Jedro

Za izjemno napredovanje v naziv svetnica mora srednješolski učitelj izpolnjevati pogoje iz 13. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v naziv, to je ob izpolnitvi splošnih pogojev zbrati najmanj 38 točk po razdelkih c), č), d), e) in f) 18. člena Pravilnika. Pri tem se uporabljajo definicije pojmov po ZOFVI, upošteva dodatno strokovno delo, opravljeno v zavodu po ZOFVI, in to v ocenjevalnem obdobju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.11.2003, ter ji zadevo vrnilo v nov postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka zavrnilo. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 622/2002-19 z dne 8.10.2003, ugotovila, da tožnica ni izpolnila predpisanih pogojev za izjemno napredovanje v naziv svetnica, ki jih določa 13. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96, 33/00 in 101/00, v nadaljevanju Pravilnik). Tožnica namreč ni zbrala zahtevanih 38. točk po razdelkih c, č, d, e in f 18. člena Pravilnika. Poleg tega ni izpolnjevala pogojev 8 let zaposlitve v vzgoji in izobraževanju, ta pogoj je izpolnila v postopku odločanja, to je bilo 2.2.2002. Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe sklicuje na svojo prejšnjo sodbo z dne 8.10.2003. Ker je ugotovilo, da tožena stranka napotkov iz te sodbe ni upoštevala, je odločbo tožene stranke ponovno odpravilo. V prvotni sodbi je namreč zavzelo stališče, da Pravilnik toženi stranki ne dopušča, da sama odloča, kaj je in kaj ni dodatno strokovno delo, kakor tudi, da Pravilnik ne določa, da bi dodatno strokovno delo moralo biti opravljeno v času vzgojnoizobraževalnega dela v zavodu, ki ga ureja Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, (ZOFVI, Uradni list RS, št. 12/96, 23/96 in 64/01), temveč določa, da mora biti dodatno strokovno delo strokovnih delavcev povezano z vzgojnoizobraževalnim delom v zavodu. Pravilnik tudi ne loči med strokovnim delom, ki je opravljeno v času, ko je delavec zaposlen in ko ni zaposlen oziroma v času, ko ni v rednem delovnem razmerju. Glede na 1. člen Pravilnika v povezavi s 105. členom ZOFVI je treba dodatno strokovno delo tolmačiti kot delo, ki je bilo opravljeno ob rednih delovnih obveznostih, izhajajočih iz delovnega razmerja. Tožnica bi zato lahko napredovala v naziv, ker je bila v času vložitve predloga za napredovanje zaposlena v zavodu, katerega delovanje ureja ZOFVI, v času objave člankov in referatov pa je bila zaposlena na Inštitutu za ..., katerega delovanje je urejal Zakon o visokem šolstvu (ZViS, Uradni list RS, št. 67/93), ki v 4. členu in 42. členu določa znanstveno-raziskovalnost kot pretežno in osnovno dejavnost institucij s področja visokega šolstva. Tožena stranka pa teh člankov in referatov ni štela kot dodatno strokovno delo, pri čemer pa ni upoštevala prejšnje sodbe. Pri tem se ni opredelila do statusa dejavnosti Inštituta za ... Zgolj pavšalne navedbe, da je bilo objavljenje rezultatov znanstveno-raziskovalnega dela tožničina osnovna dejavnost ter da brez objave teh del njeno delo nima smisla, pa je po mnenju sodišča premalo, ker take trditve ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je zavrnila tudi tožničin predlog za vrednotenje objav knjig in prevodov po 4. alinei č) razdelka 18. člena Pravilnika, in sicer zato, ker jih ni potrdil pristojni strokovni svet in jih je zato uvrstila le v 11. alineo b) razdelka 18. člena Pravilnika. Tudi s tem ni upoštevala pravnomočne sodbe z dne 8.10.2003, v kateri je bilo navedeno, da v 4. alinei č) razdelka 18. člena Pravilnika ni določeno, da morajo biti prevodi učbenikov potrjeni v skladu s predpisi, zato je obrazložitev v izpodbijani odločbi neutemeljena. Tega tudi ni mogoče popraviti s sklicevanjem na 21. člen ZOFVI, ki določa, da se v šolah, ki izvajajo javno veljavne programe, uporabljajo le učbeniki in učila, ki jih potrdi pristojni strokovni svet. Ta določba po mnenju prvostopnega sodišča ni pomembna pri ugotavljanju pogojev za napredovanje, ki so določeni v Pravilniku. Pri tem je v 4. alinei č) razdelka določeno, da se s 4 točkami točkuje objavljen prevod učbenika in ni določeno, da mora prevode učbenikov s sklepom potrditi pristojni strokovni svet. Glede prevodov poljudno-strokovnih knjig, ki jih je tožnica želela uveljaviti v postopku izjemnega napredovanja, je tožena stranka obrazložila, da jih eksplicitno ni mogoče umestiti v nobeno alineo 18. člena Pravilnika. Tega tudi tožnica ni predlagala v svojem predlogu. Po presoji prvostopnega sodišča pa bi morala tožena stranka tožnico pozvati na dopolnitev predloga. Tudi to pa je ne odvezuje, da sama odloči, v kateri razdelek sodi opravljeno dodatno strokovno delo. Sodišče tudi ni moglo preizkusiti navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane določbe, da tožnica ni predložila ustreznega dokazila za to, da bi se ji lahko kot dodatno strokovno delo upoštevali tudi deli raziskave Humanizacija hospitalnega zdravljenja in Epilepsije in tudi mentorsko delo univerzitetnim študentom. Tožena stranka namreč ni navedla, katera dokazila bi bilo treba predložiti. Tožena stranka tega tudi ni obrazložila v izpodbijani odločbi.

