Jedro

Od nosilcev javnih funkcij (državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil) se zahteva merilo ravnanja dobrega strokovnjaka, ko se pri njih ugotavlja protipravnost kot element odškodninske odgovornosti.

Protipravnost ravnanja tožene stranke ni ugotovljena zgolj zaradi kršitve pravice do izjave v postopku, ampak tudi (in predvsem), ker tožeči stranki pred odvzemom koncesije ni bila dana možnost odprave pomanjkljivosti po 6. alineji 18. člena ZLD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 842,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki znesek 17.316,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 11.734,00 EUR od 1. 1. 2010 dalje in od zneska 5.582,00 EUR od 1. 2. 2010 dalje do plačila, pod II. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek za plačilo 10.531,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod III. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.250,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo, in sicer zoper I. in III. točko izreka, se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Glede očitka bistvenih kršitev določb postopka navaja, da sodišče v postopku lahko izvaja le tiste dokaze, ki so jih stranke pravočasno predlagale in predložile. Kljub temu je sodišče prve stopnje izvedenki s sklepom z dne 28. 11. 2013 naložilo, da naj sama zbere dodatne dokaze in izdela izvedeniško mnenje, te dokaze pa je v spisu označilo z oznako „C“. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 252. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče namreč lahko samo zbira in izvede le dokaze ob pogojih iz tretjega odstavka 3. člena ZPP. Dokazov, zbranih v prilogah C, tožeča stranka ni predlagala v dokazne namene, saj je njen dokazni predlog „vpogled v poslovne listine tožeče stranke na njenem sedežu“ pavšalen, ne dosega pravnega standarda substanciranja, in je zato neupošteven. V potrditev svojih navedb v tem delu pritožba citira in povzame številno sodno prakso. Očitek bistvene kršitve določb postopka očita tudi s tem, ko so med dejanskim stanjem, ki je podlaga za izpodbijano sodbo, in trditvami tožeče stranke bistvene razlike, tako, da je sodišče odločilo mimo tožbenega zahtevka. Tožeča stranka kot odškodnino namreč izrecno uveljavlja le izgubljeni dobiček, medtem ko ji sodišče prisodi tudi odškodnino za stroške, ki naj bi jih imela v času, ko ni mogla poslovati. Glede napačne uporabe materialnega prava je pritožba prepričana, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj protipravnosti kot eden od kumulativnih pogojev za prisoditev odškodnine. Sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o protipravnosti namreč temelji na sodbi Upravnega sodišča I-U 2155/2009 in sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 926/2012, čeprav je bila s sodbo I-U 2155/2009 le razveljavljena odločba o odvzemu koncesije in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, s sodbo I Cpg 926/2012 pa je sicer bila spremenjena sodba sodišča prve stopnje tako, da koncesijska pogodba še velja, vendar pa je bil hkrati zavržen zahtevek tožeče stranke za ugotovitev nezakonite odpovedi koncesijske pogodbe. O nobenem od teh dveh vprašanj ponovno še ni bilo odločeno. Samo dejstvo, da tožena stranka kot upravni organ v prvem postopku ni dala tožeči stranki zadosti možnosti, da se izjavi o postopku, kar je bil razlog za razveljavitev odločitve o odvzemu koncesije in vrnitev v ponovno odločanje, ne ustvarja odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pri tem se sklicuje kot na podobni sodni primer na odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 92/2011 in II Ips 448/2010, ko se zahteva za odškodninsko odgovornost najhujša oblika protipravnosti. Sodišče sploh ni ugotavljalo stopnje krivde tožene stranke in napačno zaključi, da naj bi bilo ravnanje tožene stranke izven možne interpretacije Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD). ZLD sploh ne določa postopka za odpoved ali odvzem koncesije in zato kršitev pravice do izjasnitve ne more biti kršitev ZLD. Sam odvzem koncesije in odpoved koncesijske pogodbe ne predstavlja najvišje stopnje krivde, kar se da zaključiti iz odločb EU s tega področja, po katerih koncesija ne more biti podeljena za vedno in brez možnosti odpovedi. V zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja poda tožena stranka pripombe na izračun in višino odškodnine s povzemanjem finančnih podatkov iz poslovnih listin tožeče stranke, vse enako kot v svoji pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2015. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter dodatno pojasnjuje nekatera od sicer pravilnih stališč v izpodbijani sodbi. Predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je pojasniti, da pritožba v pretežnem delu ponavlja svoje navedbe, podane med postopkom na prvi stopnji in na vse te navedbe je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi odgovorilo. Pritožbeno sodišče se bo v nadaljevanju, v kolikor se pritožba v svojih navedbah ponavlja z navedbami iz postopka na prvi stopnji, v izogib ponavljanju, sklicevalo na razloge iz izpodbijane sodbe, če bodo ti sprejemljivi za odgovor pritožbi v njenem posameznem delu.

6. Da sodišče prve stopnje ni kršilo določbe drugega odstavka 252. člena ZPP in da je bil dokazni predlog tožeče stranke glede listin v prilogah C upošteven in zadostno substanciran, je obširno in pravilno pojasnjeno v 4., 5. in 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pravilno odgovorjeno tudi na pritožbeno izpostavljanje sodne prakse v tem delu. Tu je razlogom sodišča prve stopnje dodati le, da sodišče prve stopnje z navedbo „po potrebi vpogleda v poslovne listine tožeče stranke, ki so ji na voljo na sedežu tožeče stranke“ v II. točki sklepa z dne 28. 11. 2013, s katerim je imenovalo izvedenko za finance in ji dalo navodila za izdelavo izvedenskega mnenja, ni postopalo protipravno. Te listine namreč izvedenec vpogleda v smislu črpanja podatkov za izdelavo svojega izvedenskega mnenja in te listine nujno ne služijo v dokazne namene v sami pravdi. Kot dokaz je upoštevno le izvedensko mnenje, ne pa vse listine in drugo gradivo, ki ga izvedenec uporabi za izdelavo svojega mnenja. V tej pravdi je sodišče prve stopnje sicer listine v prilogah C vpogledalo v dokazne namene, vendar svoje odločitve, kot je ugotoviti iz razlogov izpodbijane sodbe, nanje ni oprlo. Kot dokaz je uporabilo le izvedensko mnenje in torej sodišče z vpogledom teh listin v dokazne namene ni postopalo v nasprotju z razpravnim načelom po 7. členu ZPP, ker svoje odločitve na prilogah C ni gradilo.

