Jedro

Čeprav je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da ima tožnik zdravstvene težave, le-ta tekom postopka ni izkazal protipravnega ravnanja oziroma opustitve dolžnega ravnanja prve toženke, oziroma ni izkazal vzročne zveze med svojimi zdravstvenimi težavami in z njegove strani zatrjevanim ravnanjem prve toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v višini 118.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe ter povrnitev pravdnih stroškov. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.202,45 EUR, v roku 15 dni, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo napačno odločitev. Glede na ugotovitve izvedencev, da je lahko krvavitev v možganih nastala v zadnjem tromesečju nosečnosti, nikakor ne drži, da je nosečnost zakonite zastopnice tožnika potekala brez posebnosti, kot je izpovedala ginekologinja P.S., dr. med., oziroma to dejstvo ni bilo ugotovljeno z zadostno stopnjo gotovosti. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da osebje prve toženke ni ravnalo strokovno pravilno glede na sedaj znane oziroma še dokaj neznane okoliščine, kdaj in zakaj so krvavitve v možganih sploh nastale. Sodišče mora biti prepričano v potek dogodkov, pri čemer sta čas in vzrok krvavitve bistvenega pomena, saj bi lahko šele iz tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključili, ali je bila storjena strokovna napaka ter ali je bila v celoti izpolnjena pojasnilna dolžnost, ne pa o tem le sklepali. Ocena sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost toženk ni podana, je po mnenju pritožnika preuranjena, če že ne zmotna. Tožnik je vztrajal pri tem, da se ugotovi, kdaj so nastale določene poškodbe – ali v zadnjem tromesečju, ali pri samem porodu. Če so nastale pred porodom, je to zdravstvena indikacija, da bi se lahko opravil carski rez, hkrati pa bi morali pri tožniku med nosečnostjo in po porodu tudi opraviti dodatne preiskave in teste, da bi zagotovili skrbnost dobrega strokovnjaka. Če pa so nastale pri porodu, pa je potrebno razjasniti, zakaj so krvavitve nastale. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. In sicer glede dejstva, kdaj so krvavitve nastale, ali so posledica poroda, ali zadobljene v zadnjem tromesečju nosečnosti in kako so krvavitve nastale. Vse temelji na „stopnji verjetnosti“. Sodba nima sprejemljivih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo grajane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje ter dodaja:

6. Iz pritožbe je razvidno, da le-ta vsebuje številne pritožbene novote, ki glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP niso upoštevne. Tožniku se porajajo številna vprašanja in podaja svoje zaključke o njih, ni pa jih ni izpostavil tekom sojenja na prvi stopnji. Pritožbene navedbe, ki nakazujejo na morebitno odgovornost ginekologinje tožnikove matere, ki naj ne bi ustrezno spremljala nosečnosti in opravila dodatnih preiskav, da naj bi težave med nosečnostjo bile indikacija za carski rez, hkrati pa bi morala prva toženka pri porodu opraviti še dodatne teste, tako niso upoštevne in tožnik z njimi ne more biti uspešen. Kot izhaja iz točke 26 obrazložitve sodbe, je bila odločitev za vaginalni porod pravilna, ravnanja zdravstvenih delavcev prve toženke ob sprejemu in nadaljnji obravnavi na porodnem oddelku so bila v skladu s slovenskimi priporočili za vodnje poroda v medenični vstavi, obravnava tožnika pred in po porodu je bila v skladu s pravili znanosti in stroke in ni bila indicirana kakšna koli druga preiskava, kot klinični pregled in običajna ocena po Apgarju.

7. Tožnik je imel tekom postopka možnost podati pravočasne navedbe, predlagati dokaze in izvedencem postavljati vprašanja. Na naroku za glavno obravnavo, ko so izvedenci ustno odgovarjali na morebitne nejasnosti v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem in njegovima dopolnitvama, tožnik ni imel dodatnih vprašanj v smeri pritožbenih navedb, prav tako ni predlagal morebitne pridobitve drugega izvedenskega mnenja, zaradi česar s pritožbo v tem delu ne more biti uspešen. Kot jasno izhaja iz izvedenskega mnenja, iz obstoječih preiskav oziroma podatkov, ki so jih imeli izvedenci, ni bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, kaj je razlog za krvavitve in kdaj so se pojavile.