Tožena stranka se zoper prvostopno sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ji Pravilnik ne dopušča, da sama odloča, kaj šteje in kaj ne za dodatno strokovno delo. Pri tem sklicuje na Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), kajti postopek napredovanja je upravni postopek. V ZUP-u pa je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Ugotavljanje in vrednotenje dodatnega strokovnega dela pa je ugotavljanje, katera dejstva je šteti za dokazana. Sklicujoč se na ZOFVI, ki je pravna podlaga za izdajo Pravilnika, pojasnjuje, da je treba Pravilnik razlagati v kontekstu ZOFVI. Zato Pravilnik ureja le napredovanje delavcev v zavodih, katerih delovanje ureja ZOFVI. Zato se tudi dodatno strokovno delo v smislu Pravilnika pojmuje kot strokovno delo, ki je bilo opravljeno ob rednih delovnih obveznostih, izhajajočih iz delovnega razmerja v zavodih po ZOFVI. Napredujejo le tisti delavci, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje za čas, ko so bili zaposleni v zavodu, katerega delovanje ureja ZOFVI. Iz tega izhaja, da je vsako dodatno strokovno delo, povezano s strokovnoizobraževanim delom v takem zavodu in mora biti opravljeno v času dela v takem zavodu. V obravnavanem primeru je sporno strokovno delo, ki ga je tožnica opravila v času, ko je bila zaposlena na Inštitutu za ..., katerega delo pa ureja ZViS, ne pa ZOFVI. Že zaradi tega teh tožničinih del ni mogoče upoštevati pri napredovanju po ZOFVI in Pravilniku. Poleg tega pa so bili navedeni članki in njeni referati del delovne obveznosti tožeče stranke v inštitutu, ne pa dodatno strokovno delo. Ne strinja se niti z razlago Pravilnika v zvezi z vrednotenjem knjig in prevodov knjig, ki jih je želela tožnica uveljaviti po 4. alinei č) razdelka 18. člena Pravilnika. Ker gre za napredovanje v zavodu, ki ga ureja ZOFVI, je bistveno pojmovanje učbenika, kakršnega določa 21. člen ZOFVI, in za drugačna dela termina "učbenik", ni mogoče uporabljati. Vsakršna drugačna razlaga termina "učbenik" je torej v nasprotju z 21. členom ZOFVI. Ne strinja se niti s stališčem prvostopnega sodišča glede umestitve prevodov poljudno strokovnih knjig v 18. člen Pravilnika. Določba 18. člena Pravilnika ne daje pravne podlage za umeščanje takšnih knjig v točkovanje. To pa pomeni, da za takšna dela tožnica ne more pridobiti točk po 18. členu Pravilnika. Ne strinja se tudi s stališčem prvostopnega sodišča, da ni navedla, kaj šteje za ustrezno dokazilo za priznanje raziskav Humanizacija hospitalnega zdravljenja in Epilepsije ter mentorskega dela na univerzi študentom. Za vsa ostala strokovna dela je tožnica priložila ustrezna potrdila, le za to ne. Ustrezno potrdilo pa je potrdilo, ki ga izda odgovorna oseba ali inštitucija, pri kateri je tožnica opravila zatrjevana dela. Zato dodatno pojasnjevanje, kaj se šteje za ustrezno potrdilo v obravnavanem primeru ni potrebno. Tožnica kljub pozivu ni predložila o tem nikakršnega potrdila, zato tega dela ni bilo mogoče ovrednotiti. Meni, da je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo ter zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča razveljavi.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi sprejelo napačno odločitev.

