Jedro

Sodišče prve stopnje je smisel besed, to je osnovno sporočilo grožnje, ugotovilo iz izpovedb zaslišanih prič, ki so v romskem jeziku izrečene grožnje opisale v slovenščini, saj govorijo sto jezikov. Zato ni bil kršen procesni zakon, ko ni besed prevedel tolmač. Obravnavano dejanje ima vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti in ne le prekrška.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka od 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 4 mesece zapora s triletno preizkusno dobo in naložilo plačilo stroškov svojega zagovornika, medtem ko ga je plačila stroškov kazenskega postopka oprostilo.

Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zavrne obtožni predlog, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodišču prve stopnje najprej očita, da ni preverilo, ali je obdolženi inkriminirane besede res izrekel v romskem jeziku, pač pa je enostavno verjelo oškodovanki in ostalim pričam. V tem primeru bi moralo sodišče vsebino besed ugotavljati s pomočjo sodnega tolmača. Po mnenju obrambe je sodišče s tem kršilo temeljne človekove pravice in svoboščine, hkrati pa je zajeta tudi kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ter 8. točka 2. odstavka istega člena v povezavi z 8. členom ZKP. Višje sodišče se s tako pritožbeno oceno ne strinja in sprejema zaključek sodišča prve stopnje s tem v zvezi, da so "osnovno sporočilo grožnje" potrdile priče, ki romski jezik razumejo. Zato procesni zakon ni bil kršen.

Pritožba opozarja še na kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe. V izreku je res zapisano, da je obdolženi oškodovani resno grozil, da naj si skoplje jamo in da jo bo ubil, medtem ko v obrazložitvi sodbe sodišče ugotavlja, da tako formulirano sporočilo smiselno izhaja iz sporočila grožnje, kot so si ga zapomnile priče. Zmotno je pritožbeno stališče, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi in da gre pri tem za absolutno bistveno kršitev določb ZKP. V izreku navedena formulacija predstavlja namreč vsebinsko povsem isto sporočilo, kot je navedeno v obrazložitvi. Logično je, da priče inkriminiranih besed v slovenščini niso predstavile povsem identično. Že sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bile grožnje izgovorjene kriče v trenutku velike razburjenosti in vinjenosti obdolženega. Skupno sporočilo je torej bilo, da je obdolženec oškodovanki grozil, da naj si skoplje jamo in da jo bo ubil, na kar se je sodišče prve stopnje v izreku sodbe tudi pravilno oprlo. Vse izpovedbe prič so bile namreč prepričljive in smiselno usklajene. Na drugi strani pa je neprepričljiv obdolženčev zagovor.

Sam sicer zanika, da bi kritičnega dne ženi grozil, prizna le, da ji je nekaj govoril, vsebine pa se ne spominja.

Pritožba sodbi očita tudi nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje naj bi sledilo le izpovedbam oškodovanke in njenega sorodstva, zagovor obdolženega pa prezrlo.

Poleg tega pa ni upoštevalo dejstva, da oškodovanka in obdolženec pripadata skupnosti, v kateri se čustva izražajo na način, ki se morda zunanjemu opazovalcu nanaša na čas pred inkriminiranim dogodkom, kar je pa izven obsega obtožnega predloga. Oškodovanka se v času domnevne storitve kaznivega dejanja ni mogla počutiti ogroženo, saj je bil obdolženec, ki je tudi sicer bolj šibke postave, sam, ona pa je imela ob sebi številno sorodstvo. S takim pritožbenim stališčem se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Sodišče pri ocenjevanju dokazne vrednosti posamičnih dokazov in vseh dokazov skupaj ravna po načelu proste presoje. Utemeljeno je ocenilo, da so bila pričanja oškodovanke in ostalih prič verodostojna, medtem ko zagovoru obdolženca ni verjelo. Utemeljeno tudi ni ocenilo, da je potrebno odnose med člani romske skupnosti nekoliko bolj tolerirati, tudi če so ti preveč čustveno manifestirani. Kazensko pravo je namreč odnos med državo, ki ščiti neko zavarovano vrednoto, in storilcem, ki omenjeno vrednoto ogroža oziroma ruši. Da štejemo nekaj za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti mora storitev ali opustitev vsebovati znake inkriminiranega kaznivega dejanja. Odnos med storilcem in oškodovancem ima lahko določen vpliv na določitev in višino kazenske sankcije, nikakor pa ne more določati meje med kaznivim dejanjem in prekrškom, kakor neutemeljeno obramba vidi obravnavano dejanje.

Neutemeljena je tudi pritožbena ugotovitev, da se oškodovanka pred možem ni čutila ogroženo. Prisotnost policistov in njenih sorodnikov še ni razlog, da se oškodovanka moževih oziroma obdolženčevih groženj ni resno ustrašila, tako da sta bila ogrožena njeno življenje in telo. Obdolženi je po izjavah oškodovanke in nekaterih prič z oškodovanko že večkrat grdo ravnal, z njo tudi fizično obračunal, ker pa je bil tudi nagnjen k popivanju, vinjen človek pa teže brzda svoja ravnanja, višje sodišče verjame, da so grožnje za oškodovanko predstavljale precejšen strah. Dejstvo, da so bili na kraju dogodka policisti in njeno sorodstvo, torej ne zmanjšuje utemeljenosti za oškodovankin strah, saj so bile grožnje le napoved njihovih uresničitev, kar bi se lahko zgodilo kadarkoli, seveda ko zraven ne bi bilo policistov in njenega sorodstva.

Pritožba navaja tudi kršitev materialnih predpisov. Očitano dejanje naj bi imelo zgolj znake prekrška, nikakor pa ne kaznivega dejanja, saj naj bi pri tem šlo le za nekoliko glasnejši prepir. Tudi v tem primeru se pritožbeno sodišče s takimi navedbami ne strinja, saj iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da obravnavano ravnanje izpolnjuje vse predpisane znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 145/I KZ. Ugotovljeno dejansko stanje se v celoti podreja navedeni zakonski normi.

Pritožba se nanaša tudi na odločbo o kazni. Višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na to, kakšna naj bo kazen. Upoštevane so bile stopnja storilčeve kazenske odgovornosti, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno in njegove posledice, saj je s svojim nekritičnim in drznim obnašanjem v tuji državi dva dni motil ustaljeno življenje oškodovanke in njenih sorodnikov, tako da je morala posredovati celo policija, ter obnašanje obdolženega po storitvi dejanja. Še posebej pa so bile kot olajševalne okoliščine upoštevane nerešene družinske razmere med obdolžencem in oškodovanko, kamor so vpleteni tudi otroci, in dejstvo, da jih je oškodovanka brez obdolženčevega soglasja odpeljala na svoj dom v Slovenijo, sami pa so državljani Italije. Višje sodišče zaključuje, da sta oblika in višina kazenske sankcije primerni.

Po vsem navedenem je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bile kršene niti nobene določbe materialnega ali procesnega zakona, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti po 1. odstavku 383. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz enakega razloga kot prvostopenjsko, saj bi plačilo stroškov ogrozilo vzdrževanje obdolženca in oseb, ki jih je dolžan preživljati.