Jedro

Zavarovalnica odgovarja za svojega zavarovanca do višine valorizirane zavarovalne vsote na dan sojenja.

Izrek

I. Pritožbi se še delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje opr. št. P 84/2017 z dne 27. 8. 2019, v zvezi s sodbo VSC Cp 506/2019 z dne 19. 2. 2020, v zvezi s sklepom VS RS II Ips 104/2020 z dne 12. 1. 2022 se delno spremeni tako, da se še poleg že pravnomočno prisojene odškodnine v znesku 22.500,00 EUR, prisodi še znesek 1.170,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2015 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek še za plačilo 1.430,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2015 dalje do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo se zavrne, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 127,56 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 84/2017 z dne 27. 8. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino v višini 16.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Višji tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 8.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2015 dalje do plačila je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka po načelu krivdne odškodninske odgovornosti tožniku odgovorna za škodo, katero je le-ta utrpel v škodnem dogodku 27. 12. 2014 pri opravljanju njegovega dela v kuhinji, kjer mu je v bližini krušne peči, kamor je odšel zaradi procesa dela spodrsnilo na mokrih oziroma mastnih ploščicah in se je nato telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da je tožnik tudi sam, zaradi nezadostne pazljivosti in posledično premajhne skrbnosti pri opravljanju svojega dela prispeval k nastanku škodnega dogodka v višini 15 %. Nato je odločilo še o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je tožnik od zahtevanih 8.000,00 EUR prisodilo 6.200,00 EUR, iz naslova strahu mu je od zahtevanih 1.500,00 EUR prisodilo 1.200,00 EUR, za skaženost je tožbeni zahtevek zavrnilo, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je tožnik od zahtevanih 15.000,00 EUR prisodilo 11.200,00 EUR. Prisodilo je še zakonske zamudne obresti od zneska 16.320,00 EUR, od skupaj prisojene odškodnine. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper takšno odločitev je podala pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožniku prisodilo 15 % soprispevek, kajti tožnik ni v ničemer prispeval k nastanku škodnega dogodka. Po mnenju pritožbe je sodišče tudi prisodilo prenizko pravično denarno odškodnino iz posameznih postavk. Sodišče druge stopnje je nato odločilo o tej pritožbi s sodbo VSC Cp 506/2019 z dne 19. 2. 2020 in je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati skupno odškodnino v znesku 24.500,00 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožniku prisodilo sosprispevek, kajti sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno zaključilo, da bi moral biti tožnik bolj previden in bolj pazljiv pri gibanju med delom, na drugi strani pa delodajalec ni poskrbel za to, da bi namestil pohodno površino, ki bi bila varna za delo. Zato ni uporabilo določb za zmanjšanje odškodnine in je presodilo, da je podan 100 % temelj odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Sodišče druge stopnje je tudi spremenilo višino, s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je prisodilo tožniku celotno zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem v višini 8.000,00 EUR. Prav tako je prisodilo celotno odškodnino iz naslova strahu v znesku 1.500,00 EUR. Tudi iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi po mnenju sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno pravično denarno odškodnino v znesku 15.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje je pri tem uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ. Sodišče druge stopnje je ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je skupni znesek odškodnine, zvišalo na znesek 24.500,00 EUR, kar mora tožena stranka plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje je tudi odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi in drugi stopnji.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje pa je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 104/2020 z dne 12. 1. 2022 reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (glede odškodnine, ki presega 22.500,00 EUR) v tem delu sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču druge stopnje v tem obsegu v novo sojenje. V revizijskih razlogih pa je Vrhovno sodišče navedlo, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino, nižjo od zavarovalne vsote, zato mu o toženkinemu ugovoru pasivne legitimacija nad zavarovalno vsoto ni bilo treba odločiti. Drugostopenjsko sodišče pa je odškodnino odmerilo v višini, ki za 2.000,00 EUR presega zavarovalno vsoto, pri čemer iz obrazložitve njegove sodbe ni razvidno, ali je tako odločilo zaradi presoje, da je in iz katerih razlogov ugovor pasivne legitimacije za znesek nad zavarovalno vsoto neutemeljen. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti ter je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. VS RS je še odločilo, da se odločitev o revizijskih stroških, pridrži za odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