V obravnavanem primeru gre za odločanje o predlogu za izjemno napredovanje v naziv svetnica, ki ga je dne 30.11.2000 pri toženi stranki vložila tožnica kot učiteljica teoretičnih predmetov (psihologije) na ... šoli v L. Za napredovanja srednješolskih učiteljev se uporabljajo določbe ZOFVI, katerega določbe o napredovanju so podrobneje razdelane v Pravilniku. Obravnavani Pravilnik je izdan na podlagi 4. odstavka 105. člena ZOFVI, in je zato treba njegovo vsebino razlagati v povezavi in v okviru ZOFVI, ne pa morebitnih drugih zakonov, kot zmotno meni prvostopno sodišče, in določen del svojih razlogov utemeljuje z določbami ZViS, ki se v tem primeru ne uporabljajo.

Ker postopek napredovanja v nazive poteka po pravilih upravnega postopka, se za to uporabljajo tudi določbe ZUP. Po teh določbah pa ugotavlja dejansko stanje organ, ki vodi postopek, pri čemer po načelu proste prosoje dokazov sam oceni, kdaj katero stvar šteje za dokazano, pri čemer pa mora v obrazložitvi odločbe navesti tudi razloge za takšno svojo odločitev. Zato ni utemeljeno stališče prvostopnega sodišča, da tožena stranka glede na Pravilnik ne sme sama odločati, kaj je in kaj ni dodatno strokovno delo.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je tožena stranka tudi pravilno po vsebini ocenjevala, kaj je in kaj ni dodatno strokovno delo, ki se v smislu ZOFVI in Pravilnika upošteva pri ocenjevanju posameznega prosilca za napredovanje. Ker gre torej za napredovanje delavca po ZOFVI, se lahko pri ocenjevanju upošteva le delavčevo dodatno strokovno delo, povezano z vzgojnoizobraževalnim delom v zavodu, ki ga ureja ZOFVI, in v času, ko je delavec zaposlen v zavodu, ki ga ureja ZOFVI. Pravica do napredovanja v naziv je pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja v zavodih, ki jih ureja ZOFVI. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča za dodatno strokovno delo v smislu ZOFVI in Pravilnika ni mogoče šteti strokovnega dela, opravljenega v času, ko delavec ni bil zaposlen v zavodu po ZOFVI. Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi Edvarda Kardelja pa ni zavod, ki bi se urejal po določbah ZOFVI. Zato ni pravilno stališče prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka posebej ugotavljati status tega inštituta ter njegovo dejavnost, saj je to za odločitev glede napredovanja zavodu, ki ga ureja ZOFVI, pravno nepomembno.

Glede na to je za odločitev v tej zadevi pravno nepomembno tudi, ali je tožnica znanstveno raziskovalna dela, ki jih je objavljala, ko je bila zaposlena na Inštitutu za ..., opravljala kot svojo osnovno dejavnost ali kot dodatno strokovno delo, saj se to v nobenem primeru ne more upoštevati pri ocenjevanju dodatnega strokovnega dela v zavodu po ZOFVI.

Napačno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da se v obravnavanem primeru ne uporablja definicija učbenikov po 21. členu ZOFVI. Ker je Pravilnik izdan na podlagi ZOFVI, v njem uporabljeni izrazi izhajajo iz terminologije ZOFVI. Zato se tudi po Pravilniku lahko kot učbenik šteje le tisto sredstvo, ki ga kot takega potrdi pristojni strokovni svet. Glede na takšno opredelitev učbenika, bo torej moralo prvostopno sodišče ponovno presojati, ali se lahko knjige in prevodi, ki jih je tožnica želela uveljaviti po 4. alinei č) razdelka 18. člena Pravilnika vrednotijo po navedeni določbi.

Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da se po Pravilniku lahko vrednotijo le tista dela in literatura, ki so v njem vsebovana, torej je treba vsako delo oziroma literaturo, ki jo je izdelal prosilec za napredovanje, uvrstiti po določeni določbi Pravilnika. Če dela ni mogoče uvrstiti po nobeni od teh določb, pomeni, da se takšno delo pri ocenjevanju za napredovanje ne upošteva.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da je tožena stranka upravičeno zavrnila upoštevanje raziskave Humanizacija hospitalnega zdravljenja in Epilepsije ter mentorskega dela univerzitetnim študentom pri ocenjevanju, ker tega, da bi tožnica opravila te dve raziskavi oziroma bila mentorica, ni potrdila ustrezna oseba oziroma inštitucija, pri kateri naj bi tožeča stranka to delo opravila.

Glede na to da je tožnica za vse ostalo strokovno delo predložila potrdila ustreznih inštitucij, je razlogovanje, da ni jasno, katera dokazila naj bi predložila, neutemeljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem bo ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča glede pravilne uporabe za odločanje o tej stvari pomembnega materialnega prava prvostopno sodišče ponovno presojalo pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke.