Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca Francoski republiki bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zgolj z očitkom, da naj bi med strankama ne bilo sporno, da so bile pritožniku v Franciji kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, brez navedb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o položaju prosilca po predaji, pritožnik ne more uspeti. Tudi če bi bila ta trditev resnična, namreč ostaja v opisanem pogledu povsem nekonkretizirana.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 889/2024-15 z dne 10. 5. 2024 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 889/2024-15 z dne 10. 5. 2024 se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1116/2024/8 (1221-11) z dne 23. 4. 2024, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Francoski republiki kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III1 (I. točka izreka sodbe in sklepa). S sklepom je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se izvršitev izpodbijanega sklepa zadržala do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Upravno sodišče je ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) potrdilo, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Francoska republika, ki je svojo odgovornost tudi sprejela. Po presoji tožnikovih izjav je ugotovilo, da se tožnik ne želi vrniti v Francosko republiko le zato, ker tam ni mogel delati, in da te okoliščine ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Očitno je, da tožnik v Francoski republiki kot prosilec za mednarodno zaščito ni imel težav, mednarodna zaščita pa ni namenjena le reševanju ekonomskega položaja prosilcev. Upravno sodišče je presodilo, da so šele v tožbi podane tožnikove navedbe o slabem ravnanju francoskih policistov nekonkretizirane in navržene ter se očitno nanašajo na policijsko obravnavo tožnika, ko še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Zato ne pomenijo razlogov za sklepanje o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v francoskem azilnem sistemu, ne drugih okoliščin, zaradi katerih bi lahko bil tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tožnik v tožbi ni zatrjeval niti drugih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje. Predlog za izdajo začasne odredbe je Upravno sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ne pomeni nepopravljive škode in da ob upoštevanju razlogov v zvezi s presojo, da v Francoski republiki ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode ne izkazujejo niti tožnikove posplošene navedbe, da bo utrpel tako škodo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbi zaradi vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbama ugodi in sodbo oziroma sklep Upravnega sodišča v celoti razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov.

4. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v pritožbi navaja, da je iz obrazložitve sklepa in iz zapisnika z dne 16. 4. 2024 mogoče razbrati, da se ne želi vrniti v Francijo. Kršene so mu bile temeljne človekove pravice, saj so mu odvzeli prstne odtise in izvedli razne sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. V Franciji ni živel v kampu, ampak pri prijatelju v stanovanju. Udeleževal se je razgovorov, vendar kljub temu ni dobil dokumentov, da bi lahko legalno delal. V Franciji ni služb in je tam življenje zelo težko. Vse dokumente so pošiljali na policijsko postajo, tako da mu v zvezi z mednarodno zaščito niso bili vročeni nobeni dokumenti. Navaja še, da so mu bile kršene človekove pravice in svoboščine, pri čemer mu ni na voljo nobeno drugo sodno varstvo, zato "je izpolnjen 4. člen ZUS-1".

7. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 5. 2024 izhaja, da je pritožnik tožbo v delu, v katerem se je nanašala na ugotovitev posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, na tej glavni obravnavi umaknil. Zato je bil postopek v tem delu ustavljen s sklepom. Izpodbijana sodba tako ne vsebuje odločitve o tem zahtevku in so pritožbene navedbe o izpolnjenosti pogojev iz 4. člena ZUS-1 nerelevantne.

8. Upravno sodišče je (tudi ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča2) pravilno opozorilo, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca Francoski republiki bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zgolj z očitkom, da naj bi med strankama ne bilo sporno, da so bile pritožniku v Franciji kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, brez navedb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o položaju prosilca po predaji, pritožnik ne more uspeti. Tudi če bi bila ta trditev resnična, namreč ostaja v opisanem pogledu povsem nekonkretizirana.

9. Upravno sodišče je presodilo, da so bile pritožnikove navedbe o slabem ravnanju policistov "nekonkretizirane in navržene" ter so se očitno nanašale na njegovo policijsko obravnavo, ko še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Ugotovilo je tudi, da je bila pritožniku omogočena nastanitev (ki je ni sprejel iz osebnih razlogov), omogočen mu je bil osebni razgovor in s tem pravica do izjave, pravnega sredstva zoper odločitev pristojnega organa, ki je bila vročena njegovemu pooblaščencu, pa pritožnik po lastni odločitvi ni izkoristil. Pritožnik se s to presojo sicer ne strinja, vendar za to ne navaja nobenih argumentov. Vrhovno sodišče zato nima podlega za kaj več od enako posplošene ugotovitve, da so razlogi Upravnega sodišča jasni, logični in prepričljivi, in jih zato brez pridržkov sprejema.

10. Poleg tega se Vrhovno sodišče strinja tudi s presojo Upravnega sodišča, da okoliščine, povezane s tem, da pritožnik v Francoski republiki ni mogel delati, ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti na področju mednarodne zaščite. Te presoje pritožnik niti ne izpodbija, na drugačno odločitev pa ne more vplivati niti povsem posplošeno zatrjevanje, da so bile pritožniku kršene ustavne oziroma temeljne človekove pravice.

11. Tako je v konkretnem primeru Upravno sodišče pravilno presodilo, da pritožnikove trditve ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v francoskem azilnem sistemu, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbudile dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

12. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

13. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), saj je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Ker je Vrhovno sodišče pritožnikovo pritožbo zavrnilo, je izpodbijana sodba (in s tem tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je pritožnikova pravovarstvena potreba in z njo tudi potreba za izdajo začasne odredbe prenehala. To pomeni, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena, zato je Vrhovno sodišče to pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K III. točki izreka**

14. Pritožnik s pritožbama ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023 ter sodbi in sklepa Vrhovnega sodišča I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023.