Jedro

Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno o vlogah tožeče stranke, s katerimi tožeča stranka ponovno zahteva odločitev o vloženi zahtevi. Ker je bilo o zahtevi tožeče stranke za vrnitev zadružnega premoženja na isti dejanski in pravni podlagi že pravnomočno odločeno, je odločitev upravnih organov, da se njena zahteva na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim prvostopnim sklepom je prvostopni organ zavrgel zahteve tožeče stranke vložene 21. 2. 2014, 3. 3. 2014 in 12. 3. 2014 za dokončanje že začetega denacionalizacijskega postopka za vračilo zadružnega premoženja začetega na zahtevo KZ A. Tožeča stranka se je zoper takšen sklep pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve obeh aktov izhaja, da je Kmetijska zadruga A. dne 21. 1. 1993 vložila zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja, ta pa je bila s sklepom Upravne enote Ptuj št. D 321-70/93-5-SE z dne 7. 4. 1997 zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da vlagateljica zahtevka ni pravna naslednica lastnice zahtevanega premoženja Kmetijske zadruge B., vpisane v sodni register dne 26. 5. 1955 in zato tudi ni upravičena do vračila zadružnega premoženja. Zahtevek je bil zavrnjen na podlagi določbe prvega odstavka 60. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju: ZZAD).

Pritožbo zoper ta sklep je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo z dne 18. 6. 1997 zavrnilo. Odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru s sodbo št. U 2215/97-14 z dne 23. 5. 2000, s katero je tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Pritožbo zoper to sodbo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo s sodbo št. I Up 816/2000-5 z dne 14. 7. 2014. Sklep o zavrnitvi zahteve za vrnitev zadružnega premoženja je tako postal pravnomočen dne 14. 7. 2004, kar pomeni, da je bilo s tem pravnomočno odločeno, da tožeča stranka ni upravičena do vračila zahtevanega zadružnega premoženja.

Ker je bilo o zahtevi za vrnitev zadružnega premoženja že pravnomočno odločeno, je prvostopni organ na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vloge tožeče stranke za dokončanje postopka zavrgel, saj je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se je opirala zavrnilna odločba pa se ni spremenilo.

Tožeča stranka v vloženi tožbi zatrjuje, da o vloženem denacionalizacijskem zahtevku še ni bilo odločeno, torej ni bilo odločeno, komu pripada nacionalizirano premoženje. V tožbi tožeča stranka povzema dosedanji postopek pred upravnim organom in nato postopek upravnega spora končan s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 816/2000 z dne 14. 7. 2004. V nadaljevanju tožeča stranka navaja razloge, zakaj se s takšno odločitvijo ne strinja. Meni, da je takšna odločitev nepravilna in vztraja pri tem, da je tožeča stranka upravičena do vrnitve nacionaliziranega premoženja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka pri svojih stališčih vztraja tudi v pripravljalnih vlogah.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je prvič vložila zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja dne 21. 1. 1993. Njena zahteva je bila s sklepom št. D 321-70/93-5-SE z dne 7. 4. 1997 zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da vlagateljica zahtevka Kmetijska zadruga A., ki je bila vpisana v sodni register dne 30. 7. 1992, ni pravna naslednica lastnice zahtevanega premoženja Kmetijske zadruge B., vpisane v sodni register 30. 7. 1992 in zato ni upravičena do vračila zadružnega premoženja. Zahtevek je bil tako zavrnjen na podlagi prvega odstavka 60. člena ZZad, odločitev pa potrjena tudi v pritožbenem postopku in v upravnem sporu s sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru št. U 2215/1997-14 z dne 23. 5. 2000. Pritožba zoper to sodbo je bila z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 816/2000-5 z dne 14. 7. 2004 zavrnjena.

Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom je bilo odločeno o vlogah tožeče stranke z dne 21. 2. 2014, 3. 3. 2014 in 12. 3. 2014, s katerimi tožeča stranka ponovno zahteva odločitev o vloženi zahtevi. ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Ker je bilo o zahtevi tožeče stranke za vrnitev zadružnega premoženja na isti dejanski in pravni podlagi že pravnomočno odločeno, je odločitev upravnih organov, da se njena zahteva na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže, pravilna.

Po obrazloženem tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami, iz katerih izhaja predvsem nestrinjanje z odločitvijo, da se zahteva za vrnitev denacionaliziranega premoženja zavrne, ne more biti uspešna, saj pri izdaji v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa o tem ni bilo mogoče ponovno odločati.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).