8. Tožnik v pritožbi predstavi svoje zaključke o ugotovljenih dejstvih in nasprotuje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju, uporabi materialnega prava in zaključkom za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnik ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na to, kdaj so krvavitve nastale, ali so posledica poroda ali ne, vendar to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo s pritožbo očitano bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeni očitek, ki se nanaša na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen, saj nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju ter jo je mogoče preizkusiti.

9. Sodišče prve stopnje je natančno preučilo zadevo in kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožbeni zahtevek zavrnilo, ko je ugotovilo, da ni podanih vseh predpostavk odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)1. Čeprav je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da ima tožnik zdravstvene težave, le-ta tekom postopka ni izkazal protipravnega ravnanja oziroma opustitve dolžnega ravnanja prve toženke, oziroma ni izkazal vzročne zveze med svojimi zdravstvenimi težavami in z njegove strani zatrjevanim ravnanjem prve toženke.

10. Dokazni postopek je namreč pokazal, da v konkretnem primeru ne gre za strokovno napako zdravstvenega osebja prve toženke2, prav tako pa izostanek pojasnilne dolžnosti glede tveganj vaginalnega poroda ni imel vpliva na odločitev zakonite zastopnice tožnika glede vrste poroda. Kot izhaja iz točke 25 obrazložitve sodbe, v Sloveniji porodnica nima pravice izbirati načina poroda oziroma se sama odločati, da bi si želela carski rez, če za to ni podanih medicinskih indikacij. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pojasnilna dolžnost pri porodu nekoliko drugačna, kot pri drugih zdravstvenih storitvah oziroma je v primeru nosečnosti in poroda ta pravica po naravi stvari omejena. Porod se bo v vsakem primeru zgodil, ko je čas za to, ne glede na opravljeno pojasnilno dolžnost. Porodnica na to nima vpliva, ker se rojstvo zgodi spontano, razen če gre za vnaprej načrtovan carski rez.

11. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v postopku, je bil ob prihodu zakonite zastopnice tožnika porod v teku in ni bilo podanih indikacij za carski rez. Zakonita zastopnica tožnika pred samim porodom ni bila poučena o vseh tveganjih vaginalnega poroda, ampak je bila s strani sprejemnega zdravnika dr. P.J., dr. med. seznanjena s potekom poroda, nato pa se jo je tekoče seznanjalo, skladno s potekajočim porodom. Ker se tekom poroda ni opažalo nobenih posebnosti, porodnice niso seznanjali z morebitnimi tveganji. Šele če bi prišlo do odstopanj oziroma potencialne nevarnosti, bi porodnici to povedali in jo seznanili z možnostmi nadaljnjega ravnanja. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da izostanek pojasnilne dolžnosti v smeri vseh možnih tveganj vaginalnega poroda ni imel vpliva na potek poroda ter posledično ni podane vzročne zveze med ravnanjem zdravstvenega osebja prve toženke in škodo.

12. Po povedanem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve v zadevi pravilno uporabilo materialno pravo ter tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Sodišče druge stopnje s takšno odločitvijo soglaša in je po tem, ko ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 147. člena OZ določa: Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. 2 Kot izhaja iz točke 26 obrazložitve sodbe po porodu 3. 4. 2012 pri novorojenčku ni bilo nobenih znakov za krvavitve. Subduralni hematomi (tudi kefalhematom) so, glede na podano izvedensko mnenje, posledica naravnega poroda (ne glede na vrsto – vaginalni, carski rez ali kleščeni). Dodatne spremembe v možganovini – pseudocista ni nastala pri porodu in verjetno ni povezana s subduralnimi krvavitvami, ampak so posledica znotrajmaternične krvavitve v germinalni matriks v zadnjem tromesečju nosečnosti, glede krvavitve v ventriklih radiološko časovno tega ni možno razločiti – ali so posledica poroda ali pa krvavitve v možgane v tretjem tromesečju. Hidrocefalus je lahko posledica predhodne krvavitve – komunikantni in subduralnega hematoma infratentorialno ter prav tako ni možno radiološko časovno določiti nastanka le-tega, niti ugotoviti primarnega vzroka.