Jedro

Iz sklepa izhaja, da je sodišče ugovoru proti odpustu obveznosti upnika ugodilo, postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo iz razloga, ker je podana ovira za odpust obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je dolžnik zlorabljal pravico do odpusta obveznosti. Slednje predstavlja odklonilni razlog za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP v smislu druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP za čas deset let od pravnomočnosti sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zgoraj citiranim sklepom predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil. V pritožbi je uveljavljal kršitve ustavnih pravic, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in nad dolžnikom začne postopek osebnega stečaja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa za vodenje postopka. Na podlagi vsebine predloga za začetek stečajnega postopka je ugotovilo, da dolžnik nima premoženja, ki bi tvorilo stečajno maso ter da je sicer zaposlen, vendar prejema plačo, ki ne dosega niti višine minimalne plače, zato se tudi iz tega ne bi oblikovala stečajna masa in upniki se v tem postopku ne bodo poplačali. Nadalje je ugotovilo tudi, da obstoji ovira za začetek postopka odpusta obveznosti. Zoper dolžnika se je namreč že vodil postopek osebnega stečaja St 000/2016, v katerem je sodišče s sklepom z dne 23. 1. 2017, ki je postal pravnomočen 25. 2. 2017, zavrnilo dolžnikov predlog za odpusta obveznosti, zaradi ugotovljenih kršitev po tretjem odstavku 399. člena v zvezi s 3. točko četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Ker še ni poteklo deset let, dolžnik sedaj v tem postopku do odloga obveznosti ne more priti. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni mogoče doseči namena postopka osebnega stečaja iz prvega odstavka 382. člena ZFPPIPP, torej, da bi vsi upniki iz njega prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (primarni namen). Ker predlagatelj ne izpolnjuje niti pogojev, da bi sodišče lahko začelo postopek odpusta obveznosti (sekundarni namen), je predlog, ki ga je podal dolžnik, zavrglo.

5. V pritožbi dolžnik sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo, da dolžnik kot zaposlena oseba lahko pride do premoženja, zato je sklepanje sodišča prve stopnje, da niti predujem ne bi bil poravnan, brezpredmetno, saj se stroški in upniki lahko poplačajo iz premoženja, ki ga bo dolžnik šele ustvaril, v zakonu pa tudi ni določeno zavrženje zato, ker dolžnik nima premoženja. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje tudi napačno razlagalo določbo 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na namen odpusta obveznosti, saj ne obstaja nobena ovira, ki je navedena v drugi alineji 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in utemeljena, razlaga zakonskih določb pa je skladna z ustaljeno sodno prakso.1 Višje sodišče je zato vsebino prvostopenjske odločbe povzelo le toliko, kolikor je to potrebno zaradi odgovora na pritožbo.

7. Cilj postopka osebnega stečaja je enakomerno poplačilo upnikov (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP).2 Drugotni cilj je odpust obveznosti (398. člen ZFPPIPP). Če vsaj enega od njih ni mogoče doseči, je po ustaljeni sodni praksi dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja treba zavreči. 8. Pritožnikove navedbe ne izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da nima premoženja ter da njegova plača ne dosega niti višine minimalne plače. Pritožnik trdi le, da lahko pride do premoženja in sicer, da se bo stečajna masa oblikovala iz plače. S tako pavšalnimi trditvami pa pritožnik ne more uspeti, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da premoženja ni in da ga tudi v bodoče ob taki situaciji ni mogoče pričakovati oziroma bi tak postopek povzročil le stroške ob dejstvu, da dolžnik ne more doseči niti odpusta obveznosti. V zvezi s slednjim pritožba neutemeljeno trdi, da ne obstojijo razlogi, da odpust obveznosti ni dovoljen. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 000/2016 z dne 23. 1. 2017, ki je postal pravnomočen 25. 2. 2017, namreč izhaja tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je sodišče tedaj ugovoru proti odpustu obveznosti upnika ugodilo, postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo iz razloga, ker je podana ovira za odpust obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je dolžnik zlorabljal pravico do odpusta obveznosti. Slednje predstavlja odklonilni razlog za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP v smislu druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP za čas deset let od pravnomočnosti sklepa. Kakšnih drugih pritožbenih razlogov s tem v zvezi dolžnik ni uveljavljal. 9. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Prim. sklepe VSL Cst 490/2014, Cst 511/2014, Cst 115/2015, Cst 583/2015, Cst 767/2016, Cst 179/2019, Cst 44/2021, Cst 180/2021 idr. 2 Postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih.