Jedro

Pravico na podlagi invalidnosti pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti, ta pravica pa se realizira oziroma pripada zavarovancu šele od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 22. 7. 2005 in 7. 2. 2005, in prvo tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 5. 5. 2005 dalje ter ji od tega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prvotožnici odmeri invalidsko pokojnino. Zavrnilo je tožbeni zahtevek glede izplačila akontacije pokojnine. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečima strankama odmerjene stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da bi sodišče glede na določbo 350. člena ZPP pri preizkusu sodbe moralo paziti na pravilno uporabo materialnega prava. V zvezi s priznanjem pravice do invalidske pokojnine je sodišče zmotno uporabilo določbe 67. člena ZPIZ-1 ter 156. člena ZPIZ-1. Tožnici bi bilo glede na določbo 156. člena ZPIZ-1 možno priznati pravico do invalidske pokojnine samo pod pogojem prenehanja obveznega zavarovanja, in ne od 5. 5. 2005 dalje, saj je bila takrat v obveznem zavarovanju. Prav tako prvi odstavek 157. člena določa, da pokojnina uživalcu pripada od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločitev o pravici, izplačilu in odmeri invalidske pokojnine spremeni oziroma da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožečima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče ne sprejema očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz prvega odstavka 339. člena ZPP), ker naj sodišče ne bi po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče je seveda na uporabo materialnega prava pazilo, kot je bilo dolžno, ne more pa biti podana kršitev določb pravdnega postopka zato, ker tožena stranka meni, da bi moralo biti materialno pravo uporabljeno drugače, kot ga je uporabilo sodišče. Še posebej, če predlaga uporabo materialnega prava v nasprotju s sprejeto sodno prakso.

8. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.

9. Materialno pravo je sodišče po mnenju revizijskega sodišča uporabilo pravilno ob upoštevanju dejanskih ugotovitev. Pravice na podlagi invalidnosti pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti, kot to določa peti odstavek 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.). Seveda je po določbi prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 jasno, da se ta pravica realizira oziroma pripada zavarovancu šele od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, saj je treba upoštevati tudi določbi prvega in drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1, da morajo biti izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice in da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Že ZPIZ-1 nedosledno uporablja terminologijo, saj slabo loči različne institute kot pridobitev pravice, pripadanje pravice, izplačevanje pravice. Ni mogoče trditi, da je zavarovancu možno priznati pravico zgolj pod pogojem prenehanja zavarovanja, za kar se tudi v reviziji zavzema tožena stranka, če zakon določa, da se v primeru pravic na podlagi invalidnosti le to pridobi z dnem nastanka invalidnosti. Seveda pa je drugo vprašanje, in tega se da uskladiti z zakonskim besedilom, od kdaj pravica dejansko pripada zavarovancu (kot to ureja člen 157 ZPIZ-1, ki je naslovljen kot „Začetek izplačevanja“), čeprav se uporablja izraz pripada in nato po določbah 163. člena ZPIZ-1, do kdaj trajajo pravice na podlagi invalidnosti. Ker gre za različne institute glede pridobitve same pravice oziroma njenega izplačevanja, ni pri odločitvi sodišča ugotoviti nobenih neupravičenih dvomov v sam obseg pravice, ki jo je sodišče priznalo in tudi ne gre za zmotno uporabo materialnega prava.

10. Odločitev sodišča, ki je priznalo tožniku pravico in odločilo o tem, da bo o odmeri le-te odločila tožena stranka, je v skladu tudi z določbo drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004).

11. Podobna pravna stališča glede priznanja pravice oziroma odmere in izplačevanja je Vrhovno sodišče že zavzelo, sicer ne po predpisih ZPIZ-1, ampak še po določbah ZPIZ/92 v sodbi VIII Ips 483/2008 z dne 7. 4. 2010, po določbah ZPIZ-1 pa v sodbi VIII Ips 224/2008 z dne 12. 1. 2010. 12. Ker je sodišče odločalo ob pravilni uporabi materialnega prava, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.