Jedro

Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave je bila zavrnjena z odločbo Agencije RS za okolje, navedena odločitev pa je tudi že postala pravnomočna. Upoštevaje določbo tretjega odstavka 172. člena ZVO-1 je torej prvostopenjski organ imel podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa prepovedi odlaganja vseh vrst odpadkov na odlagališču do morebitne pridobitve predpisanega okoljevarstvenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je bila tožeči stranki kot upravljavcu odlagališča za nenevarne odpadke CERO A. prepovedano odlaganje vseh vrst odpadkov na tem odlagališču do morebitne pridobitve predpisanega okoljevarstvenega dovoljenja in sicer mora prenehati odlagati vse vrste odpadkov na tem odlagališču v roku tri mesece od vročitve te odločbe. Svojo odločitev utemeljuje z določbo 3. točke 172. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) ter 39. členom Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uredba). V skladu s 3. točko 172. člena ZVO-1 je inšpekcija pristojna za okolje dolžna izdati odločbo o prenehanju delovanja naprave, po tem ko je postala odločba o zavrnitvi izdaje okoljevarstvenega dovoljenja pravnomočna. Po določbi prvega odstavka 39. člena Uredbe pa je določeno, da je za obratovanje odlagališča treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja. V zadevi je bilo ugotovljeno, da je Agencija RS za okolje z odločbo, št. 35407-28/2006-22 tožeči stranki zavrnila vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave v A. S tem ko je Upravno sodišče RS 6. 6. 2012 s sodbo tožbo tožeče stranke zoper navedeno odločitev zavrnilo kot neutemeljeno je tako okoljevarstveno dovoljenje postalo pravnomočno. Zato je v skladu s 6. točko prvega odstavka 157. člena ZVO-1 izrek inšpekcijskega ukrepa, s katerim je bilo obratovanje naprave prepovedano, utemeljen. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje z odločbo št. 0618-1761/2012-3 z dne 31.1.2013. V obrazložitvi je zavrnilo pritožbeni ugovor, da obveznost ni bila izpolnjena zaradi razloga na strani ministrstva (3. odstavek 172.člena ZVO-1). Morebitna napačna pravna presoja pri pravnomočni zavrnitvi zahtevka za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja za napravo iz 68. člena ZVO-1 ni izjema iz 3. odstavka 172. člena ZVO-1. Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, da je bilo v izpodbijani odločbi napačno uporabljeno materialno pravo, in sicer določba tretjega odstavka 172. člena ZVO-1, ker se ni upoštevalo določilo, da se odločba o prenehanju delovanja naprave ne izda, kadar so razlogi za neizpolnitev obveznosti upravljavca na strani ministrstva. Pri tem se je nepravilno sklicevalo na odločitev Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. II U 383/2010-9 z dne 12. 10. 2011, ki pa je bila s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 471/2011 z dne 20. 9. 2012 razveljavljena in vrnjena sodišču v ponovno sojenje. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu zavzelo jasno stališče, da gre pri izgradnji II. faze odlagalnih polj na CERO v A. za gradnjo na ali ob obstoječi lokaciji odlagališča in torej ne za novo odlagališče. Upoštevaje navedeno je torej očitno, da temelji razlog za to, da obveznost tožnika za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja ni bila izpolnjena na strani ministrstva, ki je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ter s sklicevanjem na pravno napačno odločbo upravnega sodišča zavrnilo izdajo okoljevarstvenega dovoljenja tožeči stranki. Da je navedeno stališče pravilno in pravno utemeljeno pa dokazuje tudi dejstvo, da je Agencija RS za okolje ugodila predlogu tožeče stranke za obnovo izdaje okoljevarstvenega dovoljenja in sicer na podlagi 3. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Ker je glede na navedeno očitno, da pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo, in da je v konkretnem primeru podana izjema iz tretjega odstavka 172. člena ZVO-1. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene iz razlogov razvidnih iz upravnih spisov. V zvezi s tožbenimi ugovori dodaja, da pozitivni obnovitveni sklep z dne 15. 1. 2013 ne pomeni, da je pravnomočna negativna odločba z dne 25. 11. 2011 o zavrnitvi okoljevarstvenega dovoljenja razveljavljena ali odpravljena oziroma da ne obstaja več. V tej zvezi tudi določbe drugega odstavka 272. člena ZUP o zadržanju izvršitve odločbe ne pridejo v poštev, ker negativna odločba Agencije RS za okolje po naravi stvari ne potrebuje izvršitve. V zadevi še dodajajo, da je zmogljivost predmetnega odlagališča zapolnjena, kar izhaja iz navedene pravnomočne odločbe Agencije RS za okolje. Gre za odlagalna polja I. faze, II. gradbena faza (širitev odlagališča A.) pa ni izvedena. Revizijska sodna odločba Vrhovnega sodišča se nanaša na postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja, pri čemer je le-to predpogoj za gradbeno dovoljenje za navedeno razširitev odlagališča. Iz naštetih razlogov tudi v primeru, da bi bilo v ponovnem postopku odločeno, da je II. fazo možno zgraditi, do morebitne dejanske izgradnje novih odlagalnih polj nadaljnje odlaganje odpadkov ni dopustno. Zmogljivost obratujočega odlagališča (faza I.) je sicer tudi znatno presežena, zaradi česar bodo težave tudi z zapiranjem tega dela (presoja vplivov na okolje je bila narejena na uradno zmogljivost naprave).

