Jedro

Solidarna odgovornost nastane na podlagi zakona ali pogodbe. OZ v določbah o uporabi tuje stvari v svojo korist v povezavi z določbami o neupravičeni obogatitvi, na podlagi katerih tožeča stranka temelji svoj tožbeni zahtevek, solidarne obveznosti ne pozna, za takšno zavezo pa tudi ni pogodbene podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu (V., VI., prva alineja IX. in X. točke izreka) sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka) in ugotovilo, da: - obstoji terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke v višini 5.313,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.498,42 EUR za čas od 4. 9. 2009 dalje do plačila in od zneska 3.815,00 EUR za čas od 1. 4. 2010 dalje do plačila (II. točka); - obstoji terjatev tožeče stranke do drugo tožene stranke v višini 10.344,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.917,28 EUR za čas od 4. 9. 2009 dalje do plačila in od zneska 7.427,00 EUR za čas od 1. 4. 2010 dalje do plačila (III. točka); - terjatev prvo tožene stranke do tožeče stranke v višini 8.095,33 EUR ne obstoji (IV. točka); - obstoji terjatev drugo tožene stranke do tožeče stranke v višini 7.423,00 EUR (V. točka) ter izvedlo pobotanje terjatev tožeče stranke do drugo tožene stranke iz III. točke tega izreka in terjatev drugo tožene stranke do tožeče stranke iz V. točke tega izreka do višine terjatve drugo tožene stranke (VI. točka).

Nadalje je odločilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.313,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.498,42 EUR za čas od 4. 9. 2009 dalje do plačila in od zneska 3.815,00 EUR za čas od 1. 4. 2010 dalje do plačila (VII. točka), drugo tožena pa 4.979,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2012 dalje do plačila (VIII. točka).

Tožbeni zahtevek tožeče stranke je v delih, v katerih zahteva: - nerazdelno plačilo s strani toženih strank; - plačilo zneska 877,93 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila od obeh toženih strank; - plačilo zakonskih zamudnih obresti od prvo tožene stranke od zneska 1.498,42 EUR za čas pred 4. 9. 2009 dalje do plačila in od zneska 3.815,00 EUR za čas pred 1. 4. 2010 dalje do plačila ter - plačilo od drugo tožene stranke nad zneskom 4.979,06 EUR ter zakonite zamudne obresti od zneska 2.917,28 EUR za čas pred 4. 9. 2009 in od zneska 7.427,00 EUR za čas pred 1. 4. 2010, zavrnilo (IX. točka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov prvo tožene stranke v višini 347,64 EUR, drugo toženi stranki pa plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 441,00 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila (X. Točka).

2. Zoper V., VI, prvo alinejo IX. točke in X. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta obe toženi stranki v obdobju od 9. 6. 2009 do vključno marca 2010 uporabljali skladiščne prostore tožeče stranke brez kakršne koli pravne podlage, zaradi česar tožnica skladno z določilom 198. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) upravičeno zahteva nadomestilo koristi, ki sta jih od takšne uporabe imeli. Tožeča stranka je že v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da ob upoštevanju 394. člena OZ zaveza toženih strank ne more biti nič drugega kot solidarna, vendar je sodišče njene navedbe zavrnilo z ugotovitvijo, da gre v obravnavanem primeru za denarno obveznost, ki je deljiva, pri čemer takšna obveznost sploh ni nastala na podlagi gospodarske pogodbe (kar bi utemeljevalo domnevo iz 394. člena OZ), temveč iz razloga izostanka pogodbene podlage. V danem primeru je pravna podlaga tožbenega zahtevka neupravičena pridobitev, pri kateri se solidarnost na strani dolžnikov ne domneva. Takšni obrazložitvi pa v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 6. Če je več dolžnikov pri kakšni deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, odgovarjajo ti upniku solidarno, razen če so pogodbeniki izrecno odklonili solidarno odgovornost (394. člen OZ). Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti (2. odstavek 13. člena OZ).

7. Tožeča stranka upoštevaje citirano zakonsko določilo neutemeljeno izpostavlja, da je položaj, obravnavan v predmetnem gospodarskem sporu, primerljiv s tistim, ki nastane na podlagi gospodarske pogodbe (po njenem mnenju oziroma „sklepanju po podobnosti“ tudi izostanek takšne pogodbe v odnosu med pravdnimi strankami, ki so gospodarski subjekti, utemeljuje uporabo navedenega določila). Svoj ugovor tudi zmotno temelji na dejstvu, da sta toženki najete prostore zasedali skupaj oziroma, da se tožeča stranka do navedb toženih strank (o uporabi posameznih poslovnih prostorov, katerim je sodišče prve stopnje v celoti sledilo) sploh ni mogla ustrezno vsebinsko opredeliti, ker ji medsebojna razmerja toženih strank in njuno razmerje z družbo N. d. o. o. niso bila znana - vanje namreč ni bila pritegnjena in nikoli ni izrecno soglašala s podnajemom.

