Jedro

Namen regulacijske začasne odredbe je v ureditvi spornega pravnega razmerja do pravnomočne sodne odločbe. V bistvu gre za varstvo obstoječega stanja, ne pa za zavarovanje kasnejše izvršbe. Zato je potrebno pogoje iz 272. člena ZIZ obravnavati strožje. Ker gre za varstvo obstoječega stanja pred nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode, je zato pri izdajanju takšnih začasnih odredb potreben restriktiven pristop, to pa je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Sodišče prve stopnje mora zato ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank zelo omejevalno razlagati pojem težko nadomestljive škode in morajo začasne odredbe ostati omejene zgolj za nujne primere.

V postopku zavarovanja je potrebno upoštevati namen in značilnosti začasne odredbe kot časovno omejenega, začasnega sredstva zavarovanja, ki omogoča hitro vmesno odločitev v času, dokler se postopek glede posamezne terjatve ne konča s pravnomočno odločbo. Pri tem se ne prejudicira izid pravdnega postopka in cilj začasne odredbe tudi ni uresničitev zahtevka, pač pa le zagotovitev možnosti, da bo zahtevek mogoče uresničiti s prisilno izvršbo, če bo terjatev ugotovljena z izvršilnim naslovom.

Služnost stanovanja je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca (prvi odstavek 247. člena SPZ). Za osebno služnost stanovanja se smiselno uporabljajo določbe o užitku (248. člen SPZ), nastane pa lahko na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe, ne more pa nastati na podlagi priposestovanja, kot je bilo to mogoče po pravilih ODZ. Ker pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja obremenjuje nepremičnino, mora biti po določbi 52. člena OZ sklenjena v pisni obliki, za sam nastanek te služnosti pa je potreben tudi vpis v zemljiško knjigo. Zaradi potrebnega vpisa v zemljiško knjigo pa mora zato pogodba vsebovati tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki mora biti overjeno pri notarju. Zato zatrjevana ustno sklenjena pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja ne more z njeno realizacijo konvalidirati, saj bi v tem primeru uporaba teorije o realizaciji izničila namen SPZ, po katerem se izključuje kot način pridobitve osebne služnosti stanovanja z uporabo.

Materialno procesno vodstvo je v postopku zavarovanja zelo omejeno, saj je postopek zavarovanja v skladu z določbami ZIZ pretežno pisni, narok za obravnavo pa ni obligatoren. Ob jasnih zakonskih določbah, da vsaka stranka za svoje zahtevke nosi trditveno in dokazno breme in glede na dolžnost navajanja konkretnih pravno pomembnih dejstev v predlogu za izdajo začasne odredbe, zahteva po dodatnem pozivanju k obrazložitvi predloga presega zahtevo po materialno procesnem vodstvu. Upnica namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe ni konkretizirala, katerega leta naj bi bila sklenjena ustna pogodba o ustanovitvi služnostne pravice stanovanja (niti ni navedla približnega časovnega obdobja), temveč je zgolj navedla, da je bila ta sklenjena pred leti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve zavrnilo (točka I.). V točki II. je odločilo, da je upnica dolžna dolžnici povrniti stroške v znesku 74,66 EUR, v roku 8. dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne od zamude dalje do plačila.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep razveljavi s stroškovno posledico. Odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena. Upnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da ima z dolžnico sklenjen dogovor o brezplačnem prebivanju v stanovanju do smrti brez možnosti preklica. Upnica je tako vseskozi imela polno dovoljenje dolžnice kot lastnice stanovanjske hiše na naslovu Ulica 24, da v nepremičnini biva in da nepremičnina predstavlja njeno stanovanje. Če bi bil sklenjen dogovor, da bi upnica postala lastnica stanovanja, bi v tem času že priposestvovala lastninsko pravico na stanovanju. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je zato treba glede na naravo in zgradbo pravnega reda v času veljavnosti ZTLR pravno praznino glede vprašanja pridobitve osebne služnosti zapolniti tako, da je priposestvovanje možno, če je imel pravni subjekt nepremičnino v 20- letni posesti kot imenik osebne služnosti ter je bil v dobri veri, da je imetnik osebne služnosti. Med ožje povezanimi osebami pa je običajno, da ni sklenjena pisna pogodba, kar je odraz družinskega sorodstvenega razmerja med strankama. Upnica je ves čas mislila, da je pridobila pravico služnosti stanovanja, kar je tudi logično, sicer bi stranki pravno razmerje v vseh teh letih uredili drugače. To pa pomeni, da je dolžnica ves čas priznavala služnost stanovanja in upnici ni preprečevala oziroma oteževala bivanja. Sicer pa je upnica predlagala svoje zaslišanje in priče A. A., kar bi sodišče za pravilno in zakonito odločitev moralo izvesti. Sodišče se tako ni prepričalo, kdaj in kje je bila pogodba o služnosti stanovanja sklenjena, to pa predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo določbe SPZ, saj je nedopustno razlagalo navedbo upnice, da je bila pogodba sklenjena pred leti. Če so bile te navedbe nejasne, bi bilo sodišče dolžno upnico v okviru materialnega procesnega vodstva spodbuditi, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih. S tem je bila kršena določba 285. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče je kar mimo navedb upnice odločilo, da naj bi bila pogodba sklenjena pred tremi leti, kar pa ne drži in gre za kršitev razpravnega načela, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tega dejstva ni navajala nobena od strank postopka. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami).

