Jedro

V času, ko sta pravdni stranki sklenili razdružilno pogodbo (1.7.1990) je veljal zakon o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ št. 85/89), ki za razliko od prej veljavnih predpisov o deviznem poslovanju ni več prepovedoval valutne klavzule. To je kasnejši slovenski zakon o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 1/91) v 5. členu celo izrecno dovolil. V času, ko sta stranki valutno klavzulo dogovorili, ta ni bila prepovedana, zato ni pravnih ovir za priznanje njene veljavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku tolarsko protivrednost zneska 17.259,60 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.9.1992 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1992 dalje do plačila ter mu povrniti 62.910,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec po razdružilni pogodbi z dne 1.7.1990 dolgoval tožniku 173.317,50 din, kar je predstavljalo 24.759,60 DEM. Na ta znesek sta stranki glede na dogovorjeno obročno odplačevanje vezali toženčevo obveznost. Toženec je tožniku odplačal del dolga v vrednosti 7.500 DEM, tako da mu preostanek v tolarskem znesku vrednosti 17.259,60 DEM še dolguje. Ugotovilo je, da sta stranki v razdružilnem sporazumu dogovorili valutno klavzulo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in odločilo, da tečejo zamudne obresti v skladu s tožbenim zahtevkom od 26.10.1992 dalje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo dejanske ugotovitve in pravna stališča sodbe prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo zakon o deviznem poslovanju in zakon o obligacijskih razmerjih. Takrat veljavni devizni zakon ni dovoljeval valutne klavzule. Z izpodbijano odločitvijo bi bil tožnik neupravičeno obogaten, kar je v nasprotju s 15. členom zakona o obligacijskih razmerjih. Tudi obresti gredo le na nominalni znesek tolarskega dolga, ne pa na protivrednost deviznega zneska.

Tožnik v odgovoru na revizijo opozarja na netočnost toženčevega obračuna, na katerega se sklicuje v reviziji. Navaja, da tudi valorizacija skupnega premoženja ne obsega vsega premoženja, pač pa le njegov del. Zavrača ostale navedbe revizije in se tudi sam sklicuje na temeljna načela obligacijskega prava.

Javni tožilec Republike Slovenije, ki mu je bila revizija vroč†ena na podlagi 3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP), se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

V času, ko sta pravdni stranki sklenili razdružilno pogodbo (1.7.1990) je veljal zakon o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ št. 85/89), ki za razliko od prej veljavnih predpisov o deviznem poslovanju ni več prepovedoval valutne klavzule. To je kasnejši slovenski zakon o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 1/91) v 5. členu celo izrecno dovolil. V času, ko sta stranki valutno klavzulo dogovorili, ta ni bila prepovedana, zato ni pravnih ovir za priznanje njene veljavnosti. Glede na tedanjo inflacijo, ki še vse do zdaj ni v celoti odpravljena, ima lahko vezava obveznosti na vrednost tuje valute smisel prav zato, da se ohrani enaka vrednost obveznosti. Načelo ekvivalence (15. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), na katero se sklicujeta obe stranki, je torej z valutno klavzulo varovano, ne pa prekršeno. Zato toženec neutemeljeno očita izpodbijani sodbi zmotno uporabo materialnega prava.

Način, kako tožena stranka skuša sodišču prikazati svojo prikrajšanost, pa je v nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka. Ugotovljeno je bilo namreč, da je znesek 173.317,50 tedanjih dinarjev ob sklenitvi razdružilne pogodbe predstavljal vrednost 24.759,60 DEM in da torej ni točna revizijska trditev, da bi znašala vrednost polovice skupnih nepremičnin samo 6.804 DEM. Toženec uveljavlja kršitev enake vrednosti dajatev, vendar neutemeljeno, ker nastopa z napačnimi podatki. Kolikor pa s temi navedbami izpodbija dejanske ugotovitve, to glede na določbo 3. odst. 385. čl. ZPP v reviziji ni mogoče. Enako velja za revizijske navedbe o tem, da ni bila volja strank dogovoriti valutno klavzulo. Ugotavljanje volje je dejansko vprašanje, ki ni predmet revizijske presoje. Razlage pogodbe kot dogovorjenega prava pa toženec ne izpodbija. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP) revizijsko sodišče v celoti potrjuje takšno razlago pogodbe, kot sta jo sprejeli in obrazložili sodišči prve in druge stopnje.

Zamudne obresti tečejo od glavnice, izražene v tolarjih v znesku, ki ustreza vrednosti 17.529,60 DEM na dan 1.9.1992. S sodbo druge stopnje je pravilno določen tudi datum začetka teka zamudnih obresti. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo toženčevo revizijo kot neutemeljeno.

O stroških revizijskega postopka revizijsko sodišče ni določalo, ker jih stranki nista uveljavljavljali.