8. Takšnemu razlogovanju pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Solidarna odgovornost nastane na podlagi zakona ali pogodbe. OZ v določbah o uporabi tuje stvari v svojo korist (198. člen OZ) v povezavi z določbami o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ), na podlagi katerih tožeča stranka temelji svoj tožbeni zahtevek, solidarne obveznosti ne pozna, za takšno zavezo pa kot rečeno tudi ni pogodbene podlage. (1)

9. Tožeča stranka pa s pritožbo ne more uspeti niti v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da se v zvezi z domnevnim pobotnim ugovorom in domnevno nasprotno terjatvijo drugo tožene stranke oziroma o navedbah v zvezi z njimi sploh ni imela možnosti določno izjaviti iz razloga opustitve vročitve odgovora na tožbo drugo tožene stranke (oziroma kakršne koli druge vloge), s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP.

10. S pritožbo uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana vselej, ko kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar mora stranka skladno z 286. b členom ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ta določba pa se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena).

11. Na 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, v predmetnem gospodarskem sporu pa ugotavlja, da tožeča stranka kršitve, ki jo graja v pritožbi, pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala oziroma v pritožbi ni pojasnila, zakaj je brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (pogoj nekrivde). Ker ji je bila v postopku v zadevi VII Pg 4915/2010 vloga (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) vročena, je tožeča stranka za opustitev vročitve navedene vloge v obravnavanem gospodarskem sporu nedvomno vedela, pred sodiščem prve stopnje pa navedene kršitve kljub temu ni uveljavljala.

12. Na vlogi z dne 11. 11. 2010, poimenovani „pripravljalna vloga in nasprotna tožba“ (v spisu pod red. št. 9) je označena opravilna številka predmetnega gospodarskega spora. Povratnice, iz katere bi izhajalo, da je bila navedena vloga tožeči stranki v tem postopku vročena, v spisovni dokumentaciji res ni (2), vendar pa pritožnica sama priznava, da ji je bila navedena vloga vročena v postopku, ki se vodi pod opravilno številko VII Pg 4915/2010 in v katerem se obravnava zahtevek po nasprotni tožbi nasprotno tožeče stranke P., d. o. o., (drugo tožene stranke predmetnega spora). To po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da se je tožeča stranka z vlogo, čeprav v drugem postopku, nedvomno seznanila, glede na opravilno številko zadeve, poimenovanje vloge in njeno vsebino, iz katere je razbrati ločeno obravnavanje zahtevka po tožbi v obravnavani zadevi in po nasprotni tožbi v zadevi VII Pg 4915/2010, pa bi se tožeča stranka morala zavedati (še posebej, ker v postopku nastopa preko pooblaščenca, ki je odvetnik), da je na navedbe iz navedene vloge v delu, v katerem se nanašajo na predmetni spor, potrebno odgovoriti. Tudi iz uradnega zaznamka, zabeleženega na sami vlogi, je razvidno, da je samo nasprotna tožba vpisana pod opravilno številko VII Pg 4915/2010, iz vsebine pripravljalnega spisa pa je mogoče jasno razbrati, da je drugo tožena stranka v 1. točki („pripravljalna vloga“) odgovarjala na navedbe tožnice v zvezi z zahtevkom, vloženim v tem postopku, nadalje pa v 2. točki („nasprotna tožba“) vložila zoper nasprotno toženo stranko še nasprotno tožbo.

13. Sicer pa je drugo tožena stranka na glavni obravnavi dne 13. 4. 2012 (list. št. 72) navedla, da vztraja kot doslej. Edina njena vloga v tem postopku pa je pripravljalna vloga z nasprotno tožbo na red. št. 9. Ker tožeča stranka na glavni obravnavi ni navedla, da te vloge ni prejela (oziroma sploh nobene vloge drugo tožene stranke), je sklepati, da je to vlogo prejela že pred narokom za glavno obravnavo in bila z njo seznanjena.

14. Vsled navedenemu tožeča stranka ne more uspeti z navedbo, da je bila zaradi popolne neaktivnosti drugo tožene stranke v tem postopku ves čas prepričana, da bo sodišče prve stopnje bodisi zoper drugo toženo stranko izdalo zamudno sodbo bodisi v delu, ki se nanjo nanaša, tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo, zaradi česar izpodbijana sodba za tožnico predstavlja presenečenje. Drugo tožena stranka v postopku ni bila neaktivna – z vlogo z dne 11. 11. 2010 je odgovorila na navedbe iz tožbe tožeče stranke in hkrati zoper slednjo vložila še nasprotno tožbo, z vsem pa je bila tožeča stranka nedvomno seznanjena, kar je potrdila tudi sama, zato v pritožbenem postopku z uveljavljanjem absolutne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne more doseči razveljavitve izpodbijane sodbe.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) VSL sodba I Cp 3829/2009. (2) Je pa na vlogi odkljukana odredba, naj se drugopis vloge skupaj z nasprotno tožbo vroči tožeči stranki. Prav tako je spisovno izkazan tudi vpogled v spis tožeče stranke z dne 14. 3. 2011, v okviru katerega ni zahtevala fotokopije sporne vloge.