5. Namen regulacijske začasne odredbe je v ureditvi spornega pravnega razmerja do pravnomočne sodne odločbe. V bistvu gre za varstvo obstoječega stanja, ne pa za zavarovanje kasnejše izvršbe. Zato je potrebno pogoje iz 272. člena ZIZ obravnavati strožje. Ker gre za varstvo obstoječega stanja pred nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode, je zato pri izdajanju takšnih začasnih odredb potreben restriktiven pristop, to pa je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Sodišče prve stopnje mora zato ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank zelo omejevalno razlagati pojem težko nadomestljive škode in morajo začasne odredbe ostati omejene zgolj za nujne primere.1 Po omenjeni ustavni odločbi je dopuščena izdaja ureditvene začasne odredbe do konca postopka, pri kateri se zahtevek iz začasne odredbe prekriva s tožbenim zahtevkom.2

6. V skladu s sodno prakso3 je v postopku zavarovanja potrebno upoštevati namen in značilnosti začasne odredbe kot časovno omejenega, začasnega sredstva zavarovanja, ki omogoča hitro vmesno odločitev v času, dokler se postopek glede posamezne terjatve ne konča s pravnomočno odločbo. Pri tem se ne prejudicira izid pravdnega postopka in cilj začasne odredbe tudi ni uresničitev zahtevka, pač pa le zagotovitev možnosti, da bo zahtevek mogoče uresničiti s prisilno izvršbo, če bo terjatev ugotovljena z izvršilnim naslovom.4 V konkretni zadevi je upnica predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, po kateri pa mora v skladu z 272. členom ZIZ med drugim izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da ji bo nastala.

7. V predlogu za izdajo začasne odredbe je upnica zatrjevala, da je z dolžnico sklenila pred leti ustni dogovor o ustanovitvi služnostne pravice stanovanja in ji je dolžnica dovolila, da do smrti brezplačno prebiva v njeni nepremičnini. Sklicevala se je na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem je za nastanek služnosti stanovanja predvidena sklenitev pisnega pravnega posla ter vpis služnosti v zemljiško knjigo. Vendar v skladu s teorijo o realizaciji pravnega posla5 je pravni učinek priznan tudi tistim zavezovalnim pravnim poslom, ki so bili sklenjeni ustno in so bili v pretežnem delu ali v celoti realizirani in zato lahko takšne pogodbe konvalidirajo. Upnica je s tem v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala verjeten obstoj svoje nedenarne terjatve na podlagi konvalidirane ustne pogodbe o služnosti stanovanja.

