel opravljati trgovinske dejavnosti, parcele okoli gospodarskega poslopja pa so bile nacionalizirane po ZNNZ. Kupoprodajna pogodba je bila v bistvu le odvzem iz posesti nacionaliziranih zemljišč in plačilo odškodnine, ki jo je plačala V. Š.L., kateri je bilo dano v upravljanje gospodarsko poslopje, zemljišča pa so postala družbena lastnina v upravljanju Občine Š.L. Občina je dejansko razpolagala s pravico uporabe na teh zemljiščih, kar se je izkazovalo tudi s tem, da je dodelila pravico uporabe za zgraditev garaže fizični osebi. Sicer pa tudi kupnina, ki jo je prejel tedaj J.B., ni dosegala 30 % vrednosti in zato menita, da je šlo za nacionalizacijo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav je tožeča stranka v tožbi izrecno zahtevala opravo glavne obravnave, saj je že v upravnem postopku ugovarjala pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, ko je zatrjevala, da ni šlo za prosto razpolaganje pri sklepanju kupoprodajne pogodbe, pač pa za dejansko nacionalizacijo in da je plačilo kupnine predstavljalo le odškodnino, ki jo je morala plačati V.L. namesto Občine Š.L., sodišče prve stopnje glavne obravnave ni opravilo. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja očitek, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku nepopolno in deloma zmotno ugotovljeno in da torej niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje na seji.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage, da je v skladu z določbo 2. odstavka 50. člena ZUS svojo odločitev sprejelo na seji. Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno.

Tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o pravnih, zlasti pa o dejanskih vprašanjih, ki so pomembne za odločitev v obravnavani zadevi. Zato je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni ugovor tožeče stranke, da bi bilo treba zaradi spornosti dejanskega stanja opraviti glavno obravnavo. Ker ta ni bila opravljena, je bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je ta vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi tožeče stranke ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.