4. Glede na takšno nastalo procesno situacijo je moralo zato sodišče druge stopnje v novem sojenju pojasniti zakaj je prisodilo znesek odškodnine nad zavarovalno vsoto, ki je bila določena v pogodbi, polica št. ..., v kateri je bila dogovorjena za osebe zavarovalna vsota 22.500,00 EUR, kar je najvišji znesek, za katerega tožena stranka odgovarja. Iz zavarovalne police št. ... z dne 15. 5. 2013 je razvidno, da znaša najvišja zavarovalna vsota za osebe 22.500,00 EUR. Iz dodatka k polici za zavarovanje odgovornosti pa je razvidno, da je zavarovanec tožene stranke dal 3 % doplačilo za valorizacijo zavarovalnega kritja. Tožena stranka je v odgovoru in v nadaljnjih vlogah navedlo, da podaja ugovor omejene valorizirane zavarovalne vsote in sicer toženka ni pasivno legitimirana nad zneskom valorizirane zavarovalne vsote, to je nad zneskom 22. 500,00 EUR, ki se valorizira od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe z dne 15. 5. 2013. Temu je pritrdila tudi tožeča stranka, tekom postopka na prvi in revizijski stopnji. Glede na takšno nesporno dejstvo o valorizaciji zneska zavarovalne vsote iz zavarovalne police, je zato sodišče druge stopnje opravilo, na podlagi programa Statističnega urada RS revalorizacijo vrednosti zneska 22.500,00 EUR z dne 15. 5. 2013 na dan 27. 8. 2019, to je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Iz teh podatkov znaša revalorizirana vrednost zavarovalne vsote na dan 27. 8. 2019, skupaj 23.670,00 EUR.1 Tako se izkaže, da je skupna zavarovalna vsota, do katere odgovarja tožena stranka 23.670,00 EUR. Sodišče druge stopnje zato lahko prisodi odškodnino za nepremoženjsko škodo le do tega zneska. Kot že obrazloženo je sodišče druge stopnje že odločilo o pritožbi tožeče stranke in ji je delno ugodilo tako, da je znesek katerega je prisodilo sodišče prve stopnje iz zneska 16.320,00 EUR spremenilo v znesek 24.500,00 EUR. Znesek 24.500,00 EUR pa predstavlja skupni znesek prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, po sodbi sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je namreč sledilo pritožbi tožeče stranke in je pri odločanju o temelju ugotovilo in razsodilo, da je zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren tožniku za nastalo mu nepremoženjsko škodo. Izvedenec je namreč ugotovil, da delovna površina ni bila primerna za delo v nobenih pogojih, torej ne glede na to ali so tla suha, mokra ali naoljena, da so bila tla torej neustrezna za delo. Na takšno neustreznost tal pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje zavarovanec tožene stranke tožnika ni opozoril in zato ni bilo od tožnika treba pričakovati večje skrbnosti pri hoji in zato tožnik tudi ni polagal večje skrbnosti pri hoji. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da tako ni mogoče očitati, da je tudi sam tožnik prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je škoda večja kot bi bila in zato sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe o sorazmernem zmanjšanju odškodnine in ni uporabilo prvega odstavka 171. člena OZ v zvezi s členom 185 OZ in je sledilo pritožbi tožeče stranke.

5. Sodišče druge stopnje je v pravnomočnem delu sodbe, kakor tudi v tej sodbi Cp 40/2022 z dne 16. 2. 2022 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v nekoliko prenizkem znesku prisodilo odškodnino iz posameznih odškodninskih naslovov, kakor tudi skupno prisojeno odškodnino iz vseh naslovov, glede katerih je tožnik zahteval prisojo. Sodišče druge stopnje je prisodilo tožniku odškodnino iz naslova neugodnosti med zdravljenjem in iz naslova telesnih bolečin v znesku 8.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje je pri tem upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 38 let in da bo bodoče telesne bolečine trpel tudi v bodoče, torej še daljše življenjsko obdobje. Tožnik je pri padcu utrpel zlom leve pogačice in je med zdravljenjem trpel tako hude telesne bolečine ves čas hospitalizacije, nato še srednje hude telesne bolečine, nato pa še 2 meseca blage in pretežno stalne bolečine. Ker je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje podala samo tožeča stranka, je tako sodišče druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede ugotovljenega obsega telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in je ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 179 in 182 OZ, zvišalo že prisojeno odškodnino za bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, na znesek 8.000,00 EUR. Prav tako je sodišče druge stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel izredno hud primarni strah in dalj časa trajajoč sekundarni strah, zato mu pripada odškodnina iz tega naslova v višini 1.500,00 EUR. Tudi iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče druge stopnje prisodilo denarno odškodnino iz tega naslova v višini 15.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč v premajhni meri upoštevalo, da je tožnik zmanjšano sposoben za hojo navkreber in navzdol, za hojo po neravnem terenu, kar vključuje tudi aktivnosti na hriboviti kmetiji. Tožnik je močno zmanjšano sposoben tudi za rekreativne dejavnosti. V bodočnosti ni pričakovati izboljšanja stanja v levem kolenu. Zato je tožniku prisodilo celotno pravično denarno odškodnino v znesku 15.000,00 EUR. Tožnik je tudi oviran pri opravljanju poklica kuharja in dela povezanega z dolgotrajnim sedenjem, s pokrčenim levim kolenom ter pri dolgotrajni vožnji z osebnim avtomobilom. Skupaj je tako tožniku prisodilo odškodnino v višini 24.500,00 EUR. Ker pa je skupna revalorizirana zavarovalna vsota po zavarovalni polici 23.670,00 EUR, je sodišče druge stopnje sedaj s to sodbo, poleg že pravnomočno prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 22.500,00 EUR, prisodilo še odškodnino do revaloriziranega zneska iz zavarovalne police, to je do zneska 23.670,00 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožena stranka je tako dolžna po sodbi VSC Cp 40/2022 z dne 16. 2. 2022 plačati še odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.170,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 10. 3. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Po sklepu VS RS II Ips 104/2020 z dne 12. 1. 2022 je namreč odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo pravnomočna za znesek 22.500,00 EUR, kajti VS RS je s tem sklepom ugodilo reviziji tožene stranke in je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu glede odškodnine, ki presega 22.500,00 EUR in je zadevo sodišču druge stopnje v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.