8. Služnost stanovanja je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca (prvi odstavek 247. člena SPZ). Za osebno služnost stanovanja se smiselno uporabljajo določbe o užitku (248. člen SPZ), nastane pa lahko na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe, ne more pa nastati na podlagi priposestovanja, kot je bilo to mogoče po pravilih Občnega državljanskega zakonika (ODZ).6 Ker pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja obremenjuje nepremičnino, mora biti po določbi 52. člena OZ sklenjena v pisni obliki, za sam nastanek te služnosti pa je potreben tudi vpis v zemljiško knjigo. Zaradi potrebnega vpisa v zemljiško knjigo pa mora zato pogodba vsebovati tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki mora biti overjeno pri notarju. Zato zatrjevana ustno sklenjena pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja ne more z njeno realizacijo konvalidirati, saj bi v tem primeru uporaba teorije o realizaciji izničila namen SPZ, po katerem se izključuje kot način pridobitve osebne služnosti stanovanja z uporabo. Ker na podlagi ustnega dogovora o ustanovitvi služnosti stanovanja ni mogoče pridobiti zatrjevane služnosti, sodišče ni bilo dolžno izvesti naroka in tudi ni s stopnjo verjetnosti izkazana nedenarna terjatev upnice do dolžnice ter je iz navedenega odločitev sodišča prve stopnje, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo že iz tega razloga, pravilna in zakonita.

9. Pritožbeni očitki v smeri, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 285. člena ZPP in upnico v okviru materialno procesnega vodstva pozvati k konkretizaciji dejstev, navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe, niso utemeljeni. Materialno procesno vodstvo je v postopku zavarovanja zelo omejeno, saj je postopek zavarovanja v skladu z določbami ZIZ pretežno pisni, narok za obravnavo pa ni obligatoren. Ob jasnih zakonskih določbah, da vsaka stranka za svoje zahtevke nosi trditveno in dokazno breme7 in glede na dolžnost navajanja konkretnih pravno pomembnih dejstev v predlogu za izdajo začasne odredbe, zahteva po dodatnem pozivanju k obrazložitvi predloga presega zahtevo po materialno procesnem vodstvu. Upnica namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe ni konkretizirala, katerega leta naj bi bila sklenjena ustna pogodba o ustanovitvi služnostne pravice stanovanja (niti ni navedla približnega časovnega obdobja), temveč je zgolj navedla, da je bila ta sklenjena pred leti. Zato so tudi neutemeljeni očitki v pritožbi, da je sodišče samo mimo navedbe stranke štelo, da je bila pogodba sklenjena pred tremi leti. Tem pritožbenim očitkom pa tudi ni mogoče slediti zato, ker je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve pojasnilo, da po oceni sodišča (ker upnica ni določno zatrjevala časovnega okvira sklenjene ustne pogodbe o služnosti stanovanja) lahko to pomeni le, da je bila takšna pogodba sklenjena pred tremi leti ali več, zagotovo pa ne več kot pred 10 leti in se zato uporabljajo določbe SPZ. Zato sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvesti predlaganega dokaza z zaslišanjem upnice in priče, ker pravica stranke do izvedbe dokazov ni absolutna in zato sodišče v skladu z določbo 287. člena ZPP ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če zato obstajajo upravičeni razlogi.8 Sodišče tako lahko v skladu z določbo 287. člena ZPP zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oz. nerelevantne dokaze. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost zatrjevanih pravno pomembnih dejstev, tega trditvenega bremena pa upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zmogla.

10. Navedbe v pritožbi, da upnica že celo življenje živi v tej hiši in je z najmanj 16. leti lahko sklenila pogodbo o služnosti ter da je od 20. 2. 1998 dalje že poteklo 20 let za priposestvovanje, pa predstavljajo pritožbene novote, katere pritožbeno sodišče po določbi 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ni upoštevalo. Upnica ni zatrjevala, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla zatrjevati že v predlogu za izdajo začasne odredbe.

11. Iz navedenih razlogov je zato odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev v II. točki izreka glede stroškov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnica v pritožbenem postopku ni uspela, zaradi česar sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-375/97. 2 Glej Neža Pogorelčnik, Regulacijska začasna odredba v civilnih in sodnih postopkih, GV založba 2015 in sklep VSL I Cp 3475/2014 z dne 7. 1. 2015. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 338/2010 z dne 9. 12. 2010. 4 Primerjaj Vesna Rijavec, Civilno-izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, str. 260-262. 5 Sodna praksa II Cp 4336/2010 z dne 16. 2. 2011. 6 Sodna praksa VSL II Cp 1885/2017 z dne 23. 8. 2017, I Cp 2190/2012, I Cp 2451/2013 in II Ips 70/2015. 7 Razpravno načelo, prim. 7. in 212. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. 8 Prim. Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, str. 611.