Jedro

Odvetniku je bilo gotovo znano, da po takrat veljavnem Zakonu o prekrških postopek o prekršku ni bil dopusten po preteku enega leta od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobene v primeru pa ni bil več mogoč, ko je poteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga je zahteval zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje). Vedel je torej, da je glede na datum ko naj bi bil prekršek storjen (20.08.2000) v obravnavanem primeru prišlo do zastaranja postopka najkasneje 20. avgusta 2002. Zagovornik bi se zato lahko ob primerni skrbnosti pozanimal o poteku postopka v primernem roku po navedenem datumu, z uveljavljanjem stroškov več kot deset let po absolutnem zastaranju zadeve pa je prepozen, oziroma je, po presoji pritožbenega sodišča, v takšnem ravnanju zaznati znake zlorabe pravic, ki gredo stranki v postopku.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Pritožnica je dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijanim sklepom zavrglo vlogo stranke G.K., vložene po zagovorniku dne 25. novembra 2013 pri Občinskem inšpektoratu in redarstvu občine, ki jo je dne 2. decembra 2013 odstopil v reševanje Okrajnemu sodišču v Piranu. Sklenilo je še, da mora stranka plačati sodno takso v višini 30,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sklepa. Sodišče prve stopnje je nato dne 14. marca 2014 izdalo sklep o popravi pomote v katerem je popravilo rok za plačilo sodne takse tako, da jo mora stranka plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa.

Zoper takšno odločitev je pooblaščeni odvetnik vložil pritožbo. Navaja, da je vlogo naslovil na prekrškovni organ in ne na sodišče, v njej pa je prosil za informacijo o spisu prekrškovni organ, vlogi pa je priložil tudi stroškovnik. Zato je stranko presenetilo, ko je potom pooblaščenca od sodišča prejela izpodbijani sklep, čeprav se z dopisom ni obrnila na sodišče in stroškovnika ni posredovala sodišču. Ker je sodišče odločilo o vlogi stranke, ki ni bila naslovljena sodišču, ji je tudi takso naložilo nezakonito. Opozarja še na napačno odločitev v sklepu glede roka za plačilo sodne takse, saj rok za plačilo takse lahko začne teči šele po pravnomočnosti odločbe. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni in postopek ustavi. Navaja še, da je stranka samohranilka, sedaj nezaposlena in ima dva mladoletna otroka ter zato nima sredstev za plačilo že prisojenih in tudi ne morebitnih sodnih taks v zvezi s pritožbo. Zato prosi, da se jo oprosti plačila sodnih taks. V dopolnitvi pritožbe zoper sklep o popravi pomote z dne 14. marca 2014 odvetnik vztraja pri predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno ugotovilo in utemeljeno kot prepozno zavrglo vlogo, ki jo je zagovornik kršiteljice naslovil na Občinski inšpektorat in redarstvo Občine dne 25. novembra 2013. K temu, kar je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve v bistvu ni kaj dodati. Razlogov, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje, zagovornik kršiteljice pravzaprav niti ne izpodbija, sodišču očita le, da je izdalo svoj sklep glede vloge, ki jo je odvetnik za stranko vložil, ki pa ni bila naslovljena na sodišče pač pa na prekrškovni organ. Vendar pa je takšen pritožbeni očitek neutemeljen. V obravnavani prekrškovni zadevi je namreč zagovornik kršiteljice dne 17. novembra 2000 podal neobrazložen ugovor zoper plačilni nalog Občinske inšpekcije Občine, nakar je prekrškovni organ zoper kršiteljico pri takratnem Sodniku za prekrške občine vložil zoper kršiteljico predlog za uvedbo postopka o prekršku, postopek pa je bil zaključen dne 30. avgusta 2002 z izdajo odločbe o ustavitvi postopka, ker je pregon zastaral. Zagovornik ni prava neuka stranka in je vedel, kakšne bodo posledice vloženega, čeprav neobrazloženega, ugovora zoper plačilni nalog, to je, da bo le-ta imel za posledico nadaljevanje postopka pred sodnikom za prekrške. Nenazadnje je to razvidno tudi iz vsebine ugovora, v katerem zagovornik navaja, da bo obrazložitev ugovora podana v rednem postopku. Glede na to, da je že iz vloge zagovornika kršiteljice razvidno, da zahteva, da se posreduje njegova vloga sodišču, če je bila njegova zadeva odstopljena le-temu, tudi ni dvoma, da je dejansko zagovornik svojo vlogo naslovil na organ, ki je njegovo vlogo nazadnje obravnaval, to je sodišče. Zato sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo svojih pooblastil, ko je o tej vlogi odločilo.

Glede same vloge odvetnika pa pritožbeno sodišče še dodaja, da mu je bilo kot odvetniku gotovo znano, da po takrat veljavnem Zakonu o prekrških postopek o prekršku ni bil dopusten po preteku enega leta od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobene v primeru pa ni bil več mogoč, ko je poteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga je zahteval zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje). Vedel je torej, da je glede na datum ko naj bi bil prekršek storjen (20.08.2000) v obravnavanem primeru prišlo do zastaranja postopka najkasneje 20. avgusta 2002. Zagovornik bi se zato lahko ob primerni skrbnosti pozanimal o poteku postopka v primernem roku po navedenem datumu, z uveljavljanjem stroškov več kot deset let po absolutnem zastaranju zadeve pa je prepozen, oziroma je, po presoji pritožbenega sodišča, v takšnem ravnanju zaznati znake zlorabe pravic, ki gredo stranki v postopku. Kot je bilo namreč že povedano tudi v izpodbijanem sklepu, je bila zagovorniku znana višina stroškov za postopek pred prekrškovnim organom že v času vložitve ugovora zoper plačilni nalog.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožnica dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR (tarifna številka 8407 ZST-1), v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse, sicer se ta prisilno izterja. Odvetnik sicer predlaga oprostitev plačila sodne takse, vendar za svoje navedbe o slabem premoženjskem stanju pritožnice ni predložil nobenega dokaza. Zato utemeljenosti takšnega predloga pritožbeno sodišče ni moglo presojati.