Jedro

Neutemeljene so tožbene navedbe, da je relevantno (zgolj) dejansko prebivališče, saj je v ZUPJS in ZSVarPre kot pogoj določeno, da ima oseba prijavljeno stalno prebivalšče in da v tem stanovanju dejansko biva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1399/2020 z dne 12. 10. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1399/2020 z dne 12. 10. 2020, odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) prosilca A.A., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP zaradi uveljavljanja denarne odškodnine za duševne bolečine ob izgubi brata. Tožena stranka je pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP ugotovila, da prosilec ne izpolnjuje subjektivnega pogoja, saj presega z zakonom določen premoženjski cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki je določen v prvem odstavku 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in znaša 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je višino 19.304,64 EUR. Zaključek tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je tožnik solastnik do ½ celote nepremičnin parc. št. 1 in 2, k. o. ..., v naravi stanovanje v enostanovanjski stavbi na naslovu ..., Polzela, katerih vrednost znaša 2.922,50 EUR in 40.696,00 EUR, kjer prosilec nima prijavljenega stalnega prebivališča, saj ima stalno prebivališče prijavljeno na naslovu ..., Šempeter, njegova partnerka in mladoletna otroka pa na naslovu ..., Polzela, zato se navedeni nepremičnini upoštevata pri ugotavljanju prosilčevega materialnega položaja, kot določa prvi odstavek 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) v povezavi s prvim odstavkom 18. člena ZUPJS. Zato je tožena stranka prošnjo na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) zavrnila kot neutemeljeno.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, vendar je zaradi napačne uporabe določil ZBPP in ZUPJS zmotno zaključila, da prosilec ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Pri ugotavljanju premoženja osebe, v kar se šteje tudi nepremično premoženje, je relevantna okoliščina, ali prosilec v stanovanju, katerega lastnik je, tudi dejansko prebiva. ZUPJS prebivanje veže na dejansko prebivanje in prijavo stalnega prebivališča. Prosilec pa je v postopku podal pisno izjavo, da sam z družino že dalj časa živi na naslovu ..., Polzela, torej na nepremičninah parc. št. 1 in 2, obe k. o. .... Tu ima prosilec in družina uradno prijavljen začasni naslov, ker stalnega zaradi urejanja gradbene dokumentacije zaenkrat ni mogoče prijaviti. Odločba je v tem delu tudi neobrazložena, saj se do tega podatka tožena stranka ni opredelila. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek ter odloči o stroških postopka.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno odločila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se namreč ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen, če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek 12. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP).

6. Tožeča stranka v tožbi nasprotuje ključni ugotovitvi tožene stranke, da se kot premoženje prosilca upoštevata nepremičnini: parcela številka 1 katastrska občina ... in parcela številka 2 katastrska občina ..., katerih solastnik je tožnik v deležu do ½ celote, ki v naravi predstavljata stanovanje v enostanovanjski stavbi na naslovu ..., Polzela, z vrednostjo solastniških deležev teh nepremičnin 2.922,50 EUR in 40.696,00 EUR. Pri tem med strankama niso sporna dejstva, da je tožnik solastnik zgoraj opredeljenih nepremičnin, njihova vrednost in da imajo tožnik in njegovi družinski člani na tem naslovu prijavljeno začasno prebivališče, nimajo pa na tem naslovu prijavljenega stalnega prebivališča, temveč ima tožnik stalno prebivališče prijavljeno na naslovu ..., Šempeter, njegova partnerka in mladoletna otroka pa na naslovu ..., Polzela.

7. Skladno s prvim odstavkom 17. člena ZUPJS se v premoženje osebe šteje (med drugim) nepremično premoženje, razen v primeru, ki ga določa prvi odstavek 18. člena ZUPJS v zvezi s 5. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre-E), torej se ne upošteva stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 evrov (v nadaljevanju stanovanje).