7. Iz vseh navedb tožeče stranke med postopkom nedvoumno smiselno izhaja, da v tej pravdi vtožuje odškodnino za vso nastalo ji materialno škodo zaradi obravnavanega škodnega dogodka. V tožbi v III. točki sicer res dobesedno navede „izgubljeni dobiček“, vendar da s tem pojmuje vso nastalo ji premoženjsko škodo, je nedvoumno že iz navedbe iz istega stavka tožbe „nastala premoženjska škoda – izgubljeni dobiček“. Da je temu res tako, je to razvidno tudi iz nadaljnjih navedb tožnice, ko v vtoževani višini odškodnine upošteva, poleg fiksnih, tudi variabilne stroške poslovanja, ki pa dejansko ne predstavljajo škode in je bil za njihovo višino tožbeni zahtevek tudi zavrnjen. Torej sodišče prve stopnje ni odločalo mimo postavljenega zahtevka, kot zmotno trdi pritožba.

8. O protipravnosti ravnanja tožene stranke kot enem od obligatornih elementov za odškodninsko odgovornost se sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo opredeli v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Res je bila z odločbo I-U 2155/2009 le razveljavljena odločba o odvzemu koncesije in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, ponovne odločitve pa še ni. Vendar pritožba očitno spregleda, da je bila citirana odločba razveljavljena ravno zaradi zakonskih kršitev upravnega organa ob njenem izdajanju, na katerih sodišče prve stopnje gradi element protipravnosti, in da je obravnavani škodni dogodek (nemožnost izdajanja zdravil in zaprtje lekarne) izključno posledica nezakonite odpovedi koncesijske pogodbe in odvzema koncesije s to odločbo. Zahtevek za ugotovitev nezakonite odpovedi koncesijske pogodbe pa je bil z odločbo I Cpg 926/2012 zavržen izključno iz razloga, ker je bilo predhodno ugotovljeno, da odpovedi pogodbe ni bilo, posledično čemur se nezakonitost odpovedi niti ne more ugotavljati. ZLD res ne določa postopka odpovedi ali odvzema koncesije, določa pa pogoje za njen odvzem, in sicer v 18. členu in po njegovi 6. alinei je bila tožeči stranki s strani tožene stranke obravnavana koncesija tudi odpovedana. Da je bila kršitev pravice do izjasnitve kršitev ZLD, je pritožbena protispisna trditev, saj sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijane sodbe izrecno navede, da je to kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Pri zatrjevanju oblike protipravnosti se pritožba neutemeljeno sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 92/2011 in II Ips 448/2010, kjer se je v citiranih primerih odločalo o neposredni odškodninski odgovornosti sodnika kot funkcioniranja državnega organa, tu pa je predmet postopka odgovornost nosilca javnih pooblastil po 26. členu Ustave RS. Za tak primer je primerljiva odločba Ustavnega sodišča UP-1082/12-11 z dne 29. 5. 2014, po kateri se od nosilcev javnih funkcij (državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil) zahteva merilo ravnanja dobrega strokovnjaka, ko se pri njih ugotavlja protipravnost kot element odškodninske odgovornosti. In sodišče prve stopnje (glej 10. točko izpodbijane sodbe) je pri ugotavljanju protipravnosti kot merilo pravilno upoštevalo standard profesionalne skrbnosti in tudi pravilno ocenilo ter utemeljilo, da je bilo ravnanje tožeče stranke v očitnem nasprotju s tako zahtevano skrbnostjo. Protipravnost ravnanja ni ugotovljena zgolj zaradi kršitve pravice do izjave v postopku, ampak tudi (in predvsem), ker tožeči stranki pred odvzemom koncesije ni bila dana možnost odprave pomanjkljivosti po 6. alinei 18. člena ZLD. Za kakšne čas (nedoločen ali določen) je bila tožeči stranki koncesija podeljena, je za ta pravdni postopek irelevantno, zlasti pa ne drži pritožbena trditev (kar je sicer za to pravdo tudi irelevantno), da naj bi bila koncesija dana brez možnosti odpovedi.

9. Odločitev po višini je sodišče prve stopnje utemeljilo v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi tem razlogom, v odgovor pritožbi, ni bistvenega dodati. O vseh pripombah v tem delu pritožbe se je izvedenka finančne stroke opredelila v svoji pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 15. 2. 2015 in sodišče prve stopnje je izvedensko delo izvedenke A. A. utemeljeno sprejelo in mu sledilo, za kar je razloge prepričljivo pojasnilo v 12. točki izpodbijane sodbe.

10. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v z njo izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in je zato te svoje stroške dolžna kriti sama, povrniti pa jih je dolžna tožeči stranki, ki je v pritožbenem postopku uspela. Stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo znašajo skupno 842,29 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 glede na vrednost spora v pritožbenem postopku 670,40 EUR, administrativni stroški po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povišano za 22 % DDV).