6. V novem sojenju je tako sodišče druge stopnje ponovno obravnavalo pritožbo tožeče stranke v še izpodbijanem delu in ji je delno ugodilo, kot to izhaja iz izreka sodbe VSC Cp 40/2022 z dne 16. 2. 2022 v zvezi s sodbo VSC Cp 506/2019 z dne 19. 2. 2020 in sodbo P 84/2017 z dne 27. 8. 2019, ki je pravnomočna do zneska 22.500,00 EUR. Nad tem zneskom, do revalorizirane zavarovalne vsote je sodišče druge stopnje v ponovnem sojenju s to sodbo Cp 40/2022 z dne 16. 2. 2022 dosodilo poleg tega pravnomočnega zneska še znesek 1.170,00 EUR in je s tema dvema zneskoma (pravnomočno prisojeno 22.500,00 EUR in še dodatno 1.170,00 EUR), dosežena revalorizirana zavarovalna vsota iz zavarovalne police, ki skupaj znaša 23.670,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

7. Sodišče druge stopnje je odločitev o glavni stvari, to je o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo P 84/2017 z dne 27. 8. 2019 v zvezi s sklepom VS RS II Ips 104/2020, sprejelo na podlagi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo določbo člena 179. in 182 OZ in člena 171 OZ. V preostalem, še izpodbijanem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v še izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ob uporabi člena 353 ZPP. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Sodišče druge stopnje pa ni poseglo v izrek o pravdnih stroških, o katerih je odločilo sodišče prve stopnje s sodbo P 84/2017 z dne 27. 8. 2019, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 506/2019 z dne 19. 2. 2020. Revizijsko sodišče je v izreku sklepa II Ips 104/2020 z dne 12. 1. 2020 namreč razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje le glede odškodnine, ki presega 22.500,00 EUR in je samo v tem delu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pri tem ni odločilo o še prisojenih pravdnih stroških, nastalih na prvi in drugi stopnji. Odločitev je tako v tej zvezi pravnomočna in sodišče druge stopnje zato ni poseglo v pravnomočno stroškovno odločitev.

9. Glede na sklep VS RS II Ips 104/2020, s katerim je VS RS odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo, je moralo sodišče druge stopnje odločiti tudi o revizijskih stroških, nastalih zaradi revizijskega postopka. Tožena stranka je priglasila kot revizijske stroške sodno takso za revizijo v skupnem znesku 165,00 EUR, priglasila je odvetniške stroške in sicer za predlog za dopustitev revizije po tar. št. 21/4 OT v višini 375 točk, za dopuščeno revizijo po tar. št. 21/3 450 točk in materialne stroške 2 %, kar znaša 16,5 točke, kar vse skupaj ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV znaša 780,98 EUR. Tožena stranka je v revizijskem postopku glede na sedanjo odločitev sodišča druge stopnje uspela z 41,5 %. Na revizijski stopnji je zanjo bilo spornih 2.000,00 EUR, glede na odločitev sodišča druge stopnj, pa je uspela v višini 830,00 EUR. Tako znašajo njeni revizijski stroški skupaj 324,10 EUR. Tožeča stranka je priglasila stroške za sestavo odgovora na revizijo v višini 450 točk, kar skupaj z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 335,98 EUR, ob njenem 58,5 % uspehu glede na sodbo sodišča druge stopnje pa znašajo njeni priznani revizijski stroški 196,54 EUR. Po medsebojnem pobotanju revizijskih stroškov obeh pravdnih strank, se izkaže, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati njene revizijske stroške v višini 127,56 EUR, na način kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o revizijskih stroških sodišča druge stopnje temelji na določbi člena 154/II ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

1 Glej prilogo k sodbi: Revalorizacija Statističnega urada RS, dostopna tudi na spletni strani tega zavoda.