Jedro

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

Zaslišanje toženca je bilo predlagano, ne da bi tožena stranka sploh navedla, katero konkretno dejstvo želi dokazati z njegovim zaslišanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 108109/2010 z dne 10.8.2010 v celoti vzdržalo v veljavi, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke, ki merijo na kršitev pritožnikove pravice do kontradiktornega postopka, in ki jo tožena stranka vidi v tem, da sodišče ni zaslišalo toženca. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu s tem načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave republike Slovenije in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

6. V načelu ima stranka ne le pravico do predlaganja dokazov, marveč tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Pravica do predlaganja dokazov bi bila namreč nesmiselna, če bi imelo sodišče polno diskrecijsko pravico, da dokaznemu predlogu ugodi, ali pa ga zavrne. Korist od predlaganja dokazov ima stranka šele, če sodišče predlagane dokaze tudi izvede. Vendar pa to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo (drugi odstavek 213. člena ZPP) in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS, Up 107/96 z dne 25.9.1996 in Up 181/95 z dne 28.5.1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16.2.2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10.10.2000). Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (prim. sodba II Ips 554/99).

7. V konkretnem primeru pa je bistveno še nekaj: zaslišanje toženca je bilo predlagano, ne da bi tožena stranka sploh navedla, katero konkretno dejstvo želi dokazati z njegovim zaslišanjem. Tega ni konkretizirala niti po tem, ko je tožeča stranka tožbeni zahtevek v vlogi natančno obrazložila. Posplošeno pritožbeno navajanje, da bi toženec lahko izpovedal o poslovanju in dogovarjanju med strankama, ne zadostuje. Toženec se obravnave ni udeležil, za svojo odsotnost pa tudi ni predložil nobenega opravičljivega dokazila. Ravnanje sodišča, ki dokaznemu predlogu za njegovo zaslišanje ni ugodilo in zaradi odsotnosti toženca tudi ni preložilo naroka, je po zaključku višjega sodišča pravilno.

8. Višje sodišče tudi ne sledi pritožbenemu očitku, ki meri na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno obrazložilo, zakaj je sledilo navedbam in dokazom tožeče stranke. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik ne izpodbija, pač pa navaja zgolj to, da bi moral toženec na narok prinesti dokazne listine, ki bi izkazovale (drugačno) dejansko stanje. Kakšno naj bi le-to bilo, ne pojasni niti v pritožbi, prav tako tudi ne, za kakšne listine naj bi šlo.

9. Upoštevajoč navedeno, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.