Jedro

Presoja višine deležev na skupnem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnica za 74/100-tin lastnica nepremičnine s parc. št. 254/3 pašnik in na njej stoječe stanovanjske stavbe in garaže v skupni izmeri 1108 m2, vpisane v vložku št. 580 k.o. ... Zato je toženka M. J. dolžna tožnici izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri njej lastni 1/2 navedene nepremičnine vknjižila lastninska pravica do 24/100-tin na tožničino ime. Odločilo je tudi, da je toženka M. J. dolžna plačati tožnici 1.356.964 SIT (1.662,51 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1996 dalje do plačila.

Pritožbi toženih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.356.964 SIT in odločilo, da te tečejo od 26.4.2000 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče o zadevi samo odloči. Vztraja pri stališču, da je do prenehanja življenjske skupnosti med tožnico in tožencem tožnica vložila le sredstva za nakup nepremičnine v znesku 4.000.000 tedanjih din, med tem ko je toženec svoj delež do vknjižene 1/2 nepremičnine ustvaril z delom na dokončanju in povečanju kupljene hiše ter z vloženim denarjem in materialom. Po prenehanju življenjske skupnosti je bila hiša dokončana do 90 odstotkov. Po razpadu skupnosti so bila tožničina vlaganja samovoljna in to ne more vplivati na njeno upravičenost do večjega deleža na skupnem premoženju. Uporabiti je torej treba določbo prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) po kateri sta deleža zakoncev na pridobljenem premoženju enaka. Izpodbijana sodba vsebuje nelogično obrazložitev, ki je v tem, da ni upoštevan trud, denar in material, kar je prispeval toženec zaradi vlaganja v izgradnjo stanovanjske hiše z namenom trajnosti življenjske skupnosti s tožnico, pa je bil na koncu izigran.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje, vidi revizija v tem, da naj bi kljub ugotovitvam v prid toženca bilo odločeno, da pripada tožnici večji delež na skupnem premoženju, kakor pa se domneva po določbi 59. člena ZZZDR. V tej smeri naj bi sodbi sodišč druge in prve stopnje v svojih obrazložitvah bili nelogični in nerazumni. Čeprav je s takšnimi navedbami tožena stranka uveljavila revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa takšna opredelitev po svoji vsebini ne predstavlja nič drugega kot nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami o tem, da je tožničin prispevek k nastanku skupnega premoženja višji od toženčevega. Na revizijski stopnji pa dokazne ocene in dejanskih ugotovitev ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). V reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po določbi prvega odstavka 59. člena ZZZDR se sicer šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vendar pa zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Prav za to gre v obravnavanem primeru. Tožeča stranka namreč dokazuje, da je njen, v zemljiški knjigi vknjižen solastni delež do 1/2, precej večji zaradi okoliščin, ki jih predvideva drugi odstavek citirane zakonske določbe. Glede na tožbeno trditveno podlago, s katero se je strinjala tudi tožena stranka, je v obsegu odločanja v skladu z navedeno zakonsko določbo pri opredelitvi višine solastnega deleža tožeče stranke bilo treba upoštevati predvsem "vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja". V skladu s stališči obeh pravdnih strank je zato v postopku pred sodiščem prve stopnje prišel do izraza izračun o tem, kolikšen delež glede na celotno vrednost skupnega premoženja predstavlja vložek tožnice ob nakupu hiše z zemljiščem in za koliko se je ta delež mogel povečati zaradi njenih vlaganj pri povečanju skupnega premoženja (gradnji prizidka, urejanju okolice in dokončanju notranjosti stanovanjske hiše ter njene spremembe iz vikend hišice v stanovanjsko hišo). V tem obsegu pa gre predvsem za dejanske ugotovitve in na njihovi podlagi sprejeto dokazno oceno. Sodišče prve stopnje se je poslužilo matematičnega izračuna, pri čemer je bilo zelo natančno, saj je upoštevalo vsako obliko vlaganja in se opredeljevalo do tega, koliko je k posameznim investicijam prispevala tožnica in koliko toženec. Izhodišče za končni izračun je bilo predvsem izvedensko mnenje, ki je povzelo omenjene dejanske ugotovitve. Končno sklepanje je pripeljalo do izračuna, po katerem tožencu iz zemljiške knjige izhajajoči solastni delež do 1/2 ne temelji na resničnih vlaganjih, zaradi česar svoji hčeri, toženki, ni mogel podariti v celoti deleža, do katerega je vknjižen. Sodba sodišča prve stopnje v tej smeri vsebuje obširne dejanske ugotovitve z natančnim opredeljevanjem ob vsakem vlaganju v nepremičnino, pri čemer je prišla do izraza toženčeva zapravljivost v posledici njegovega alkoholizma. Revizija sicer graja sprejete dejanske ugotovitve s postavljanjem povsem drugačne ocene in s sklicevanjem na domnevo enakih deležev, vendar pa ne more mimo tega, da je tožeči stranki uspelo dokazovanje, ki je pripeljalo do rezultata, da je njen solastni delež na nepremičnini za 26 odstotkov višji od tistega (polovičnega), ki ga je toženec podaril svoji hčeri toženki.

Tožničina vlaganja po razpadu življenjske skupnosti so bila upoštevana v razmerju do toženke in ne v razmerju do toženca kot razvezanega zakonca. Zato ni utemeljeno revizijsko sklicevanje na sodno prakso, po kateri vlaganja po razpadu zakonske skupnosti brez vednosti enega od zakoncev ne morejo vplivati na povečanje deleža na skupnem premoženju. Revizijsko sodišče se strinja z zapisom v razlogih sodbe sodišča druge stopnje, po katerem je tožnica sicer vlagala po razpadu skupnega življenja s tožencem v skupno nepremičnino, vendar pa je - ne glede na višino deležev - zaradi teh vlaganj vrednost nepremičnine večja. Povečana vrednost pa predstavlja korist na strani toženke kot sedanje zemljiškoknjižne solastnice in prikrajšanje na strani tožnice v razmerju njunih deležev, ugotovljenih v tem postopku. Višina prikrajšanja je izračunana z zneskom 1.356.964 SIT. Takšne ugotovitve tožena stranka revizijsko ni izpodbijala. Ker obseg vrnitve določa 214. člen ZOR, je pravilno odločeno, da mora toženka tožnici zaradi povečane vrednosti in s tem pridobitve neupravičene koristi, plačati znesek 1.356.964 SIT.

Tožena stranka je revizijskemu sodišču sicer predlagala preizkus izpodbijane sodbe glede pravdnih stroškov v skladu z določili ZPP, vendar pa revizijskih navedb v tej smeri ni bilo mogoče obravnavati. Izrek o pravdnih stroških, vsebovan v sodbi, se šteje za sklep, o katerem pa ni mogoče reči, da je bil z njim postopek pravnomočno končan. Stroškovna odločitev je namreč akcesorne narave. Zato glede preizkusa pravdnih stroškov na revizijski stopnji ni mogoče uporabiti določbe 384. člena ZPP.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.