8. V zvezi z ugotavljanjem obsega tožnikovega premoženja in pri tem upoštevanja (so)lastništva nepremičnin je ključna ugotovitev tožene stranke, da ne tožnik ne njegovi družinski člani na naslovu tožnikovega (solastnega) stanovanja nimajo prijavljenega stalnega prebivališča. 9. V zvezi z ugotavljanjem obsega premoženja je tožena stranka tožnika pred izdajo odločbe pozvala k navedbi okoliščin, zakaj na naslovu nepremičnin, katerih solastnik je, nima prijavljenega stalnega prebivališča. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi povzela odgovor tožnika na poziv sodišča v zvezi s to ključno ugotovitvijo (da v stanovanju, katerega solastnik je, nima prijavljenega stalnega prebivališča), torej, da hiša še nima urejene gradbene dokumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče prijaviti stalno prebivališče, dejansko pa družina prosilca na tem naslovu že dalj živi, do katerih pa se v izpodbijani odločbi ni opredelila, na kar tožba utemeljeno opozarja.

10. V kolikor se je tožena stranka postavila na stališče, da že zgolj dejstvo, da ne tožnik ne njegovi družinski člani v solastni stanovanjski stavbi na naslovu ..., Polzela, nimajo prijavljenega stalnega prebivališča, onemogoča uporabo izjeme iz prvega odstavka 18. člena ZUPJS v zvezi s 5. členom ZSVarPre-E, na podlagi katere se te nepremičnine ne bi štele v premoženje, na podlagi katerega se presoja izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev BPP, bi se morala do razlogov tožeče stranke, da stalnega prebivališča ni mogoče prijaviti, vsaj opredeliti. Vendar pa, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, okoliščina, ki se nanaša na dejstvo nemožnosti prijave stalnega prebivališča tožnika in njegove družine in je bistvena za sprejem pravilne odločitve o predmetni tožnikovi prošnji, ni bila dovolj razjasnjena tudi po dopolnitvi prošnje. Sodišče še pripominja, da mora biti namen organa za BPP ugotovitev resničnega dejanskega stanja prosilcev BPP in ugotovitev, ali so dejansko upravičeni do BPP. Torej toženi stranki tudi načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), h kateremu je organ za BPP zavezan, nalaga dolžnost, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Ob tem sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene očitke, da je relevantno (zgolj) dejansko prebivališče, saj je v zgoraj citiranih določbah ZUPJS v zvezi z ZSVarPre kot pogoj določeno, da ima oseba prijavljeno stalno prebivališče in da v tem stanovanju dejansko biva.

11. Po presoji sodišča tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika tudi ni seznanila z odločilnimi dejstvi, iz katerih bi imel tožnik možnost razbrati, v kakšnem smislu bodo ugotovitve tožene stranke, na podlagi katerih je sprejela izpodbijano odločitev, pravno relevantne. Tožena stranka bi morala pred izdajo odločbe na podlagi prvega odstavka 9. člena ZUP dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, namreč svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Poziva stranki, kot ga je v konkretnem primeru tožniku posredovala tožena stranka, da pojasni, zakaj na naslovu obravnavanih nepremičnin nima prijavljenega stalnega prebivališča, po presoji sodišča ni mogoče šteti kot seznanitev stranke z bistvenimi dejstvi, ki jih je tožena stranka ocenila kot relevantne za sprejem izpodbijane odločitve.

12. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku ni popolno ugotovila dejanskega stanja in je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku mora tožena stranka ob upoštevanju določil 8. in 9. člena ZUP ugotovljeno kršitev odpraviti, ustrezno razjasniti dejansko stanje, ki se nanaša na izpolnjevanje obravnavanega pogoja za dodelitev BPP in nato ponovno odločiti o predmetni prošnji za dodelitev BPP. Sodišče pri tem še pripominja, da njegova odločitev ne pomeni, da so v tej zadevi pogoji za BPP izpolnjeni, temveč le, da organ izpodbijane odločbe ni ustrezno obrazložil oziroma oprl na ustrezne razloge.

13. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na podlagi sklepa senata, sprejetega na podlagi tretjega odstavka drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1, po sodniku posamezniku. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, brez oprave glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

14. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je tožbi ugodilo, je tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o priznanju stroškov tožniku v upravnem sporu, v višini 285,00 EUR, povišano za 22 % DDV (tožnikova pooblaščenka je zavezanka za DDV), torej za 62,70 EUR, skupaj v višini 347,70 EUR. Zakonske obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).