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša tudi z razlogi, s katerimi sta oba upravna organa utemeljila svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Po določbi 68. člena ZVO-1 mora upravljavec za obratovanje naprave, v kateri se bo izvajala dejavnost, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, in za vsako večjo spremembo v obratovanje te naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. V 172. členu ZVO-1 je določeno, da morajo upravljavci obstoječih naprav iz 68. člena tega zakona njihovo obratovanje uskladiti z določbami tega zakona in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje najkasneje do 31. 10. 2007, razen upravljavcev obstoječih naprav, za katere je rok uskladitve določen z ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo (prvi odstavek). Za obstoječo napravo iz prvega odstavka citiranega člena se šteje naprava, ki obratuje na dan uveljavitve predpisa iz četrtega odstavka 68. člena tega zakona ali je bilo pred njeno uveljavitvijo zanjo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov (drugi odstavek). V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena inšpekcija, pristojna za varstvo okolja, v primeru, če upravljavec v obstoječe naprave ne pridobi okoljevarstvenega dovoljenja do roka iz prvega odstavka tega člena, potem ko je postala odločba o zavrnitvi izdaje okoljevarstvenega dovoljenja pravnomočna, izda odločbo o prenehanju delovanja naprave, razen v primeru, če so razlogi za neizpolnitev obveznosti upravljavca na strani ministrstva.

V zadevi iz podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijane prvostopne ter drugostopne odločbe izhaja, da je bila vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave v A. zavrnjena z odločbo Agencije RS za okolje št. 35407-28/2006-22 z dne 25.11.2011 in da je navedena odločitev postala pravnomočna dne 6. 6. 2012 (sodba Upravnega sodišča RS št. II U 188/2012-1 z dne 6.6.2012). Upoštevaje določbo tretjega odstavka 172. člena ZVO-1 je torej prvostopni organ imel podlago za izdajo izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.

Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovor, da je bila po izdaji izpodbijane odločbe s sklepom Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35407-18/2012-2 z dne 15. 1. 2013 dovoljena obnova postopka izdaje okoljevarstvenega dovoljenja (ne da bi se sodišče spuščalo v pravilnost presoje obstoja obnovitvenega razloga po 3. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, ki naj bi bila sodba Upravnega sodišča RS, št. II U 383/2010-9 z dne 12. 10. 2011, čeprav je bila podlaga za izdajo negativnega okoljevarstvenega dovoljenja sodba Upravnega sodišča II U 188/2012-7 z dne 6. 6. 2012) V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (2. člen ZUS-1). Navedeno pomeni, da je za presojo zakonitosti (dokončnega) upravnega akta v upravnem sporu odločilno pravno in dejansko stanje v času njegove izdaje. In v obravnavanem primeru temelji izpodbijani inšpekcijski ukrep na pravnomočno zavrnjeni zahtevi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave v A. Okoliščina, da je bila po izdaji prvostopne izpodbijane odločbe dovoljena obnova tega postopka, zato po presoji sodišča lahko vpliva le na postopek izvršitve spornega inšpekcijskega ukrepa. Po določbi drugega odstavka 272. člena ZUP se namreč s sklepom, s katerim se dovoli obnova postopka, zadržijo pravni učinki odločbe, glede katere je obnova dovoljena.

V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na razveljavljeno sodbo Upravnega sodišča v Mariboru II U 383/2010-9 z dne 12. 10. 2011 (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 471/2011 z dne 20. 9. 2012), pa sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v navedenem sporu zavzelo pravno stališče glede materialnopravne podlage za izdajo okoljevarstvenega soglasja kot predpogoja za gradbeno dovoljenje za širitev II. gradbene faze odlagališča A. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da je bilo s citirano revizijsko odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v zadevi odločeno drugače in da je s tem bilo odločeno že o tem, da predstavlja predmetno odlagališče obstoječe odlagališče ter da iz tega razloga določbe tretjega odstavka 172. člena ZVO-1 ni mogoče uporabiti, saj gre za razloge za neizpolnitev obveznosti na strani ministrstva.

Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.